Obiskal sem jih,
se sprehodil med njimi,
malce postal, se zamislil,
zaživel v duši z njimi.
Čas v meni se je ustavil.

Deževno je bilo,
kakor da joče nebo za njimi,
vonj po gorečih svečah, rožah,
kakor da želi izreči,
upočasni korak, postoj.

Nekatere migljajoče sveče,
moderne, robotske, baterijske,
kakor da bi bile neminljive, pa niso
Z voščenimi se je plamen igral,
veter in dež pa naravnimi rožami.

Nekateri so ob grobovih obstali,
spet drugi odrveli naprej,
le sveče in cvetje so odložili,
kot da bi stregli v menzi,
ljudje brez izraza na licih.

Ljudje kam hitite ?
Tu so tisti, ki ste jim nekaj pomenili,
oni pa so upali tudi v vas...
Od nekje je bilo slišati smeh,
telefoni pa so igrali vse povsod.

Starejša ženska v bližini
je sedla ob rob groba in molila.
Morda za nekom ki je tam pokopan,
ali zaradi hitrih korakov nas,
melodij iz telefonov. Kdo ve ?