Zjutraj, ko se še najlepše spi,
mamica me prebudi:
Vstani sinko, umij se, pa najej,
v vrtec ti greš, v službo jaz naprej!
Ves zaspan v obraz si mečem vodo,
godem čezenj, ki nam malčkom je vzel svobodo.
Mi malčki bi po večini še radi spali,
ne pa še v temi iz toplih postelj vstali!
Zajtrk, to ti je nepridiprav,
grizeš kruh in pihaš vroč kakav.
Ko pa vse te muke že prestaneš:
obleci se, obuj, pa da se hitro zganeš!
Zona mrzla me poliva,
ko naš avto se v promet uriva.
Ni zagotovila, da bom preživel,
kaj šele, da risanko bom doživel?
V vrtcu sva, hvala Bogu:
Lubija, oči te pripeljal bo domu!
Vsaj par ur sem varno spravljen,
saj popoldan bom istemu spet izpostavljen.
Le kateri detomrzec si je tak vrtec izmislil,
nebogljene malčke nas v tak nori, kruti svet potisnil?
Samo en teden dni do vrtca boš namesto mene
muke vse prestajal, ki so nam malčkom naložene!
Tako kazen ti zaslužiš si,
saj pozabil, lump si ti,
da ta svet se več ne bo vrtel,
če otrok ne bo imel!!!
Zjutraj, ko se še najlepše spi,
