Tvoja sem priložnost
za podvige in samospoznavanje.

Lahko sem tveganje
ali pa le malo vredno
životarjenje.

Spreminjanje sem
in minevanje.

V zimskem vetra hladu
te iščem……v zavetju
gozda obdan
z ivjem, v belem snegu
spanja, v ledu začaranem;

vanj, stopinjam
tvojim sledim izmučen,
..snežinkam v plesu
s pogledom v vesolje, vrtincu
sledim, snežnim višinam…soncu
zastrtemu z oblaki,
nešteto snežinkami obdanemu;

Potovanje
se prične
že s tvojim
skrivnostnim
nastankom,
ko od kdo ve kod
kar enkrat prideš in si.

Četudi neprestano
ne menjuješ
krajev,
se pa zagotovo
sprehajaš
skozi čas,
ki počasi riše
slike pred teboj,
vedno bolj dodelano...

Kristalno jasno
sta mi pred očmi
vselej podoba tvoja
in tvoje oči,
ko jo začutim -
Saharo v sebi.

Danijela Premzl

Zdaj je čas, da se zavrti prav vse,
cool smo že dovolj, da posreči se nam vse.
V čem je zdaj ovira, mi priznavamo je ne,
ni nas strah naporov, mi zdržimo čisto vse - blestimo!

Le kdo nas ne pozna, ko pa bijemo v oči?
Kdo ne mara nas, ko pa dobri smo tako?
Mi se ne predamo in porazov ne priznamo - občudujte nas!

Že od nekdaj kraljevali smo na prvem mestu,
šole smo ponos, še nihče nam ni bil kos.
Ko zavzamemo parket in zaplešemo balet - letimo!

Vsak dan
trdo garam
za svoj ugled.

Da zelo sem zaželena,
o tem nobenega ni dvoma.

Na vse kraje razpošiljam svoje hite,
ne da se me prezreti, ne utišati…

Garam doma, na internetu in v službi,
nihče ne more se upreti moji dobri družbi!

Danijela Premzl

Zdi se,
kot da sem ostala
v preteklosti.
Ker se mi
v sedanjosti
nič več ne dogaja.
Nimam še moči,
da bi ponovno zaživela.
Če sem res sploh kdaj živela…
Žalostno,
a sploh se mi nikamor ne mudi.
Neverjetno, res sem brez skrbi,
kar me mori.
Ko te metež življenja izpljune
in te povozi še čas,
je skrajni čas, da ukrepaš,
kakor veš in znaš…

Danijela Premzl

Imamo jih
verjetno
najprej zato,
da nam
zaščitijo
glavo.

Njihova drugotna
naloga pa je
deloma
v razpoznavnosti,
deloma pa v sredstvu lepotičenja.

Praviš da me ljubiš.
Misel nate zdaj me boža,
ko potujem skozi mesta.
Čutim da sem tvoja,
ko me objemaš, vzameš.
Zdaj drvim čez pusta polja,
ko potujem tja do morja.

Kadar praviš da sem lepa
se mi rišejo pomladi.
Pozna je jesen in megla,
ki med gole krošnje zdaj poseda.

Prikrito se ocenjujeva
in primerjava seznam svojih želja
s tem, kar sva sama sebi in drug drugemu.
Nisva se še spremenila
v dva vala istega morja.
Nisva se še dokopala
do podobnega razmišljanja…
Še vedno najina pogleda često begata
v različne si smeri,
ne veva prav, kaj naju bolj zbližuje:
sorodnosti ali različnosti.

Danijela Premzl

V kolikor se čutiš kakor koli obdarjenega,
se z razvijanjem in uporabljanjem darov,
ki jih imaš, razdajaj,
da dosežeš duše svoje blagor,
da času svojemu,
prostoru svoj pečat pustiš
in se zaradi svoje plemenitosti
usidraš v srca mnogih svojih soljudi.

Danijela Premzl

Bilo je v toplih nočeh,
ko sem iz dlani tvojih
izsrkaval vase moč,
tvojo strast…energijo,
skozi vsaki, še tako majhen del
tvoje gole kože, sem vpijal
notranje lepote toplino;

ja ni kaj, božansko je bilo,
bilo je tako prvinsko….
….tako enkratno,
skratka bilo je nepozabno
kot da nisva jaz in ti,
kot da je vse skupaj valček neke ljubezni;

Težko je včasih biti
sam s seboj popolnoma iskren,
težko sprejemati je
svojo razglašenost,
večno razklanost
med ideal in blato,
med moč, nemoč.

Vem, da bi vsak želel
v življenju svojem odigrati
tiste vloge le,
v katerih se najbolje znajde.

Kdor rojen je za stvarna opravila,
ta verjetno pesnik ni,
kateri posveti večino časa
opazovanju in razmišljanju
o tem, kaj se v njem
in okrog njega vse godi.
Koleba pesnik med
razumom, čustvi, čuti svojimi
in hkrati zasleduje zanimive zgodbe
svojih soljudi…
Pravijo, da vsak za pesmi ni,
a plemenitost in lepoto,
ki vsak čuti nekaj ju v sebi,
moral podeliti bi še z drugimi ljudmi.

Danijela Premzl

Ljubezen...samo ljubezen se razlije po meni
ko Tvoja dlan in duša sredi noči objameta tisto
kar je še bolečina...
Mir..mir...kje si
Mir...mir...v Tvojem srcu je tako zelo tih
...da ga najdem
in tesno objamem
in ne spustim nikoli več...o Bog
Zunaj pa je še noč
in sonce sije v druge vrhove dreves...
Toda tudi tukaj boš in praznik bo...vem...

metulj

Je čas, ko zunaj
narava spat odide
in je univerzum s prtom zastrt,
ki je tako žareče svetleč, kot da je zlat,
in ves vabeč, kot je mesec maj
na vrhuncu svoje lepote.

In je čas, ko mi pride,
da bi vdrl..stopil v tebe,
v sobane…dvore tvoje,
toda ne z njim…telesom,
le z mislijo..svojim duhom,
in je čas, ko željo spremenim.

Ob tebi včasih ni nikogar,
ki bi lahko se mu razkril,
in to prav takrat,
ko bi najraje svoje misli
s kom delil.
Če ti poslušno je pero
in če znaš ujeti govorico svojih misli,
najdi si le bel papir -
ta rade volje bo sprejel, ohranil vse,
kar s črkami mu boš zaupal.

Danijela Premzl

Misli moje dokaj rade se odlepijo od tal,
kjer naj bila bi jaz trezno prizemljena.
Pogled mi togo ni v dejanskost tisto uprt,
ki kaže se navzven očem, ki niso moje.
Otopele vdanosti v brezizhodnost
me to orožje miselno rešuje
in porazom mojim že prenekaterim
uporno borbo za življenje ali smrt napoveduje.

Danijela Premzl

Položi dlan na okno za leto in osorej
in gre k mehkobi gozda in polja
Steklen zvok položi zven in mir tja...na morja obalo
in mehkoba rok me ne spusti
Ljubljeni me objameš
in se ne moreš ločiti od mene... ne jaz od Tebe
Toliko Ljubezni
Toliko vere premika svet....
Toliko dobrih želj se rojeva v dušah....
Toliko miru podarjaš...
Dete Luči ... prihajaš...

metulj

Toffsy, ti moja nekdanja simpatija.
Ti moj junak iz najnežnejših let.
Poln življenja in navdiha.
Tako otroški in tako odrasel.

Pojoča travica je tvoj zaščitni znak.
Zato se nikoli nisi bal človeških napak.
Bil pogumen si napram vseh mogočih spak.
Strah in trepet vseh mogočih barab.

Išči me,
in me ne boš našla,
ker ne vidiš,
mimo sebe,
ker ne upaš,
me ljubiti,
ljubi me,
preden postaneš del teme,
podari mi srce,
in verjemi vame,
naredi to zame,
preden me vzame,
spoznaj me,
globlje,
in ne pusti času,
da te omeji,
da vse ti vzame,
preden odleti.

Ustavila bi čas
sedaj ta trenutek,
tako mi je lepo,
da spet po dolgem času
dobila sem navdih
za pesniški stih!

Saj sploh ne najdem besed
s katerimi bi opisala,
kako moja duša
plava
in tava po vesolju
breztežnem in sanja in sanja,
za vse mi je ravno
samo da vem
da si moj,
da sem košček v tvojem življenju,
ki ga sem in tja pobereš
in rečeš: Si za to,
ti je lepo?

Nekdaj sem pisala
le za sebe
in predvsem iz sebe –
nisem se ozirala
preveč na to,
da enim
moje bo pisanje
morebiti všeč,
drugim pa ne.