Pred božičem je mama spekla čudovite piškote: cimetove zvezdice, orehove rogljičke in mandljeve kolačke. Spravila jih je v pločevinasto škatlo, podobno pravi mali skrinji zakladov. Ta skrinjica je bila v skrivališču, kamor pač sodi, čisto zadaj v kotu omare za obleko. Tam je ne bo nihče našel. Mislite, da res nihče?

Nekega večera so se namreč približali težki koraki. Bum bum bum… Vrata so grozljivo zaškripala. Dve dolgi belomodro črtasti roki sta se potopili v temo omare. Veliki prsti so otipali škatlo, jo odprli in pobasali nekaj cimetovih zvezdic. Potem so postavili škatlo nazaj v kot.

Zgodaj zjutraj je bilo spet slišati korake. Tap tap tap… Vrata omare so zacvilila. Razmršena temnolasa glava je poškilila za kup perila. Dve roki sta našli skrinjico zakladov in izmaknili iz nje nekaj orehovih rogljičkov. Potem sta škatlo spet skrili.

Okrog poldneva so se spet približali koraki. Tip tip tip… Vrata so se odprla. Zeleno telesce z rdečim vzorcem se je splazilo med obleke. Roka je našla dišeči zaklad in odnesla nekaj mandljevih kolačkov. Skrinjica je bila v hipu spet na svojem mestu.

Na skrivnosten način je izginjalo vedno več piškotov!

Nekega prijetnega nedeljskega popoldneva pa se je mamica odločila, da bo svojo družinico že pred božičem razveselila s piškoti. Vzela je škatlo iz skrivališča in jo odprla.

»Saj ne more biti res!« je prestrašeno kriknila. »Kje so pa moji piškoti? Škatla je skoraj prazna!«

Očka in oba otroka so se začudeno spogledali.

»Kaj? Ja… pa res…«

V sobi je bilo tiho. Vsi so napeto premišljevali.

»Mislim, da jih je sunil Piškotar!« se je končno oglasil oče. »Ta nesramna piškotarska pošast pred božičem vedno vohlja naokrog in išče skrite piškote. Prav gotovo se je priplazila tudi mimo naše omare in zavohala slastne cimetove zvezdice…«

»Točno,« je rekla sestrica. »In potem je našla škatlo, jo odprla in požrla kup orehovih rogljičkov!«

»Najbolj so ji pa teknili mandljevi kolački!« je zaklical deček.

»Tako tako,« se je zdaj oglasila tudi mamica. »Kako pa pravzaprav izgleda tista pošast piškotarska?«

»Ja,« je začel očka, »na glavi ima temno skuštrano grivo…«

»In dolge belomodre črtaste roke,« je brž dodala sestrica.

»Trebuh pa zelen in rdeč kot  moj pulover!« je vzkliknil deček.

»Groza!« je zaklicala mamica. »Prav vesela sem, da te strašne pošasti nisem zalotila takrat, ko je kradla moje piškote. Gotovo bi se je ustrašila!«

»Prav zagotovo,« so kimali vsi trije.

»Kaj pa zdaj?« je vprašala mamica. »Ne da se mi še enkrat peči piškotov!«

»Mi jih bomo!« je predlagal očka. »Samo povedala nam boš, kako. In potem bomo zelo pazili, da se ne bo spet od kod prikazala kakšna požrešna pošast. Kajne, otroka?« Deček in deklica sta prikimala.

»Jaz pa ti bom narisal tisto pošast, mami!« Sliko boš potem lahko prilepila na škatlo s piškoti. Ko jo bo Piškotar videl, se bo sam sebe ustrašil!« je navdušeno obljubil deček in objel mamico.

In mamica se je nasmejala.

Danijela Premzl
Vir: Karl Rühmann: Piškotar, iz BOŽIČNE ZGODBE ZA 24 LEPIH VEČEROV, Brigitte Weninger.