Večer je vabljiv,
topla odeja,
a manjka dotik.

List med starimi
na veji spoznanja,
premlada je prišla,
da bi znala ostati,
pajek je končal,
mreža sluti drhtenje,
sestra kaznuje brata,
za notranjost skrivno,
prepirajo se vrata.

Orumeneli list,
med neštetimi
na drevesu življenja,
vrtnice po tleh,
zadaj gosti smeh,
ob razstavi poželenja,
preden kosec zagrozi,
dež pritisne, se zmrači,
soba izgine, vse leti.

Oprosti, ne poznam te več...
Sediš pred menoj.
mi zreš v oči,
niti ne spregovoriš...

Pa saj ne morem verjeti !
Le jaz govorim, komu ?
Tebe kot da ni.
Zakaj ?

Res mi že preseda,
ta beseda me razjeda,
je kot nezamenljiva,
meni res je ful vsiljiva.

Postala je (kul) moderna,
mega uporabna dan in noč,
res potrebna bo pomoč,
da odide ful za vselej proč.

Tako je to z angeli,
da veš, Lunica
moja,
angeli so in jih ni,
in vedno so z mano,
pri meni
takrat, ko si ti,
ko te ni
takrat tudi oni odidejo,
se nekam izgubijo;

z mano so se…s tabo
ljubili tudi takrat,
sredi majskih trat,
čeprav malo sramežljivo,
bili so zraven vsakokrat;

Jokati v dežju ni težko,
solze kar same polzijo,
se spajajo z dežjem,
kaplja s kapljo hiti v objem.

Ni sledov o solzi eni,
dolini solzni, dežni ujmi,
saj vse je zlito z masko
obraza, bledo…izbrazdano.

Povprašal bom oblak,
na nebu plava nad menoj,
le kam pot popelje ga nocoj,
da zvezd mi ne prekrije,
mojih poti v noč zakrije.

A dežne kapljice rosijo,
visoko v gorah, planinah
v sneg se spremenijo,
poti prekrilo kot da jih ni,
morda vrhove sneg krasi.

Živim v čudnih časih, so nerazumljivi,
reklam preveč, čeprav so zapeljive,
TV ponuja vseh arcnij na kupe,
da izpolnijo mi prazne upe.

Odpravljajo kar vse tegobe,
odkritosrčno, brez vsake zlobe,
da čakanje pri doktorjih bo krajše,
se z nimi vse ozdravi, živeti spet bo slajše.

Zatvaram vrata od sumornog dana
u zagrljaj liježem tihoj, mirnoj noći...

Spuštam zavijese trepavica
pomalo uljuljana,
dajem duši slobodu da lagano krene,
mirisnom stazicom malom...

Dolaziš u susret, pijevušeći pijesmu,
samo nama znanu,
blistav, pružaš svoje meke ruke
i vodiš dušu, na naš izvor mali...

Deliti srečo,
tega ne zmorem.
Odrinila si me.

Tolažba prozorna,
ne ozdravi bolečine.
Obrnila si se.

Žarki sonca,
ne dajo energije.
Odšla si.

Tvoja spoštljiva starost…veličina
sence sta me zmeraj spravljali
v stanje ponižnosti…
…zaljubljenosti, zaresnega
spogledovanja s teboj,
ti lepotica vseh lepotic,
mati vseh mater Pohorja;

čeprav sem bil v tvoji bližini tako majhen…
….droban in tako nepomemben,
sem bil vedno vesel in poln moči,
ko sem prihajal k tebi kot popotnik dneva noči;

UVOD
Akterji:
Izvirna voda: preobražujoča Zavest.
Aj (angleško) - Osebni jaz.
Zmaj - moj slavni Ego
Srčika - Duša, Višji jaz.

MISTIČNA POROKA

Z izvirno vodo v cisterni na poti k Srčiki v grad,
Aja ustavi pošast: "Kaj bi rad ?" sikne Zmaj,
"prišel sem po svojo Srčiko", reče Aj,
"kaj pa je tebi Srčika ?" grmi Zmaj,
"ona je moja Nevesta", odgovori Aj.

Odšel sem na pot,
da naužijem se Slovenije lepot.
Iskat najlepši kraj, da me prevzame,
morja modrina, zahajajoče sonce objame.

Me pot vodila na Kras skozi gozdove,
kjer videl sem košute, kamnite še domove.
Zapeljivo petje ptic me je prevzelo,
srce mi zaigralo je veselo.

Obiskal sem jih,
se sprehodil med njimi,
malce postal, se zamislil,
zaživel v duši z njimi.
Čas v meni se je ustavil.

Deževno je bilo,
kakor da joče nebo za njimi,
vonj po gorečih svečah, rožah,
kakor da želi izreči,
upočasni korak, postoj.

Iz teme se poženem v noč,
v srcu iščem novo moč,
da misel čudeže spozna,
telo z duhom se igra.

Ne čuvajo več kerubini,
kar imenujemo spomini,
srce ni več mehka goba,
to noč vstalo je iz groba.

Jaz bi jo a ona ne bi
kaj mi je storit ne vem
naj poiščem kakšno drugo
ali vase se zaprem

Kaj sem storil ji ne vem
ni povedala razloga
jaz bi jo a ona ne bi
med nogami pa nadloga

Lepe, črne oči z žalostnim pogledom,
otroci okoli nje, mamice mlade,
pogledi polni upov in pričakovanja.

Kako naj sprejmem in dojamem,
da si odšla, Nadia, da te ne bo več,
ker od tam ni povratka.

Ostane mi jedna zabava:
prst u usta - i zvižduk prezira.
Odurna se provozala slava
da sam hulja i rušitelj mira.

O, kakva gubitka šaljivoga!
Život mnogo gubitaka snuje.
Stid me što ni sam vjerovo v boga,
gorko što još i sad ne verujem.

Še preden za večno odidem nekam,
kjer ne bom s teboj in bom večno sam,
nekam tja, na pot, nekam drugam,
v svet drugačnih obzorij..omam,
si želim, da v vodnjaku želja voda
v dlani moji, srcu, ostane živa,
da ne umre..postane greznica
večnega prekletstva
in meni ječa..grobnica želja..hotenja;

Luna je rumena buča,
noč jo čez nebo zaluča,
da bleščeča in velika
se do jutra kotalika.

Ponev brez ročaja, skleda,
takšna, glej, je Luna bleda;
sredi tihega vsemira
zdi se kakor hlebec sira.

Na pogled je res prekrasna,
vendar sila dolgočasna;
puste njene so krajine,
gore, kraterji, doline.

Kogar ljubiš
Držal te bo v svojem objemu,
v svojem primežu,
do smrti.

Dihal bo vate
sladko sapo hrepenjenja,
da bodo solze poželenja
mezele iz tebe.

Televizija naša,
katero prižgemo vsak večer,
posvečeno naj bo tvoje ime,
kakor pri dnevniku,
tako tudi pri reklamah.

Prikaži nam vsakdanje prevare
in ne odpelji nas v pravljice,
kajti palček smuk se skriva
za gosto, gosto
meglo.

Zlata piramida je ta,

kjer vrh se dotika neba.

Ko opoldansko sonce jo obsije,

iz nje se vsa ljubezen sveta izlije.

Janko