Moleduješ me za pravljico za lahko noč. Pa ne tiste iz knjige. Sama naj si jo izmislim in ti jo povem. Fantič moj, zahtevno nalogo si mi dal, saj jaz v pripovedovanju res nisem doma.
Vendar sem včasih iznajdljiva, zato sem se tudi tokrat nečesa domislila… Veš, rahlo te bom prelisičila… Še vedel ne boš, da mi tudi ti nehote pomagaš pri nastajanju najine pravljice… Do večera torej imam čas za razmislek, za pripravo na nastop, do takrat pa bom skušala zbrati vse utrinke, najine zanimive dogodivščine, skušala se bom vživeti v tvoje doživljanje, prodreti v tvoj svet…
Tako sem se tekom dneva v mislih sprehodila skozi vse pravljice, ki sem jih kdajkoli slišala, obenem pa me je glodal dvom, ali bom zmogla v tebi vzbuditi zanimanje in vprašanje, ali sploh vem, kaj te navdušuje.
Ničesar nisem nameravala kopirati, čeprav so nekatere pravljice in zgodbe za otroke tako očarljive, da mi je kar žal, da se česa podobnega ne znam domisliti še jaz.
Torej me sedaj zavezuje dana obljuba svojemu sinku, vendar pa bom to dolžnost opravila s prav posebnim veseljem in se tako ponovno vrnila v čas otroštva.
Pravljica mi ne pomeni nujno nečesa, kar bi bilo docela izmišljeno in v realnem svetu nemogoče. Svoje predstave in lepa doživetja radi idealiziramo in jih včasih predstavimo tako, kot bi radi, da bi se tudi dejansko odvijale… Ustvarimo si svoj svet, kamor se lahko zatečemo, ko nam je hudo.
Verjetno ga ni, ki ne bi verjel, da je Dobrota vselej najboljša zaveznica, saj je vedno tako ali drugače poplačana z zmago, obenem pa se vsak zaveda nesmisla Zla, ki je vselej kaznovano, pa naj bo po roki pravice ali od lastne vesti…
Takšna in podobna razmišljala so me obhajala tisti dan in me spremljala pri vsem, česar sem se polotila… Priznam, da sem komaj čakala, da se zvečeri, da bom končno mogla dati duška svoji domišljiji in se preseliti v svet, kamor je sicer odraslim vstop strogo prepovedan.
Tako sem sedla ob njegovi postelji in mu začela pripovedovati naslednjo zgodbico:
O NENAVADNI PIŽAMI
Nekoč je živela neka pižama, ki je bila zelo nenavadna. Neprestano se je spreminjala, tako v barvi kot v vzorcu. Znala je prehiteti željo. Bila je tako rekoč edini primerek svoje vrste, druge njene tovarišice pa so ostale čisto običajne, dolgočasne pižame. Naša pižama bi popolnoma ustrezala cesarjevim nazorom o novih oblačilih, branil se je ne bi niti Vitko, ki nam bo kdaj drugič osvežil spomin, kdo mu je napravil srajčico.
To našo neobičajno pižamo je nekoč prinesel Miklavž zelo pridnemu fantku precej revnih a dobrosrčnih staršev. Niti poštene omare za oblačila ni bilo v hiši, ampak je bilo iz najcenejšega, grobo obdelanega lesa stesano nekaj njej podobnega. Tudi blaga ni bilo pri hiši, da bi skrbna mati mogla sešiti za družinico vsaj najnujnejše. O tem, kaj so jedli, skoraj ne moremo govoriti, ker so bili obroki redki in borni…
Je pa bil zato Matjaž res deček kot se spodobi, marljiv in vesten, staršem v veselje, pa tudi najboljši v svojem razredu. K sreči je imel razumevajoče sošolce, da se mu nihče ni posmehoval zaradi revščine. Bolelo pa ga je, da je moral nositi najbolj nemogoča oblačila, drugi pa so bili vedno lepo urejeni in so imeli vsega v izobilju…
Tukaj sem premolknila in pogledala svojega malčka, če mi sledi. Vprašala sem ga, ali bi želel nadaljevati najino zgodbo in dal mi je nekaj zanimivih iztočnic:
Ker je bila družina revna, je sklenil, da bi se pižama lahko spremenila v katero koli oblačilo, tako da ne bi bilo potrebno biti Matjažu nikoli več biti v zagati glede tega, kaj obleči, staršem pa oblačil ne bo potrebno kupovati, ker bodo imeli vse doma.
Če bi kdo pižamo hotel razrezati, bi se samo pomnožila – iz krpic bi nastale nove pižame oz. oblačila za vse priložnosti, po potrebi pač.
Kadar bi pižama zaslutila nevarnost, bi lahko postala nevidna.
Kadar je imel Matjaž to pižamo na sebi, ga je vedno ponesla v miren spanec in prijazne sanje.
Tudi Matjažu se je pižama skrila, če je bil kdaj poreden.
Pižama je bila izredno občutljiva in je zaznavala namene, misli. V njeni bližini si pozabil vse, kar si hotel hudega izreči ali storiti.
Kadar je Matjaž namerno nagajal, je pižama dobivala črne madeže, odvisno od stopnje »žlehnobe«. A to se je zgodilo zelo zelo redko. Običajno je čez dan dobila kakšno manjšo, komaj opazno črno pegico, saj je bil naš dečko lepo vzgojen in se je temu primerno tudi lepo obnašal. Vendar pa so otroci njegovih let radi tudi poredni. Pravijo, da je to vidno znamenje, da so zdravi.
Ta pižama je znala tudi svetovati in razlagati, posebno pri domačih nalogah in pri utrjevanju učne snovi.
Če je bilo Matjaža strah ali ni mogel zaspati, mu je začela pripovedovati najlepše pravljice.
S sinkom sva slednjič le prišla do ugotovitve, da ne Matjaž in ne pižama nista mogla eden brez drugega…
Nato sem se še nečesa spomnila in dodala še naslednje:
Matjaževi starši niso vedeli, da je ta pižama zares nekaj prav posebnega, zanje ni bila nič drugega kot navaden, mogoče malo boljši kos blaga. Pižama je junaško prestajala ta ponižanja svojega dostojanstva, vendar vse to samo zaradi Matjaža.
Odrasli pač ne razumejo, ne vidijo in ne slišijo, ker so zelo resni in vedno zelo zaposleni. Pižama je imela tudi starše rada, vendar pa je dobro vedela, da odrasli nimajo več srca otroka in da zase zatrjujejo, da pravljic več ne potrebujejo.
Moleduješ me za pravljico za lahko noč. Pa ne tiste iz knjige. Sama naj si jo izmislim in ti jo povem. Fantič moj, zahtevno nalogo si mi dal, saj jaz v pripovedovanju res nisem doma. 
