Gobice rdeče
bele pike so imele,
da polže bi strašile,
ker so si želele,
da bi mir imele.

V gozdu rasle so,
polže štele so,
ki po poti mimo so prišli,
ker so gobice iskali,
da za hrano jih bi imeli.

Vse vrane pisane vesele
v New Yorker so drvele
da obleko novo bi kupile
ker zabavo so imele.

So zabavo naredile za zabavo
ker dolgčas jim ni v zabavo
so izmislile si veselico
da imele vzrok bi še za pico.

Nekoč živeli so vesoljčki trije,
ki imeli so se za bogove
in ustvarjali so svetove nove.
Potovali so v raketnem lončku
v njem kraljevali so. kot v balončku.

Trobili in hupali so na vsa ploveča vozila,
med zvezdami, sonci in
planeti so se vozili,
smejali so se in vreščali,
ko so druge v strah spravljali.

Zaspano jutro s prvimi sončnimi žarki se prebuja v gozdu in vse živali še mirno spijo. Tudi Medo še sladko dremlje in z nasmehom na ustih sanja o poletju, ki se ga že tako zelo veseli. Počasi začenja odpirati oči, najprej eno nato še drugo, glasno zazeha, se pretegne in sunkovito skoči proti oknu.

Pogleda ven in na ves glas zavpije, POLETJE, končno je prišlo. Hitro vrže stran svoje dolge hlače, srajco in kravato ter obleče lepe bele kratke hlače ter kratko srajco, ki mu jo je včeraj sešila šivilja vidra. Ravno ko stopi proti vratom nekdo potrka, kdo je, vpraša medo. Sosed jazbec, se oglasi na drugi strani. O, sosed jazbec, se razveseli medo in hitro odpre vrata.

Pred božičem je mama spekla čudovite piškote: cimetove zvezdice, orehove rogljičke in mandljeve kolačke. Spravila jih je v pločevinasto škatlo, podobno pravi mali skrinji zakladov. Ta skrinjica je bila v skrivališču, kamor pač sodi, čisto zadaj v kotu omare za obleko. Tam je ne bo nihče našel. Mislite, da res nihče?

Nekega večera so se namreč približali težki koraki. Bum bum bum… Vrata so grozljivo zaškripala. Dve dolgi belomodro črtasti roki sta se potopili v temo omare. Veliki prsti so otipali škatlo, jo odprli in pobasali nekaj cimetovih zvezdic. Potem so postavili škatlo nazaj v kot.

Velike so otroške oči,
kako tudi ne,
ko tisoč zakajev v njih tiči.
Za dobro jutro: "Mamica, zakaj sonce sije?"
Za lahko noč: " Oči, kam se čez dan luna skrije? "
Potem pa nov dan in zakaj in kako,
tako da večer že včasih dočakam težko.
Saj vem, vsi ti zakaji preprosto morajo biti,
pa tudi kakojem se ni moč ogniti.
Na vse zakaje in kakoje je treba odgovor dobiti,
pa še potem ni lahko v življenje iti,
ker odgovori so včasih tako nerazumljivi,
kot bi zakaji in kakoji bili komu sumljivi.
Morda sem to pesmico prav zato napisal,
da bi jo pred vprašanji pobrisal?

Tri muhe,
prestradane, suhe,
po sobi brenčijo,
ker se pajka bojijo.

Pajek na preži
pod stropom v mreži
v kotu sedi
in muham preti.

Po celodnevnem predavanju Džordža Buša
mi hrepeni že moja naveličana duša,
da čas bi imel
in kakšno dobro knjigo v roke vzel.

A tedaj se mi naenkrat zgodi,
da Einstein me v znanstveno fantastiko prebudi,
kajti komaj sem se utrujen od ameriških sanj ulegel,
že je tip zraven mene prisedel.

Zjutraj, ko se še najlepše spi,
mamica me prebudi:
Vstani sinko, umij se, pa najej,
v vrtec ti greš, v službo jaz naprej!

Ves zaspan v obraz si mečem vodo,
godem čezenj, ki nam malčkom je vzel svobodo.
Mi malčki bi po večini še radi spali,
ne pa še v temi iz toplih postelj vstali!

Kaj je danes s tabo, draga Mici moja?
Ne diši ti mleko, sir ne tekne ti,
polna hrane še skodelica je tvoja,
ti pa v posteljici le ležala bi.

Morda zbolela si, mucica uboga?
Vodico le piješ, nič se ne igraš,
ne zanimajo te miška, Bučko, žoga…,
žalosten in moten svoj pogled imaš.

In kot plamen vroča uheljca sta tvoja,
kar poješ, vse na preprogi mi pustiš.
Treba bo k zdravniku, lepotička moja,
da spet z Bučkom kmalu zdrava se podiš.

Ljuba Žerovc

Bela gospa

Le kdo je ta bela gospa,
ki k nam je pred hišo prišla?
Po vejah se je razprostrla,
vse ceste, vrtove zastrla
je z belo preprogo sneženo,
pri malčkih tako zaželeno.

(amiz)

Postavni možak

Kdo ta je postavni možak,
čez noč se pojavil je, spak!
Na glavi mu lonec čepi,
korenček mu v nosu tiči,
in oglje za gumbe ima...
ga kdo izmed vas prepozna?
(žom inežens)

Ljuba Žerovc

Janezek ga pihne :) :) :)

"Kdo je v vašem razredu najbolj glasbeno nadarjen?"
"Janezek."
"In po čem se to vidi in sliši?"
"Ko začnemo peti, zbeži iz razreda."

"Mami, zakaj se moram umivati po obrazu?"
"Janezek, srček moj, zato, ker si pač umazan."
"Jaz bi se raje pudral tako kot ti!"

Z Mici radi se imava,
skupaj radi se igrava.
Pod bradico jo ščegetam,
pobožam jo, jo požgečkam

po glavici, za uheljci,
kar Mici se prijetno zdi,
jo popraskam po trebuščku
in po svilnatem kožuščku.

Le zadovoljno zamrmra
ta moja Mici, in mi da
poljubček moker s hrapavim
jezičkom mačjim, potlej z njim

Mici, lepotička mala,
spet zaspana je postala,
pa si posteljo poišče
tam, kjer moje je ležišče.

Spalno srajco najbolj ceni
ker ta pač diši po meni.
S krempeljci izpod blazine,
jo izvleče, nanjo rine,

pa prav zadovoljno prede,
ko se slednjič nanjo vsede
in se umivati začne –
čistoča pač pomembna je.

Bučko rad v naročju mojem se crklja,
Mici pa pridruži se mu rada.
Joj, kako mačkona težka sta oba,
pa četudi mucka sta še mlada.

Če bi oba pri miru vsaj sedela
in mi pustila gledati te-ve,
kako bila bi družbice vesela,
tako pa bitka kmalu se prične.

Z jezičkom Bučko nežno Mici liže
po vratu, uheljcih in po očeh,
ko gobčku Micinemu je vse bliže,
ta krempne ga, prične se boj na tleh.

Družbico dobil je Bučko,
malo kepico kosmato,
dolgodlako in brkato,
nagajivo mačjo štručko.

Mici sva ime ji dala,
beli njeni so copatki,
uheljci so njeni sladki,
lepotička res je zala.

Mali vrabček Čivčivčiv
si je kljunček prehladil.
Pa trebušček ga boli.
Jedel ni že nekaj dni...

Ga zazebe v perutničke,
zima ni za mlade ptičke.
Vrabček daleč se zazre med veje,
ga hišica vabi izpod bele odeje...

Zrnja obilo v njej,
družba vesela,
mu perutničke
bo vrabčica grela...

Kaj je rekla lastovica?
Da na jug bo poletela!
Da takrat, ko bo pri nas še zima,
bo na toplem žvrgolela.

Pametno, so rekle ptice.
In so v jati ji sledile...
Pa so se za nekaj časa
v tople kraje preselile.

K nam na obisk prišla je jesen.
Vsa pisana, sladka, bogata...
Prinesla nam grozdja, kostanja in sliv,
nasula nam jabolka zlata.
Zdaj se počasi poslavlja od nas,
bo zima zakrila njen pisan obraz...

Moleduješ me za pravljico za lahko noč. Pa ne tiste iz knjige. Sama naj si jo izmislim in ti jo povem. Fantič moj, zahtevno nalogo si mi dal, saj jaz v pripovedovanju res nisem doma.

Vendar sem včasih iznajdljiva, zato sem se tudi tokrat nečesa domislila… Veš, rahlo te bom prelisičila… Še vedel ne boš, da mi tudi ti nehote pomagaš pri nastajanju najine pravljice… Do večera torej imam čas za razmislek, za pripravo na nastop, do takrat pa bom skušala zbrati vse utrinke, najine zanimive dogodivščine, skušala se bom vživeti v tvoje doživljanje, prodreti v tvoj svet…

Tako sem se tekom dneva v mislih sprehodila skozi vse pravljice, ki sem jih kdajkoli slišala, obenem pa me je glodal dvom, ali bom zmogla v tebi vzbuditi zanimanje in vprašanje, ali sploh vem, kaj te navdušuje.

Vzela jesen je čopič in barve,
pa je pobarvala vse naokrog.
Listje z rumeno, oranžno in rdečo,
z rjavo zdaj barva še polje in log.

Vedno manj jih je na vejah,
vedno več jih je na tleh.
Veter z njimi pleše v zraku,
jih raznaša po poteh...

Medved šel je na goro,
ga po poti sreča jež.
Medved vozil je kolo,
jež za njim je šel kar peš.

Pa je kosmatinec del:
"Boter, veš da je tako-
vedno hiter si zelo,
danes pa ne boš me ujel!"

Ježek tiho se smeji,
ko ob zračnici stoji.
S hrbtom malo dregne v njo,
pa brž v goro pohiti.