Odšel sem na pot,
da naužijem se Slovenije lepot.
Iskat najlepši kraj, da me prevzame,
morja modrina, zahajajoče sonce objame.

Me pot vodila na Kras skozi gozdove,
kjer videl sem košute, kamnite še domove.
Zapeljivo petje ptic me je prevzelo,
srce mi zaigralo je veselo.

Nato me pot vodila ob bregovih Krke,
kjer griči nasajeni žlahtne trte,
tam pesem se oglaša, odmeva,
mlado, staro povsod prepeva.

Že Karavankam sneg prekril vrhove,
a Pohorje krasi jesen, listnate preproge,
pšenična polja, Mura jim v okras,
čakajo na zimsko spanje, sneg in mraz.

Ni moč najti če poslušaš glas srca,
odprtih oči najlepše kar Slovenija ima,
saj vse lepo ponujeno, nam dano v dar,
vsak košček naše grude je poseben čar.