Prelep je, veličasten zre v dolino,
srce prevzame nam s toplino.
čeprav mu vrh odet v svežo je belino,
sneg prekril, zakril mu skalnato sivino.

Je vrh Triglava, kot kralj naš gora.
simbol Slovencev, le kdo ga ne pozna,
ko vsak od nas ima v sebi željo skrito,
da mu bil bi dan pogled z višav njegovih,
v planinski svet, deželo našo čudovito.

Morda bi v jasnem dnevu videl morje,
najlepše sončnih žarkih je obzorje,
ob vsej lepoti, ob pogledu v nižino,
zasvojen, prevzet s pogledom v dolino.

Moč...moč noči ki jo Sonce iz Zemlje kličeš
da jo opereš
poljubiš
da jo ljubiš da bi zgubila svojo črno moč
...je tako velika da me je strah...ker je temna
silna
in tiho jočem...molim prosim

Danes ponoči sem začutila vso majhnost
nemoč
moč časa ki hiti spreminjati stvari
v katerem nimamo besede
...ker ne vidimo...
kjer je edino kar velja...danost
kjer si Ti -Sonce-edina Luč in Pot
kjer je potrebno prositi Te za milost videnja stvari
ker razum-razum želi pokazati
da noč je dan
da je svetloba tam kjer je ni...

Hočeš, da te gledam,
Da se v tvoje nedrje zapredam,
Iztisnem sokove strasti iz telesa,
Krike poželenja iz najinega plesa...

Hočeš dotikov grobih in nežnih,
Poljubov po stegnih, kolenih in gležnjih,
Kocko ledu, ki čez hrbet polzi,
Pogled zapeljiv, ki se sveti, iskrí...

Hočeš korzet, ki poudari obline,
Mrežaste nogavice v siju mesečine,
Vroče hlačke, ki kažejo veliko,
Visoke petke, da naredijo razliko...

Nežno valovanje morja,
kakor da poje neskončno pesem,
zvezdno nebo, v daljavi svetilnik,
kot da kaže pot v srečno prihodnost.

Nežen topel vetrič gladi morje,
čarobna mesečina prevzame,
popelje v preteklost, zasanjana,
se poigrava na valovih morja.

V daljavi se zasliši smeh, pesem,
pomešan z valovanjem morja,
utripajoče luči bark na morski gladini,
svetlikajoče , prevzamejo, pomirjajo.

Temačne sobane, hlad, pajčevina,
v kotu skrita slika spomina,
preglašajo tišino glasovi samote,
na prestolu upanje, da pride pote.

Pluje po reki tvojih solza,
skriva pred tornadom, ko bes divja,
celi si rane na trnjevi poti,
sledi klicem v samotni noči.

Grmi, občasno strela udari,
niti prepad je ne ustavi,
globoko vdihne, ovire preskoči,
podarja darove, ki s seboj jih nosi.

Odpadla so vrata
Skorje telesa
Sonce se je dotaknilo žive prsti
Iz sveže zemlje
Je vzklila
Dih vzemajoča
Čuteča rastlina.

Objela je deblo
Mojega telesa
Jemala mi je sapo
In srkala je mojo kri.
Predal sem se ji
In jo prosil
Naj me nikoli ne zapusti.

Matajur cveti
v rumenini trav
in kraljestvu modrih rož.
Ob neskončnih poteh rastejo
in senožeti prepredajo.
Ko jih gledaš, na kakšne
modre oči spominjajo…

V blagem vetru ptica zatrepeče.

Tam daleč je Čedad
in morje v meglici.

Vse je tihotno,
med nama so le misli
in neizrečene besede.

Ko gledam tja v morje,
ko je megla,
se zdi mi, kot da ni več sveta!

Nebo je skoraj temno
in galebi počivajo ob moji strani.
"Zakaj sem tu?" se sprašujem
"Zakaj mi je to namenjeno?" nadaljujem...

Duh moj se širi naprej..
moja notranjost je,
kakor da nima mej...
tako prijetno je..

Vsaka ljubezen ... tudi najmanjša ... žari
vsaka je iz sončnih sanj stkana
vsaka je odsev Ljubezni neba ... do nas ljudi
vsaka tiho sije v temi jeze in sovraštva
tu na Zemlji v stoletjih nakopičeni ...

Kajti vsaka majčkena ljubezen
je majhna svetla lučka
... odsev Ljubezni Neba do nas ... ljudi
Čisto potiho sije v temi od vedno ... do večnosti ...

Kjer oblaki rišejo obzorje,

kjer v globine se preslika morje,

tam me ni.


Za mizo ime sedi,

pesmi piše,

zraven me ni.

Kot kaplja v morje mojega oceana
hitro padel si ti, razburkal si morje moje,
me nežno objel, pritisnil poljub,
se še enkrat na prsih zavrtel,
in kot bi mignil, kot tajfun na morju,
odšel si ti.

V meni ostalo je razburkano morje, le-to
iz dneva v dan postaja moje boleče gorje.

Sprva mirno, a potem razburkano morje zapustil si mi,
in kot kaplja v morje mojega oceana bil si ti.

Ostal je ocean globok, in v njegovih globinah tvoja sled,
a le čas zmore zabrisat tak led.

Mi rožmarin krasi deželo mojo,
marjetka vabi vedno me igrivo,
tam planika iz skal krasi gore,
le krizantema raste sramežlivo.

So rože, vrtnice mi dar narave,
tja do dneva ko življenja luč ugasne,
ko zadnjič v življenju zrak se izdahne,
ga iz površja zemlja v sebe vzame.

Nadvse obožujem tvojo tišino,
takrat začutim vso to milino,
ki v sebi jo nosiš, skrivnostno jo trosiš
v srca ljudi, v tebi sonček živi.

Ne prosiš, ne stokaš, ne jamraš, ne jokaš,
z vsem zadovoljen, nikoli brezvoljen.
V očeh iskra sreče in prijazen nasmeh.
Te ne ljubiti - edini je greh.

Podarjen je večer in mir sega v dno duše
Afriško nebo
ki se ga Morje dotikaš
šumenje valov
ki domov vase me vabi
in Luna...tako zelo svetla
da le še Venera se očmi zlije...
Večne harmonije ....
Izpolnjene sanje prečudovite
da sem tu
da smem začutiti
Duša se radostiti ne neha
ker smem...smem videti izza zidov
izza vsega tega blišča
tudi težo in bedo vseh teh ljudi
ki tako močno živijo
Iskre so v njihovih očeh...smem jih čutiti
Tudi tu smem Tvoja biti...
Hvala

metulj

Počasen nejeveren in boleč spušča se večer
in mir začuti sonce ki sije...ki bo sijalo...
Skozi tesne razpoke časa sijejo iskre v očeh...
in uteho išče očetov greh...
Kako prosimo da bi jo našel...
Pa vendar ni prošnja tista odločilna
temveč ljubezen...globoka prava silna
ki v prsih svojih nosi izpolnitev starodavnih hrepenenj...
hrepenenja po Tebi ki tako Te išče...
o Življenje ...

metulj

V siju sveče naoljena
Njena koža, nje lesket.
Še v strásti prebodena,
Lepi nase moj pogled.

Zvija v žarku se svetlobe,
Igri senc oblin prelestnih,
Z vsakim gibom me zabode,
Pelje po poteh nebesnih.

Misel...misel svetla
moli...moli zame
nežno čisto nežno ...Ti srce objame
in bo tiho čisto tiho ...močno zažarela
da bo morje mirno uglasila
uglasila v spev prečudovit
Iz njega veje...čisto potiho...
najlepši Tvoj jutranji svit ...

metulj

Ostajaš sam, ker to je tvoja želja.
S teboj je večni tvoj sopotnik - mr. Dvom.

Se skrivaš sam pred sabo, v ledeni koči,
edina sreča tvoja – je žrtvovanje tlom.

Odhajaš v smer tja, kjer ni sonca in ni lune,
bežiš pred glasom, ki te kliče v svet.

Rezila sij te zdaj vse bolj privlači -
agonija neizživetih, gorečega srca, hotenj.

Čedalje bolj razumeš, da izgubljaš bitko,
a vedi: V Svojih Rokah Imaš Rešitve Neuničljivo Nitko.

Moj svet – si Ti.
In vsaka pesem moja,
le tebi je namenjena bila.
Ne morem kaj, če v vsaki pesmi joka,
začutim skrb za tebe, moj vsemir.
S teboj bi šla v ogenj in v vodo.
Čez hribe, čez gora, prek vseh ovir.
Le zate dala bi vso svojo svobodo.
Samo, da bi bil srečen, da bi bil.
Tako Te ljubim, da mi dovolj spoznanja,
da si nekje obstajaš, da živiš.
Kaj šele Tvoj poljub ljubeči,
saj zame to kot pesem vseh nebes.
In preden me prečrtaš v svojem srcu.
…krat premisli -
morda vse kar pišem – res.

Iščem
tvoje sijoče srečne oči,
le kdaj že zdani?

Kako dolgo še noč bo vladala nama,
koliko še poti, da boš zmagal,
zmagal nad meglo, ki v tebi živi,
veš, nujno rabim tvoje tople dlani ...

Brišeš in pišeš in mene kriviš,
sam v svojem svetu osamljen živiš,
koliko še teh čakalnih dob?
Odpri srce, ne bodi več grob.

Tam, nekje
nežen vetrič zapihal –
njegovo ljubezen meni
na svojih nevidnih krilih nese,
je vsepovsod, tudi v tebi.
In, ko sem taval v temi
me je previdno zvlekel na sonce,
s toplimi žarki me je božal
in grel je mojo mrzlo dlan.
In res je, da so vse pesmi moje
so le kapljica ljubezni,
ki jo v srcu nosi naskrivaj.
Zopet trmasta solza drsi po mojem licu,
ker vidim njegovo srce –je čisto in sijoče
kot sončni dan,
to je dar.

Zapele ptice v jutro, sončen dan,
ena priletele med vejevjem žvrgoli,
morda ji sonce ugaja, se ga veseli,
da polepša dan meni, tebi, nam.

Cvetoče lepe rože vabijo k sebi,
marjetk in drugih lepih s sončne trate,
s pogledom iščem, eno izbiram zate,
rad bi podaril, poklonil jo le tebi...

Rolkal bi
Sem glih se uštimu,
de med folk bom mal odrinu,
žurirat šu zvečer,
a mi bo družbo delal ker ?

Usi so neki u fris zadrt,
vsak hod po svoj črt,
nč se nkjer dogaja,
ma ful je čudna raja.