Prelep je, veličasten zre v dolino,
srce prevzame nam s toplino.
čeprav mu vrh odet v svežo je belino,
sneg prekril, zakril mu skalnato sivino.

Je vrh Triglava, kot kralj naš gora.
simbol Slovencev, le kdo ga ne pozna,
ko vsak od nas ima v sebi željo skrito,
da mu bil bi dan pogled z višav njegovih,
v planinski svet, deželo našo čudovito.

Morda bi v jasnem dnevu videl morje,
najlepše sončnih žarkih je obzorje,
ob vsej lepoti, ob pogledu v nižino,
zasvojen, prevzet s pogledom v dolino.

In tam v daljavi modrina, vabi morje,
ob valovih galebov glas odmeva,
na stotero v letu kot da prepeva,
srce ti zaigra, v duši ti odmeva.

Saj rad rad opeval bi pšenična polja,
vabijo ob Muri daleč proč od morja,
spet Drava očarljivo Pohorje krasi,
slovenska pesem vselej iz srca zveni.

Čarobna Soča, Sava, Krka svojo pot gredo.
ob šumenju, v živahnem toku pesem poneso,
a spet pogled se vrača pod vrh Triglava,
kjer sonce z žarki , z njim se poigrava.