Iz teme se poženem v noč,
v srcu iščem novo moč,
da misel čudeže spozna,
telo z duhom se igra.

Ne čuvajo več kerubini,
kar imenujemo spomini,
srce ni več mehka goba,
to noč vstalo je iz groba.

Nikogar ni, ki bi opazil,
da me plamen je oplazil,
srečen med ljudmi a sam,
odpiram vrata se predam.

Jemljem, kar se mi ponuja,
svetloba se v dan prebuja,
tu v meni je rešitev,
jasna, ostra kakor britev.