Po celodnevnem predavanju Džordža Buša
mi hrepeni že moja naveličana duša,
da čas bi imel
in kakšno dobro knjigo v roke vzel.

A tedaj se mi naenkrat zgodi,
da Einstein me v znanstveno fantastiko prebudi,
kajti komaj sem se utrujen od ameriških sanj ulegel,
že je tip zraven mene prisedel.

In mi pokazal svoj najnovejši časovni stroj,
aparat za državni, svetovni razvoj:
Leta dva tisoč deset
se stvari na lepše obrnejo spet.

Na primer: Gandijev duh se v življenje prebudi
in po hitrem postopku Buša iz Iraka spodi.
Za njim pa pricapljajo še vojaki naši,
tako da jih začuda spet videvam pri sveti maši.

In leta dva tisoč deset bo sploh vse lepo in prav,
saj na nas ne bo noben strah več prežal,
Strah, ki v resnici se lahko zgodi,
če naenkrat se preveč ledenikov stopi.

Ampak s skupnimi močmi,
tako vsaj že zdaj Algore govori,
bi morda se lahko še vsi skupaj rešili
pred oceani, da nas ne bodo kot cunami žalili.

In tako smo v trenutku:
Einstein, Algore in jaz
skupaj stopili in takole sklenili:
Albert bo izumil čip,
ki bo že prvi hip
kliknil človeku ekološki značaj,
da tudi takrat, ko bo pomlad, sonce in maj
ne bo več gozdov skrčeval, in ne po rožah kot osel tacal.

Avtomobili se bodo na sončne žarke vozili
noben norec ne bo več vod izsuševal
ali mogočnih jezer zmanjševal.
Še Buševa žena bo v prostem času raje zalivala rože,
kot da bi Binladna spravljala iz kože.

Algore bo še naprej pisal za ljudi brez vesti
da pri moči jih ne ohranjajo ne orožja, ne pesti.
Jaz pa bom na Harvardu in v Beli hiši
predaval o tem, da moj bog mi je rekel:
»Matic, o sreči mi piši!«

Matic Grešak,
5.r/9 OŠ Petrovče