Kaj se zgodi, če naše znanje samo izpustimo iz svoje glave? Vse, kar smo prebrali, se naučili, si pisali in zapomnili, se trudili ne pozabiti, si urejali v miselnih vzorcih, vse postopke, naučene besede, stavke, vrstne rede, rode in družine, vzorce, tehnična navodila, strokovne izraze, povezovalne člene in vse ostale stvari, s katerimi si pomagamo graditi hišo, da bi v njej lahko uživali življenje. Vse, kar so nam rekli in pokazali eni, vse kar so nam rekli in pokazali drugi in vsi tretji vmes.

Si upamo vse to odvreči, izpustiti in spustiti? Hm, le kaj bi se zgodilo? Bi izgubili vse?
Odgovor je – ja, bi. Izgubili bi popolnoma vse. In skočili bi v popolno praznino. V trenutek Nič. Ker ne bi bilo ničesar več, na kar bi se lahko oprli, nobene opeke, s katero bi lahko gradili, nič, bi tam za trenutek zaprli oči in od strahu zadržali dih. In sploh ne bi vedeli, kam smo skočili, ali bomo ta skok sploh preživeli in če ga bomo, kje se bomo znašli, kaj bomo tam, kako bomo, kdo sploh bomo. Kar nekoliko strašljivo.

Znanost je še nemočna v dešifriranju čustvenih razočaranj, morda bo raziskava italijanskih strokovnjakov odkrila skrivnost ljubezenskih obsesij. Nespečnost, žalost, nemir so simptomi neuslišane ljubezni, ki ste jih zagotovo izkusili tudi sami. Ljubezensko razočaranje in zavrnitve so večne teme poezije, romanov, filmov in televizijskih serij.

Vendar pa znanost še vedno ni dognala, kaj se pravzaprav dogaja v možganih zavrnjenih zaljubljencev. Vemo le, da lahko ljubezenska bolečina preraste v psihično, pa tudi fizično bolezen.
Je tvoja ljubezen neuslišana?

Nemirni smo. Kaj naj storimo? Ustavimo se.

In kaj potem? Zajemimo zrak, poglejmo okrog sebe.

Kaj bomo videli? Trume ljudi, ki nekam hitijo, si močno prizadevajo, da bi nekaj dosegli. Trume nemirnih ljudi.

Res jih vidimo. Skoraj vsi so taki. Kam tako hitijo? V nemir.

Zakaj se jim tako mudi v nemir? Ker ne znajo biti mirni.

Je to tako težko? Najtežje. Veliko lažje je vedno nekam hiteti, si za nekaj prizadevati.

Težje je biti miren in nikamor hiteti? Težje. Stalno hiteče trume nas kar potegnejo za sabo. Potem še mi hitimo, ne da bi vedeli kam in zakaj.

Če želimo upočasniti in nazadnje zaobrniti družbeno in okoljsko razpadanje, ki ju vidimo okoli sebe, moramo spremeniti pravila, da bi ukrotili vsesplošno razširjeno zlorabo moči korporacij, ki tako veliko prispeva k škodi, ki smo ji priča.

Krotenje korporacijske moči bo upočasnilo nastalo škodo. Ne bo pa zadostovalo za ozdravitev naših medsebojnih odnosov in odnosa z Zemljo ter za to, da svoj trpeč svet pripeljemo v socialno in okoljsko ravnotežje. Korporacije so le inštrumenti globlje socialne patologije, ki je razkrita v znani zgodbi o razcvetu, ki si jo naša družba pripoveduje.

Čas, skozi katerega potujemo, je intenziven. Veliko se dogaja, pa čeprav se morda vsega niti ne zavedamo. Če smo količkaj odprti in naravnani v svojem ritmu, pa lahko čutimo, kako se prebuja ženska energija. A ne tista ženska energija, ki želi vladati in prevladati moško, daleč od tega.

Prebuja se energija Ženske, tiste, ki Ve in ki Čuti. Tiste, ki se kot jin uravnoveša z moškim jang. Tiste, ki je mehka kot češnjev cvet in globoka kot modrina neskončnega oceana. Drage ženske, dovolimo si biti prav ta Ženska. Spustimo strah, odvrzimo vse maske, ki nam morda še zastirajo srce, dovolimo si biti ranljive in čuteče, pa vendar močne in pogumne.
In dragi moški, tudi vi si dovolite začutiti to žensko energijo, naj vas ne bo strah, da bo prevzela moč, da vas bo odrinila na stran, naj vas ne bo strah, da bo prevzela vašo vlogo. Ta čas je mimo.

Pred slabim letom so v ZDA uradno zabeležili prvi primer smrti zaradi izgorelosti. Ženska v poznih tridesetih je po dlje časa trajajočih hudih službenih obremenitvah nenadoma umrla. Znano je, da zaradi stresa na delovnem mestu ljudje obolevajo, vendar se je tokrat prvič zgodilo, da je smrt nastopila neposredno kot posledica burnouta. Kaj nas torej čaka v prihodnosti? Smo res dosegli mejo, prek katere ne moremo več, ne da bi nas izdalo telo? Se bomo iz služb začeli vračati v krstah?

Burnout oziroma sindrom adrenalne izgorelosti lahko prizadene vsakega, vendar so ljudje, ki delajo v poklicih, pri katerih imajo v rokah življenje drugih, v večji nevarnosti. Poklici z večjim tveganjem so kontrolor letenja, pilot, taksist, glasbenik, medicinska sestra, učitelj, pravnik, predvsem pa zdravnik. Pri zdravnikih je tveganje za burnout za kar 40 odstotkov večje kot pri drugih.

Ni več dvoma, samski posamezniki, predvsem ženske, so se uveljavili kot demografska skupina in postali nov trendovski kult. Kar je slutila že v njenih časih anonimna, danes pa proslavljena avtorica romanov, ki so se dotaknili src bralk po vsem svetu, Jane Austen, se je udejanjilo: samske ženske, ki se počutijo dobro v svoji koži in ki ne potrebujejo moškega, da jih definira, so zavladale svetu.

To dokazuje tudi svet zabave, ki je lik samske ženske vzel kot hvaležen predmet obravnave, s katerim se je lahko identificiralo mnogo podobnih ženskih usod po svetu. A pohvalno se je v zadnjem času od predstavljanja nevrotičnih Bridgetk in Ally McBealk, katerih življenje se je vrtelo predvsem okoli štetja (ne)kalorij, travm in zvez z nepravimi moškimi, tudi hollywoodska predstava o samski ženski premaknila k podobi močnih posameznic, ki najdejo v življenju svoje poslanstvo in se pravilno zavedajo, da je samski staž precej več kot le obdobje čakanja na nov partnerski odnos.

O tem, kakšna bo naša reakcija na izzive, ki nam jih ponuja okolje v katerem živimo, ne odloča zgolj inteligenca razuma, merjena z višino inteligenčnega količnika, temveč in predvsem sposobnost ravnanja z lastnimi čustvi, razvitost naše čustvene inteligence.

Mali Brin je preživljal svoje zadnje predšolsko poletje neobremenjeno in razigrano v krogu svoje družine. Z otroki iz soseske so kar naprej tičali skupaj in se igrali znova in znova ponavljajočo igrico, ki je že lep čas ugrabljala vso njihovo pozornost. Svoje majhne glavice so stikali skupaj, si šušljali najpomembnejše skrivnosti in se modro spogledovali med seboj. Gledano od zunaj, je bila celotna druščina podobna posvetu vaških modrecev, ki se pripravljajo na najpomembnejši podvig svojega življenja.

Razumnik je tisti, ki opravlja ustvarjalno delo, ki je kritičen in napreden, pravi slovenski pravopis. Med razumnike prišteva pisatelje, slikarje in druge razumnike, ki imajo lastnosti razsodnega človeka. Prva lastnost razumnika je razumljivost, kar pomeni, da ga lahko razumemo po pomenu njegovih besed in dejanj.

Razumnik mora biti tudi razumeven, da razume drugega, da razume kako resna stvar je življenje in določen problem posameznega človeka. Posledica razumevanja je torej razumetje življenja. Razumarstvo je lastnost razumnika. Razumen človek sprejema razum kot edino vodilo v mišljenju in ravnanju. Razum je sposobnost vključevanja v družbo in sprejemanja ljudi. Je zavest in je sposobnost ugotoviti vzročne povezave, trezno presoditi in trezno ravnati.

Če se vam zgodi, da vas nenadoma odpustijo, ne obupajte, temveč si takoj poiščite drugo delo, ki vam bo pomagalo prebroditi krizo.

Nikar ne tarnajte nad tem, da življenje ni pravično. To je splošno znano. Toda v težkih trenutkih se ponavadi pokaže, kakšne vrste oseba ste. Zato se jim ne pustite tako hitro. Če je šlo vaše podjetje v stečaj, najbrž niste edini, ki so vas odpustili. Če pa so vas odpustili zaradi vaše napake, tudi ne gre obupati.

Izvirni slovenski model celostnega izobraževanja
Danes je 21. september in na ta 21. dan vam predstavljam Elizo kot ŠOLO za 21. STOLETJE. 21. september je tudi svetovni dan miru, je prvi jesenski dan in danes tudi dan žalovanja zaradi posledic hudega torkovega neurja.

Simbolna govorica razbesnele, od človeka nerazumljene govorice narave, ki vedno znova skuša prodreti v človekovo zavest, ker nas tako pogosto zaman opominja, da bi do nje vzpostavili tisti spoštljivi, pravi odnos, ki bi omogočal sožitje med človekom in naravo.

O neki stari ženski v vasi so pravili, da se ji prikazuje Bog. Župnik je zahteval dokaz prisotnosti tega prikazovanja. " Ko se ti bo Bog spet prikazal," je rekel, " ga prosi, naj ti pove moje grehe, ki so znani samo njemu. To bo zadosten dokaz."

Ženska se je čez mesec dni vrnila in duhovnik jo je vprašal, če se ji je Bog spet prikazal. Rekla je, da se je.

"Si mu postavila vprašanje?"
"Sem."
"In kaj je rekel?"
"Rekel je: "Povej župniku, da sem pozabil njegove grehe."

Mož je dvanajstletni hčerki ponudil, da ji plača, če pokosi trato. Deklica se je naloge lotila z veliko vnemo in zvečer je bila trata čudovito pokošena - razen nepokošene krpe trave v kotu.

Ko je mož rekel, da ji ne more plačati vsote, za katero se je dogovorila, ker ni bila pokošena vsa trata, je deklica rekla, da je pripravljena odreči se denarju, toda trave na tej krpi ne bo pokosila.

Ker je bil radoveden zakaj, je preiskal nepokošeni delček trate. Tam, prav na sredi, je sedela velika krastača. Deklica je bila preveč usmiljena, da bi šla s kosilnico preko nje.

Glavni faktor za posloven uspeh? Tri sestavine:
 
1) Delati moraš v smeri, kjer je možen razvoj. Ne moreš pričakovati, da boš z nadurami kot bolničar postal lastnik največje bolnišnice na svetu. To pomeni, da si izbral slabo smer, kjer nimaš možnosti razvoja.
 
2) V svojem poslu moraš biti dober in ogromno delati na tem, da se še naprej razvijaš in postajaš še boljši.
 
3) Potrebuješ precejšnjo mero sreče, da si ob pravem času na pravem mestu.

Piše: Anka Tavčar Prelog v novi Vivi www.viva.si

Ali ste prepričani, da poznate svojo mamo?
Odnos med materjo in hčerjo je najbolj primaren odnos med dvema osebama, ki vpliva na življenje obeh in je hkrati močno čustveno pogojen. Gre za izredno močno vez, katere pomena se pogosto ne zavedamo vse, dokler se ne prekine.

Mati in hči sta si lahko blizu in hkrati daleč. Njun odnos pa se z leti lahko spremeni. Zanimiv je primer arhitektke Veronike, ki so jo pri tridesetih, prav na začetku bleščeče kariere, dobesedno čez noč začeli mučiti napadi panike in nepopisen strah pred smrtjo. Vzrok njenih težav je bila selitev v lastno stanovanje. Dotlej je namreč živela skupaj s svojo ločeno mamo.

Spletni časopis worldnetdaily.com je pred časom objavil drugačno raziskavo kot smo jo vajeni v dnevnih poročilih. V preteklih desetletjih je med spoloma nastala večja razlika, kot jo civilizacija sploh pomni. Veliko je slišati o ženskih problemih, kar zadeva probleme moških se zdi, kot da teh sploh ni. Ali le nekaj.

V Ameriki so poskrbeli za obširnješo raziskavo sodobnega življenja kjer navajajo sledeče:
• Moški ki so prej živeli enako dolgo kot ženske, danes živijo 10 let manj.
• Navadno so fantje v šoli manj uspešni od punc.
• Veliko manj možnosti je da fakulteto zaključijo fantje kot punce.
• Smomori fantov, mladih očetov in starejših moških, so od 4 do 10 krat bolj izraženi, kot pri enakovredni skupini ženskega spola.
• Po raziskavah Dr. Williama Polacka (Harward Medical School Center for Men) je zdravje moškega v ZDA ogroženo, če ne zelo ogroženo.
• Kljub vsem naporom pri enakopravnosti med spoloma, delajo moški in očetje daljši delavnik kot enakovredna ženska skupina na enakih delovnih mestih. Najpogosteje so to moški, ki opravljajo nižje zahtevna dela, le njihov dohodek pa je obenem tudi najbližje socialnemu statusu.

»V vasi Kolera nedaleč od Ljubljane so potrdili pojav nevarne in nalezljive virusne bolezni. Pristojne službe so preventivno zaklale vseh 120 vaščanov, vzorce njihove krvi pa poslale na testiranje.«
Če bi bila ta novica o pobitih ljudeh resnična, bi bil to svetovni škandal brez primere. Ker pa podobno poročilo govori o preventivno pobitih kravah, kjer se je pojavil primer parkljevke, je novica večini ljudi normalno sprejemljiva.

Primerjava jasno pokaže, da imamo ljudje čut le zase – za druge pa nam je malo mar. Ta sebičnost se kaže v odnosu človeka do drugih – ljudi, živali, rastlin in zemlje – tako, da je samo po sebi umevno izkoriščanje vsega in vsakogar za svoje namene. Za lastni blagor, dobiček, ugodje in užitek je sprejemljivo skoraj vse.

Biti še boljši človek pomeni razumeti. Če prosite za kaj, kar vam bo pomagalo skozi življenje, prosite za razumevanje. Z razumevanjem se rodi sreča, ki vodi k univerzalni ljubezni. Ljubiti otroka za to, kar je, pomeni da ga poskušate razumeti, da si nekje želi obrata in bo življenje začel živeti drugače od vašega. S tem dokažete, da ste odrasel človek in da je prav, da ste se odločili za vzgojo otrok.

Ko jih boste razumeli, boste gojili zdrav odnos. Ko jih boste pozdravili pri odločitvah, boste dokazali kako dober starš ste. Zelo nam je pomembno kaj si mislite o nas, čeprav je obnašanje včasih obratno. Koliko otrok išče odobravanje svojih staršev. Ko se nehajo dokazovati sebi in ostalim, ko se dokazujejo samo še vam. In hudo je, če tega ne vidite. Nisem psiholog, ne sociolog, sem pa otrok.

Iz nove Vive www.viva.si

SAMO ZRELI PRIZNAJO KRIVDO Zgodba iz ordinacije
Takoj po tem, ko rečem "ne", občutim krivdo. Sanja se je odločila za psihoterapijo, ko je doumela, da se v skoraj vseh odnosih z drugimi izogiba sporom. Kadar bi se Sanja morala upreti tujim željam, je najprej občutila nelagodje, nato pa je naredila to, kar se je od nje pričakovalo − ali pa se je preprosto umaknila. Zato je Sanja v svojih partnerskih odnosih imela vzorec, po katerem partnerju ugaja − dokler naposled ni dojela, da je "povsem izgubila sebe" in da je partner tako "sebičen", da ne zasluži njene ljubezni.

Zato je mahoma pretrgala partnerski odnos in zapustila partnerja. Podobno je bilo v poklicnem življenju, kjer se je tudi podrejala tujim željam, celo takrat, ko je vedela, da to ni dobro.

Od nekoč ženske so veljale kot ljubiteljce rož. Dandanes ugotavljamo, da je vse več tistih, ki rož pravzaprav nimajo, oziroma če gre za kakšno tu in tam, navadno le ta cveti slabo. Pač, kot že rečeno predhodno, ženska je desc postala, in tisti svoj prirojeni čut do rož dandanes oblikuje ravno na sebi.

Ob pomanjkanju domačega cvetja, si je Orhidejo , ki velja kot vaginalna roža oblikovala kar s tem, ko se je obrila, joj, do golega. Če gre za sramoto, trganje razuma, prehitevanje lastnega ega, konkurečno nastopaštvo, naj pač presodi bralec sam. Vsekakor ne gre za estetiko in higieno, saj vendarle Orhideje celo različnih barv in ne samo roza. bi imela lahko vsaka na oknu, a kot vemo ni vedno tako.

Kaj lahko storimo za mlade?
Prav nič ni treba storiti. Polni življenjske energije so, radi bi že živeli samostojno. Največjo uslugo jim bomo napravili, če nanje ne bomo prenašali svojih življenjskih vzorcev, svojih ambicij in neuresničenih ciljev. Brez tega bo njihova pot lažja in verjetno prijaznejša kot naša.

Kaj lahko storimo za starejše?
Veliko. V zatonu življenja jim vsaka najmanjša prijaznost in iskrena pomoč pomenita zelo veliko. Tako izgubljeni in krhki so, ko čakajo, da se jim življenje izteče. In ne vedo, kaj jih čaka potem. Bodimo dobri z njimi. Tudi mi jim bomo sledili.

Odgovor na to vprašanje je jasno in preprosto – zaradi vzorcev. Naše življenje je pogojen s tem, kako občutimo oziroma doživljamo svet okoli nas. Velikokrat se sploh ne zavedamo, zakaj na določeno zadevo odreagiramo na določen način. In še, na isto zadevo vedno isto odreagiramo. Če pa pogledamo globje, lahko ugotovimo, da naše reskcije določajo naši vzorci. Strah pred ljudmi, strah pred moškimi, pred ženskami, strah pred tem, da nismo ljubljeni, strah da nismo sposobni, strah...

Strah je samo oblika vzorca. Na primer, če želimo zamenjati službo – ker v sedanji nismo zadovoljni, nas ne izpolnjuje, oziroma smo ugotovili, da to delo ni za nas. Tisti, ki ima v sebi strah, da tisto kar si želi se nikoli ne uresniči, ali strah, da mora trpeti, morda strah, da ni sposoben dobiti boljše službe, leta in leta ostane v isti službi – nesrečen, zagrenjen. In hkrati ve, kaj mora narediti, a ne more – zaradi vzorcev. Vzorca, da se nikoli v življenju ni uresničila njegova želja, vzorca da mora vse prenesti, saj samo šibki popustijo, vzorca da si tako ali tako ne zasluži nič boljšega. In te vzorce pridno ponavlja vse življenje. In celo življenje ga je strah, da bi se izrazil, da bi naredil kaj drugače, samo zato ker živi po starih vzorcih.

Karen Bishop: KAJ SE DOGAJA NA PLANETU ZEMLJA?
NAJNOVEJŠI ENERGETSKI ALARM 6.7.2007
JALOVOST, OVIRE IN SAMOIZPRAŠEVANJE

Še vedno smo v fazi re-strukturiranja, v kateri je zadnjih nekaj poravnavanj še vedno v teku. 29. junija se je zgodila energetska formacija, ki nas je dejansko spraševala, kaj želimo narediti v zvezi z našimi odnosi. Se želimo premakniti naprej? Smo v odnosu srečni, kjer smo? Je čas, da se razidemo ali želimo iti dalje skupaj? Smo pripravljeni ostati s to osebo in iti z njo v naslednje obdobje?

Energije solsticija in retrogradnega Merkurja so nas vabile, da gremo globoko vase… da izkopljemo vse, s čimer se moramo še spopasti. To je povzročilo občutke temačnosti in zmede. Po odpuščanju in čiščenju stvari iz življenja, smo glede mnogih stvari ostali na križišču. Kje smo sedaj? Kaj si želimo? Smo se pripravljeni obvezati določenemu razmerju? Smo pripravljeni obdržati določene ljudi v našem življenju, ne glede na to ali je to partner/ka ali samo najeto osebje?