Kaj je danes s tabo, draga Mici moja?
Ne diši ti mleko, sir ne tekne ti,
polna hrane še skodelica je tvoja,
ti pa v posteljici le ležala bi.

Morda zbolela si, mucica uboga?
Vodico le piješ, nič se ne igraš,
ne zanimajo te miška, Bučko, žoga…,
žalosten in moten svoj pogled imaš.

In kot plamen vroča uheljca sta tvoja,
kar poješ, vse na preprogi mi pustiš.
Treba bo k zdravniku, lepotička moja,
da spet z Bučkom kmalu zdrava se podiš.

Ljuba Žerovc

Bela gospa

Le kdo je ta bela gospa,
ki k nam je pred hišo prišla?
Po vejah se je razprostrla,
vse ceste, vrtove zastrla
je z belo preprogo sneženo,
pri malčkih tako zaželeno.

(amiz)

Postavni možak

Kdo ta je postavni možak,
čez noč se pojavil je, spak!
Na glavi mu lonec čepi,
korenček mu v nosu tiči,
in oglje za gumbe ima...
ga kdo izmed vas prepozna?
(žom inežens)

Ljuba Žerovc

Janezek ga pihne :) :) :)

"Kdo je v vašem razredu najbolj glasbeno nadarjen?"
"Janezek."
"In po čem se to vidi in sliši?"
"Ko začnemo peti, zbeži iz razreda."

"Mami, zakaj se moram umivati po obrazu?"
"Janezek, srček moj, zato, ker si pač umazan."
"Jaz bi se raje pudral tako kot ti!"

Z Mici radi se imava,
skupaj radi se igrava.
Pod bradico jo ščegetam,
pobožam jo, jo požgečkam

po glavici, za uheljci,
kar Mici se prijetno zdi,
jo popraskam po trebuščku
in po svilnatem kožuščku.

Le zadovoljno zamrmra
ta moja Mici, in mi da
poljubček moker s hrapavim
jezičkom mačjim, potlej z njim

Mici, lepotička mala,
spet zaspana je postala,
pa si posteljo poišče
tam, kjer moje je ležišče.

Spalno srajco najbolj ceni
ker ta pač diši po meni.
S krempeljci izpod blazine,
jo izvleče, nanjo rine,

pa prav zadovoljno prede,
ko se slednjič nanjo vsede
in se umivati začne –
čistoča pač pomembna je.

Bučko rad v naročju mojem se crklja,
Mici pa pridruži se mu rada.
Joj, kako mačkona težka sta oba,
pa četudi mucka sta še mlada.

Če bi oba pri miru vsaj sedela
in mi pustila gledati te-ve,
kako bila bi družbice vesela,
tako pa bitka kmalu se prične.

Z jezičkom Bučko nežno Mici liže
po vratu, uheljcih in po očeh,
ko gobčku Micinemu je vse bliže,
ta krempne ga, prične se boj na tleh.

Družbico dobil je Bučko,
malo kepico kosmato,
dolgodlako in brkato,
nagajivo mačjo štručko.

Mici sva ime ji dala,
beli njeni so copatki,
uheljci so njeni sladki,
lepotička res je zala.

Mali vrabček Čivčivčiv
si je kljunček prehladil.
Pa trebušček ga boli.
Jedel ni že nekaj dni...

Ga zazebe v perutničke,
zima ni za mlade ptičke.
Vrabček daleč se zazre med veje,
ga hišica vabi izpod bele odeje...

Zrnja obilo v njej,
družba vesela,
mu perutničke
bo vrabčica grela...

Kaj je rekla lastovica?
Da na jug bo poletela!
Da takrat, ko bo pri nas še zima,
bo na toplem žvrgolela.

Pametno, so rekle ptice.
In so v jati ji sledile...
Pa so se za nekaj časa
v tople kraje preselile.

K nam na obisk prišla je jesen.
Vsa pisana, sladka, bogata...
Prinesla nam grozdja, kostanja in sliv,
nasula nam jabolka zlata.
Zdaj se počasi poslavlja od nas,
bo zima zakrila njen pisan obraz...

Moleduješ me za pravljico za lahko noč. Pa ne tiste iz knjige. Sama naj si jo izmislim in ti jo povem. Fantič moj, zahtevno nalogo si mi dal, saj jaz v pripovedovanju res nisem doma.

Vendar sem včasih iznajdljiva, zato sem se tudi tokrat nečesa domislila… Veš, rahlo te bom prelisičila… Še vedel ne boš, da mi tudi ti nehote pomagaš pri nastajanju najine pravljice… Do večera torej imam čas za razmislek, za pripravo na nastop, do takrat pa bom skušala zbrati vse utrinke, najine zanimive dogodivščine, skušala se bom vživeti v tvoje doživljanje, prodreti v tvoj svet…

Tako sem se tekom dneva v mislih sprehodila skozi vse pravljice, ki sem jih kdajkoli slišala, obenem pa me je glodal dvom, ali bom zmogla v tebi vzbuditi zanimanje in vprašanje, ali sploh vem, kaj te navdušuje.

Vzela jesen je čopič in barve,
pa je pobarvala vse naokrog.
Listje z rumeno, oranžno in rdečo,
z rjavo zdaj barva še polje in log.

Vedno manj jih je na vejah,
vedno več jih je na tleh.
Veter z njimi pleše v zraku,
jih raznaša po poteh...

Medved šel je na goro,
ga po poti sreča jež.
Medved vozil je kolo,
jež za njim je šel kar peš.

Pa je kosmatinec del:
"Boter, veš da je tako-
vedno hiter si zelo,
danes pa ne boš me ujel!"

Ježek tiho se smeji,
ko ob zračnici stoji.
S hrbtom malo dregne v njo,
pa brž v goro pohiti.

Tam, med praprotjo in listjem
nekaj tiho se premika.
Tam, pod praprotjo in listjem
nekaj ostro bode, pika.

Smrček vidi se samo
in oči preplašene.
In nato zagledaš hruško,
ki med listjem sama gre...

Kdo drži jo,
kdo jo nosi,
kdo neslišno
stopa v rosi?

Bodico pri bodici
zelen ima kožušček.
Pod njim se skriva gladek,
okrogel rjav trebušček.

Če nežno slečeš kožuh
prijetno zadiši.
Prileže se v jeseni,
ko sladko dozori.

Prav počasi in potiho
k nam jesen se je vrnila.
Listje že rumeno barva,
shrambo nam bo napolnila.

Rdečih jabolk nam bo nasula,
hruške bo zlate sladko omedila.
S pisanim listjem po tleh bo postlala,
le nekaj ga bo na vejah pustila.

Pisane se kroglice
za roke držijo,
med listjem dozorevajo,
kislo se smejijo.

Jim jesen da barvo v lička,
sonček zlat jih omedi.
Ptiček rad gosti se z njimi,
še otrok se veseli.

Strašilo motovilo
po svetu je krenilo.
S ceste je nekje zavilo,
se na polju izgubilo.
Nikoli več poti ni našlo...
Še zdaj je tam,
vso staro, prašno.

Njegov klobuk je pomečkan
in stari suknjič razcefran.
In v hudem vetru si strašilo
je eno nogo polomilo.

Od jeze nad usodo tako
odganja kosa, vrabca, srako...

Vzemi me, veter, v svoje naročje
in lahno ponesi visoko me v zrak!
Pod sabo rad videl bi strmo pobočje,
naj me na nebu poboža oblak!

Ponesi me, veter, igraj se z menoj!
Pod soncem rad plesal bi nežno s teboj...
Ponesi me, veter, še višje v zrak!
Rad videl otroke bi, cesto in vlak!