NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Medo in prijatelji   
    petek, 21. marec 2008 @ 14:11 CET
    Uporabnik: bask1

    Zaspano jutro s prvimi sončnimi žarki se prebuja v gozdu in vse živali še mirno spijo. Tudi Medo še sladko dremlje in z nasmehom na ustih sanja o poletju, ki se ga že tako zelo veseli. Počasi začenja odpirati oči, najprej eno nato še drugo, glasno zazeha, se pretegne in sunkovito skoči proti oknu.

    Pogleda ven in na ves glas zavpije, POLETJE, končno je prišlo. Hitro vrže stran svoje dolge hlače, srajco in kravato ter obleče lepe bele kratke hlače ter kratko srajco, ki mu jo je včeraj sešila šivilja vidra. Ravno ko stopi proti vratom nekdo potrka, kdo je, vpraša medo. Sosed jazbec, se oglasi na drugi strani. O, sosed jazbec, se razveseli medo in hitro odpre vrata.

    Kaj je pa tebe prineslo, vpraša in medtem začudeno gleda jazbeca oblečenega v kopalke in brisačo ovito okoli glave. Nič, kopat se grem, greš z mano? Ja jazbec pa saj nimamo kopališča, kje se boš pa kopal, je vedno bolj radoveden medo. Na jasi pred svižčevo gostilno so krti včeraj skopali veliko luknjo, štorklje pa so v vedrih prinašale vodo iz reke, ki teče mimo sosednjega gozda, z veseljem razloži jazbec in danes je otvoritev, še doda.

    SUPER se zadere medo, odlično, komaj čakam, da se vržem noter. In potem ga prešine, pa saj nimam kopalk, le kje naj jih dobim, se sprašuje. Pojdiva do šivilje vidre pogledat če ti lahko pomaga, predlaga jazbec. In res se odpravita proti vidrinemu brlogu, ki je pet starih hrastov in osem bledih bukev stran. Kmalu, pri tretjem hrastu opazita zajčka, ki sključeno sedi in stoka. Kaj je zajček, ga pobara medo, ali ne treniraš?

    Ah, medo zastoka zajček, tekel sem in tekel, ko me kar naenkrat nekaj zaskeli v prednji tački in vidim, da sem stopil na trn. Poglej, zelo me boli in ne morem ga dobiti ven, pomagaj mi medo, prosi zajček. Ja, hudo je to, zabrunda medo, moral boš k zdravniku biku da ga izdere. Ne, zajoka zajček, tam pa ne grem, še bolj me bo bolelo in strah me je bika, ki vedno tako grdo gleda. Daj, daj, zajček saj bo vse v redu, malo boš stisnil zobe in zopet boš tisti stari urni zajec.

    Saj veš, da moraš poskrbeti za čast naše države, še poudari medo, to pa ni mala stvar. In res zajec kar poskoči, tako je, trenirati moram, torej pojdimo. Midva sva ravno na poti do šivilje vidre, se oglasi jazbec, ki si je med tem snel brisačo z glave in si jo ovil okoli pasu, pridi, pomagala ti bova do zdravnika bika saj je le eno bukev stran od vidre. Medo na eni strani, jazbec na drugi, vmes pa šepajoči zajec počasi stopicajo naprej.

    In že so pred mogočno skalo, strah in trepet vseh prebivalcev gozda, Bikovo kliniko. Zajček se začne tresti in jecljajoče stokati, saj me ne boli več, poglej medo je že v redu, lahko gremo naprej in že sili stran. No, no zajec, ne bodi no taka reva, boš videl da ne bo nič hudega. Tok, tok, tok, potrkajo in čakajo da se vrata odpro. Kdo je, se začuje jezen glas z druge strani. Zajec, jazbec in medo gospod doktor, zajcu se je trn zapičil v tačko in smo prišli k vam, da ga izderete, razloži medo.

    Kar naprej, pa hitro saj imam ravno zajtrk, zabrusi bik. Dober dan gospod bik glasno pozdravita medo in jazbec, zajček pa le potiho zašepeta, dooober daaan. Pokaži šapo zajec, zahrumi zdravnik in že jemlje klešče s katerimi bo izdrl trn. Zajček počasi pomoli tresočo tačko, stisne zobe, zamiži in čaka. Bik kljub svoji grobi postavi in mrkem pogledu nežno prime snežno belo tačko, vse temeljito pregleda in reče: saj ni trna, to je rep, mravlje, mravlje so te popikale zajec in to prav posebne, kops mravlje, v repih imajo zelo močan strup, ki zelo boli.

    V tem trenutku se medo in jazbec glasno zasmejita, profesorjeve mravlje so te pičile in to z repi, ha, ha, ha. Vse bo v redu zajec, je začuda prijazen bik, čez pol ure te ne bo več nič bolelo in spet boš lahko tekal naokoli. Hvala, hvala gospod doktor, si oddahne zajec in hkrati jezno pogleda svoja smejoča se spremljevalca. No nasvidenje, zajtrk me čaka in potem grem k svizcu na otvoritev kopališča, še reče bik in odide.

    Saj res, skoraj bi že pozabil po vsem tem, doda medo. Hitro k šivilji vidri po kopalke, potem pa uživat na sonce. Grem lahko z vama, vpraša zajec, ki se že veliko bolje počuti. Seveda, pojdimo, da ne bomo zamudili otvoritve, sem slišal da igrajo Srečni škrjančki, ki jih obožujem, pove jazbec, ki si zopet ovija brisačo okoli glave. Oviti jazbec, dlakavi medo in še vedno malce šepajoči zajec se tako hitro odpravijo proti vidri po kopalke. In ravno pred njenim brlogom zagledajo profesorja petelina. Oj, profesor, se smejoče zadere medo, kako pa kaj mravlje?

    S sabo imamo ravno enega, ki vam lahko pomaga pri iskanju in preizkušanju njihovega strupa, danes jih je že našel nekaj, ha, ha, ha. Le smejte se, odgovori petelin, njihov strup bom spremenil v gorivo, ki bo poganjalo moj najnovejši izum, zračno plovilo. Gorivo, zračno plovilo, ha, ha, ha, spet ste malce zašli, se zvija in krohota medo, saj boste dobili še Nobelovo nagrado, ho, ho, ho, ha, ha… No pa srečno profesor, mogoče bi mi pa lahko izumili kakšne kopalke iz mravljih repov, ha, ha, ha. Petelin le odmahne z roko in zamišljen odide. Na bukvi pred njimi pa že opazijo napis Šivilja vidra – pet medvedjih korakov.

    Pa smo tu, se razveseli medo, steče proti vratom in že trka. Gospa vidra, odprite, mudi se, je nestrpen medo. Ja kaj pa je tako nujnega medo, se oglasi vidra in hitro odpira vrata. Kopalke, kopalke potrebujem za otvoritev kopališča. No pridi, bova pogledala kaj lahko narediva, je prijazna vidra. Vidva pa kar tukaj počakajta, reče medo zajcu ter jazbecu in vstopi. Vidra takoj vzame nekakšno blago, meter ter škarje in začne meriti medota, nakar vpraša, kakšne barve kopalke pa želiš.

    Modre, modre kot poletno nebo, takoj odvrne medo. Vidra poišče pravo barvo in že začne šivati. Šiva, reže, meri, opazuje, nakar sunkovito vstane stopi do nestrpnega medota in reče: poglej sem že, so ti všeč, modre so kot nebo. Bravo vidra, zavpije medo, čudovite so, naj jih pomerim. Medo s prešernim nasmehom na obrazu obleče kopalke in se ogleduje pred ogledalom, super so, zavpije in objame vidro, hvala, sedaj se grem končno lahko kopat k svizcu.

    Lepo pozdravi in kar v kopalkah odide do zajca in jazbeca ki se že zelo dolgočasita med čakanjem. No, prijatelja, kakšne se vam zdijo moje nove kopalke, med vrtenjem in razkazovanjem skoraj zapoje medo. Lepe, odvrneta oba v en glas in nestrpno stopicata sem ter tja, pojdimo medo, zelo se nam že mudi. Pojdimo, pojdimo, veselo zabrunda medo in že tečejo proti svizcu, ki je pet hrastov, tri bukve in šest smrek stran.

    Dajmo medo, ga spodbuja zajec, ki je spet uren kot raketa in je že daleč pred obema. Zajec kmalu prispe do svizca, gleda, se čudi, nikjer nikogar, bazen prazen le nekaj blata na tleh. Hej, pokliče že zelo zadihana prijatelja, saj ni nikogar. Kako nikogar, se oglasita, smo že prepozni? Ne vem, odvrne zajec, nakar zagledajo velik napis, ki visi na največjem in najstarejšem hrastu v gozdu: otvoritev kopališča ODPADE, vsa voda je odtekla, ostalo je le blato. Kako, zakaj skoraj zajoka medo, odpade, pa tako sem se veselil, končno sem dobil kopalke in se že videl kako čofotam po vodi. Medo se nesrečen usede na tla, gleda v nebo in tarna.

    No medo, ne bodi tako nesrečen, ga tolažita zajec in jazbec, saj bodo popravili bazen in se bomo lahko kopali. Pridi gremo na pijačo in uživat v prelepem poletnem sončku. Medo s težavo vstane, še enkrat žalostno pogleda proti bazenu in odidejo proti terasi pred svižčevo gostilno, se usedejo, nekaj časa molčijo in le gledajo okoli sebe… Se spomnita, kako so me popikale profesorjeve mravlje, ha, ha, ha, se oglasi zajček, in kako si se tresel pred bikom, še doda jazbec.

    Medo se počasi začenja nasmihati in se spomni na profesorja petelina, ali pa profesorjevo gorivo iz repov in zračno plovilo, ha, ha, ha, se začnejo vsi enoglasno krohotati in spominjati današnjih dogodivščin. Nič hudega ker se ne moremo kopati, je že zelo dobre volje medo, preživel sem čudovit poletni dan, poln zanimivih in smešnih izkušenj in dobil dva odlična prijatelja kar mi pomeni veliko več kot pa namakanje v vodi. Vsi se srečni pogledajo in dvignejo kozarce, na naše prijateljstvo in na še veliko zanimivih in smešnih dogodivščin. Zadovoljno se zazrejo v nebo in se prepustijo objemu sončnih žarkov…

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja bask1
  • Več s področja * Kotiček za najmlajše

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Medo in prijatelji | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,35 seconds