Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061115102428484

Saškove sanje sreda, 15. november 2006 @ 23:24 CET Uporabnik: Ljuba Zgodba za utrjevanje črk SŠ Neko jesensko noč je Saško sanjal nadvse smešne, pa tudi strašljive sanje. Sanjalo se mu je, da stanuje na samotnem otočku sredi oceana v skromni črnski slamnati hišici. Ta je čisto sama stala med visokimi palmovimi drevesi, ki so rastla iz vročega afriškega peska. Saško se je sam sebi zdel kot kakšen nasedli brodolomec. Nadvse čudno pa je bilo to, da sploh ni bil Saško, ampak nekakšen črnski Robinzon. Z ušes so mu viseli velikanski leseni obroči, okoli pasu je bil opasan z nekakšno scefrano brisačo, okrog vratu pa je imel obešenih nešteto obeskov iz lesenih kroglic. Vsenaokrog je vladala smrtna tišina, le spenjeni morski valovi so se v presledkih zaganjali v strme skalnate stene. "Le kako sem se znašel na tem samotnem otočku?" se je spraševal. "Maaaaamaaa!" se je začel dreti na ves glas. "Kje si moja zlata mamica! Kdaj me boš prišla iskat?" "Sinko dragi, sem že na poti," je zaslišal najlepši glas na svetu iz daljave. Zastrmel se je v smeri proti spenjeni morski gladini in presenečen uzrl velikansko potniško ladjo. Za njo je plaval dvajsetmetrski kit in jo z nosom potiskal pred seboj. Na kitovem gromozanskem repu pa je stal mornar Popaj in mu veselo mahal. "Ti že nisi moja mamica," je ves v solzah posmrkal Saško. "V sanjah sem lahko, kar si zamislim," se mu je posmejal Popaj, "lahko sem tudi tvoja mama. Sploh pa nisem prišel pote, ampak po špinačo, ki raste na tem samotnem otočku. Na vsem svetu še nisem našel boljše in okusnejše od te!" Popaj si je nato skrbno ogledal Saška od las do prstov na nogi in se pošalil: "Kakšen pa si? Si se preveč sončil ali kaj? Če bi jedel več špinače, ne bi bil takole črn!" Pod nos mu je potisnil pest špinačnih listov. "Če hočeš spet postati Saško, moraš pojesti vso tole špinačo, sicer boš za vse večne čase ostal na tem samotnem otočku!" Saško je zamižal in na silo spravil v usta šest listov špinače. Zelenkast, neokusen sok mu je spolzel iz skremženih ust. Strah ga je bilo spet odpreti oči. Ko pa je to slednjič le storil, je olajšano spoznal, da se je Popaj spremenil v mamico. "Saško, še to sekundo vstani, v šolo moraš!" mu je smehljaje se nežno in glasno šepetaje dahnila na ušesa. Saška je kar sunilo iz postelje. Sklenil je, da bo od zdaj naprej pri kosilu vsakič pospravil vso špinačo iz skledice. Ljuba Žerovc Komentarji (0) www.pozitivke.net