Mi rožmarin krasi deželo mojo,
marjetka vabi vedno me igrivo,
tam planika iz skal krasi gore,
le krizantema raste sramežlivo.

So rože, vrtnice mi dar narave,
tja do dneva ko življenja luč ugasne,
ko zadnjič v življenju zrak se izdahne,
ga iz površja zemlja v sebe vzame.

Morda marjetka, nagelj sta v okras,
le kdo poklonil ni ga od nas,
kot znamenje ljubezni cvet krasi,
ni lepšega od vrtnice se zdi.

Če v gorah našel bom planiko,
ko v gorah jo bom ugledal,
le nežno bom pobožal jo s pogledom,
pustil tam nežno si cvetlico.

Je krizantema nežna, sramežljiva,
tako kot življenja naša je minljiva,
ko iz jeseni v zimo življenja zacveti,
v spomin pokojne njen cvet krasi.