V 4. dimenziji, onkraj uma,
sredi območja popolnega miru čepi.
Nemo navzoč, obsijan le s tiho, belo lučjo,
te skrit izza črne meglene zavese,
stkane iz puhastih čustev,
večno opazuje.

V roke vzemi škarje modrosti,
jih nabrusi brez razmišljanja
in zareži v tisto debelo zaveso!

Ne prestraši se njegovega brezobličnega obraza,
ko bo s praznim pogledom s tebe trgal železne sponke
in žgal tvoje plesnive cunje.
Le opazuj!
In skupaj bosta
po tvojih merah ukrojila
vesolje!