Barbara sedi na travniku med rožami in bridko joče.
Rumeni žarki radovedno prikukajo izza oblakov in ji z vročimi prsti brišejo grenke solzice. A Barbara zahlipa še bolj. Žarki se prizadeto skrijejo za oblake in obmirujejo.
Zapiha prijeten vetrič in solze na Barbarinih ličkih izhlapijo. A Barbara tega sploh ne opazi. Solze kot hudournik znova pridrvijo po njenih rožnatih ličkih. Tudi veter je prizadet in razočarano odvihra stran.
Mamica zagleda Barbaro in prestrašeno prihiti k njej.
"Kaj si si naredila, Barbara? Si se udarila? Kje je rana, kje je kri, kje je črna buška? Kje te boli, da bom popihala?"
"Nic Balbalo boli," med solzami hlipa Barbara. "Balbala tekla za metulckom, tista glda luza tam pa je Balbalo spotaknila, pa oblekico od Balbale zmocila, pa packalijo gol dala!"
Mamici gre na smeh in pogladi Barbaro po ličku.
"Veš kaj, Barbara", pravi, "šli bova k stričku pralnemu stroju in ga prosili, naj ti oblekico opere. Nato bova prosili botra sončka in botra vetra, naj ti oblekico posušita, boter likalnik pa bo oblekico zlikal. In spet boš lahko tekala za metuljčki, le lužicam se boš morala izogibati"
Barbara sedi na travniku med rožami in bridko joče.
