Je čas, ko zunaj
narava spat odide
in je univerzum s prtom zastrt,
ki je tako žareče svetleč, kot da je zlat,
in ves vabeč, kot je mesec maj
na vrhuncu svoje lepote.
In je čas, ko mi pride,
da bi vdrl..stopil v tebe,
v sobane…dvore tvoje,
toda ne z njim…telesom,
le z mislijo..svojim duhom,
in je čas, ko željo spremenim.
In pride mi tudi čas, ko ne vem,
ali sem sploh to jaz ali nisem….
….ko mi nič več na um ne pride
in ko vse skupaj nekam izgine,
kot da nisem nikoli poznal tebe.
In je čas, da se vase zaprem,
tako kot želva skrijem glavo
v svojo okoli tavajočo lupino,
po davnih spominih rijem,
kot roža puščave dež, nate čakam.
Je čas, ko zunaj
