Velike so otroške oči,
kako tudi ne,
ko tisoč zakajev v njih tiči.
Za dobro jutro: "Mamica, zakaj sonce sije?"
Za lahko noč: " Oči, kam se čez dan luna skrije? "
Potem pa nov dan in zakaj in kako,
tako da večer že včasih dočakam težko.
Saj vem, vsi ti zakaji preprosto morajo biti,
pa tudi kakojem se ni moč ogniti.
Na vse zakaje in kakoje je treba odgovor dobiti,
pa še potem ni lahko v življenje iti,
ker odgovori so včasih tako nerazumljivi,
kot bi zakaji in kakoji bili komu sumljivi.
Morda sem to pesmico prav zato napisal,
da bi jo pred vprašanji pobrisal?