Spoznajmo in utrjujmo črko "J"
----------

Po majhni stezici je, nagibajoč se zdaj levo zdaj desno, cijazil mali ježek. Bila je že jesen in ježka je skrbelo, če bo dobil dovolj hrane za čez zimo. Počasi, skorajda utrujeno, jo je torej mahal dalje in se predajal razmišljanju.

Zdajci je med jesenskim listjem na tleh odkril zajetno, zrelo jabolko. Kar zasmejalo se mu je od veselja. Toda jabolko ni kazalo nobene volje, da bi se z ježkom odpeljalo na njegovih neprijetnih bodicah. Že vse jutro je bilo kar precej zamorjeno in slabe volje. Mali ježek ga je sočustvujoče vprašal:

"Kaj ti je, jabolko? Zakaj si tako slabe volje? Glej, sonce sije, listje rumeni, zrak je prepojen z jesenskimi vonjavami, vse je pestrejše kot v najlepši bajki, tebe je pa ena sama nejevolja?!"

A jabolko je samo nekaj nerazumljivega zamomljalo. Mali ježek pa kar ni odjenjal. Spet je povrtal v jabolko z vprašanjem:

"Povej mi jabolko, zakaj se ne smeješ, zakaj se ne veseliš življenja tako kot jaz?"

Zdaj je jabolko jezno vzrojilo:
"Sitnoba ježevska, daj mi že mir! Ali si res tak butelj, da sam ne opaziš, kaj mi je!?"

Pa se je jabolko obrnilo s trebuščkom proti ježku, in šele zdaj je ježek na njem uzrl majhno vijoličasto znamenje.
"Včeraj je jesenska burja divje majala veje jablane, pa sem padlo s svoje veje, ko sem najbolj prijetno sanjalo," je zaječalo jabolko. "Kako naj bom torej s to vijoličasto buško na trebuhu še dobre volje!?"

"Kdo je zdaj sitnoba in butelj?" si je mislil mali ježek. "Zaradi ene same čisto majcene buškice si to razvajeno jabolko greni življenje, jadikuje, joče in se smili samemu sebi! Kar naj se še naprej cmeri tukaj med listjem! Jaz pa raje oddrobencljam dalje in si kje v bližini najdem kakšno dobrovoljno, ljubeznivo, ljubko, majhno hruško!"

In tako je tudi storil.
Razvajeno jabolko pa se morda še zdaj cmeri, če ga niso že prej skljuvali kosi.

Avtorica zgodbe Ljuba Žerovc