| Zgodba za utrjevanje črke "T"
-----------------
 V hosti poleg blatnega tolmuna stanuje na starem hrastu nabriti divji petelin Viktor. Ves teden že steguje svoj pernati vrat in neprestano napenja glasilke.
Detel Matic, njegov ptičji sosed, ima petelinovega dretja končno enkrat zadosti. Prileti torej k petelinu Viktorju na vrh trhlega hrasta, in mu zapreti:
"Če ne boš takoj utihnil, ti bom dal začepiti tvoj butasti petelinji kljun!"
A divji petelin Viktor ne utihne. Nasprotno - še bolj trmasto napenja svoje pevske strune, kot da bi se prav trudil jeziti detla Matica.
No, da ne bo pomote, divji petelin Viktor sploh nima namena jeziti detla Matica, čisto zares ne. Kajti vedeti je treba, da divji petelini pojejo tedaj, kadar so zaljubljeni v kakšno divjo putko. In divji petelin Viktor je nesmrtno zaljubljen v divjo putko Zlatko. Zato enostavno mora peti, ker bo le s petjem privabil k sebi tako čudovito nevesto kot je divja putka Zlatka.
A divjim putkam čisto vsako petelinje petje ni nujno tudi simpatično, zato je divjim petelinom treba vaditi in vaditi in vaditi, in tako izboljševati in lepšati svoje petje do pravega mojstrstva.
Tega pa petelinov sosed detel Matic očitno ne ve. Zato potrpežljivo čaka, kaj bo storil divji petelin, torej - bo utihnil ali nadaljeval s svojim dretjem.
Viktor naenkrat utihne. Napeto se zastrmi v temno hosto. Kakih pet metrov stran se zasliši tiho plahutanje ptčjih kril. Nevesta, divja putka Zlatka, je zafrfotala med listje topola, in zdaj stopiclja sem in tja in čaka. Trenutek zatem odfrfota s hrasta na topol tudi divji petelin Viktor - trikrat lahko ugibate, h komu!
Detel Matic pa odleti na svoj kostanj, kjer v samoti in tišini ugotavlja:
"Če je Viktorjevo petje privabilo divjo putko Zlatko, se hočem tudi jaz naučiti takšnega petja. Potem mi ne bo več treba samevati in se dolgočasiti na tem starem, trhlem kostanju, nenehno trkati po njem s kljunom po lubju in vlačiti iz njega mrčesa. Zagotovo bom tudi jaz s svojim petjem priklical k sebi detlico Ditko, ki je najimenitnejša detlica v tejle hosti. Prav moje čudovito petje bo tisto, ki jo bo privabilo na moj kostanj, in bo, tako kot Zlatka Viktorju, postala moja tako zaželjena nevesta."
Ob tej odločitvi se potolažen prepusti tihemu in skrivnostnemu šepetanju kostanjevega listja.
Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc
|
NE ZAMUDITE
Divji petelin in detel
Prispeval/a: Aimee dne nedelja, 19. november 2006 @ 14:08 CET
Ljuba, občudujem te, kako veliko daješ drugim s svojimi "Verzi za tkanje vezi...", z "Modrostmi zbranimi...", zdaj pa še z vsem tem bogastvom tekstov za otroke! Samo daješ in daješ! Ali tudi kaj dobiš nazaj v zameno?
Aimee
Divji petelin in detel
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 19. november 2006 @ 14:36 CET
Eh, Aimee, če bi mislila samo na to, kaj bom dobila v povračilo oziroma v zameno, ne bi ustvarila ničesar pametnega. Kajti mnenja sem, da kar je ustvarjeno za denar, je največkrat slabe kakovosti.
Vse, karkoli sem ustvarila, bodisi "Verze", bodisi "Modrosti" bodisi besedila za otroke, sem ustvarjala z nekim namenom:
"Verze" zato, ker sem hotela ustreči prijateljem, ki so me prosili zanje, "Modrosti" zato, da sem lahko delila vsa življenjska spoznanja, do katerih sem se prikopala, tudi z drugimi, in dobila v povračilo njihova, besedila za otroke pa zato, ker sem si z njimi močno olajšala delo kot učiteljica, in ga tudi popestrila.
A škoda bi bilo, da bi zdaj ti teksti obležali v predalu - naj imajo še drugi kaj od tega!
Pa saj pravijo, da je treba dajati brezpogojno, če že daješ, oziroma, da je treba svoje darove deliti z drugimi. In tega načela se držim.
Povračilo? Dober občutek, da morda izpolnjujem svoje življenjsko poslantvo, a kdo bi to vedel?! :)) :)) :))!
Prijetno nedeljo ti želim
Ljuba