Še danes jo vidim,
deklico drobno,
prestrašeno, samo,
kako joka
v temnem kotu podstrešja.
Tja se je skrila,
da bi se izognila
grdim pogledom,
trdim besedam
svoje matere.

Le zakaj me ne mara
je premišljevala,
saj nisem hotela,
da tako bi bilo.
A prišel je, starec,
jo otipaval z roko,
poljubljal, da se je tresla,
govoril, da to ni grdo
samo tiho da mora biti
pa vse dobro bo.
A so izvedeli vsi
in bilo je hudo.
Le oče verjel ji je, jokal je z njo.
Toda mati ji ni dovolila,
da bi z očetom govorila.
A zdaj bi še njega, je rekla,
nagnala jo stran, beseda je pekla.
Njene velike oči so bile polne solz
v tistem temnem kotu podstrešja
se zanjo podiral je svet.
Bilo ji je takrat
morda pet let.