in za vsak njen del posebej

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Prihajajo najkrajši dnevi in najdaljše noči v letu: božično-novoletni čas s svojo kičasto podobo in prazničnim vzdušjem. To je čas, ki ga bolj kot kdajkoli med letom namenjamo družini, druženju, ljudem, ki jih imamo najraje.

Če je le možno, skušamo prednovoletno paniko v službi zmanjšati na najmanjšo možno mero, da bomo lahko ujeli utrip nakupovalne mrzlice, izbrali izvirna darila, skupaj s svojimi krasili novoletno jelko ter posedali v topli dnevni sobi in skupaj občudovali purana, ki se pripravlja v pečici.

In se obenem zavedamo, da bodo ti dnevi, ožarjeni z rdečo, še prehitro minili in se bomo znova znašli v vrtincu neizprosnega vsakdana. Želimo si, da bi bilo vse leto – prednovoletno. Je to sploh možno?

Težko. Naše življenje – in s tem življenje naše družine – je namreč vse bolj divje. Vsaj pet dni v tednu hodimo po različnih poteh, ki se le redko srečajo: ob ponedeljkih je čas za nogomet, torki so namenjeni za poslovne večerje, srede za razvažanje otrok k interesnim dejavnostim, četrtki so priložnost za pijačo s prijatelji, petkovi popoldnevi pa v celoti namenjeni pospravljanju.

Zdi se nam, da dan preprosto nima dovolj ur in teden ne dovolj dni. Pravim družinskim srečanjem so namenjeni le konci tedna … če jih ne prespimo ali v celoti ne zapravimo za gospodinjska opravila. V takšnem vročičnem tempu zlahka izgubimo čas za družino – in ni ga možno nadomestiti.

Ko minejo leta in otroci odrastejo, s partnerjem pa se postarata, se sprašujemo, kaj neki se je dogajalo vmes in kdaj smo zamudili ključno. Družina, ki naj bi bila osnovna življenjska celica, tako zaradi naštetega postaja vse bolj nepovezana, razcepljena in odtujena od svojega namena, ki je v povezovanju.

KAKOVOSTNI ČAS
Seveda obstajajo izjeme. Obstajajo številne družine, ki prebijejo veliko časa skupaj. Toda tudi pri njih se zastavlja vprašanje: je ta čas res izkoriščen?

»Zakaj sploh potrebujemo posebej odmerjen čas za družino? Navsezadnje se vidimo in pogovarjamo vsak dan, otroci se ne pritožujejo in partner je zadovoljen.« Tako se sprašuje 35-letna Nada, vodja oddelka v velikem slovenskem podjetju.

Njen delovnik traja povprečno deset  ur; od doma odhaja ob sedmih zjutraj in se praviloma ne vrača pred sedmo uro zvečer. Trenutke za pogovor s partnerjem in otrokoma najde le med večerjo in skupnim gledanjem televizije; za kaj drugega je preprosto preutrujena.

Vprašanje, ki si ga zastavlja Nada, je razumljivo – toda odgovor je nekoliko bolj zapleten. Ni namreč vsak čas, ki ga družina preživi skupaj, kakovosten. To, da ste z otrokom v istem prostoru, vendar se igra, vi pa kuhate kosilo, ni enako, kot če bi sedeli ob njem in se igrali skupaj z njim. To, da partner bere časopis in vam z enozložnicami odgovarja na vprašanja o tem, kako je preživel dan, ni enako, kot če bi ob kavi sedela na balkonu in se pogovarjala uro ali dve.

Tudi to, da vsa družina sedi pred televizijskim sprejemnikom in gleda film, ni enako, kot če bi sedeli pred ugasnjenim sprejemnikom ter si pripovedovali pravljice, zgodbe in dogodivščine. Kakovosten čas je koncentriran čas, ki ga namenite drugi osebi in ga ne prekinja prav nič drugega; s kakovostjo, ki je veliko pomembnejša, naj bi nadomestil to, kar manjka po količini. Kakovostni čas ne potrebuje določenega urnika in načrtovanja, ampak je spontan.

Prazniki, ki prihajajo, naj bodo prazniki spontanih trenutkov. Če si že med letom ne utegnete utrgati prostih minut zase, partnerja, otroke, za družino nasploh, to storite v dneh, ki so pred vami. Za silvestrovo se zaobljubite, da bo vse naslednje leto takšnih trenutkov več kot doslej.

ČAS ZA OTROKA
Delovni dan značilnega novodobnega starša je približno takšen: 1 ura zjutraj za zajtrk in kavo (znotraj tega časa za »ukvarjanje« z otrokom – tj. oblačenje in površen klepet - ostane približno 15 minut), od 8- do 10-ure delovnik, dodatnih 10 ur za gospodinjska opravila in spanje. Za kakovostno ukvarjanje z otroki ostaneta manj kot dve uri časa na dan – in še ti uri otrok porabi za domače naloge, zunajšolske dejavnosti ali igro s prijatelji.

Poleg tega sta glavni dejavnik razdora med družinskimi člani računalnik in televizija. Vse manj družin ima skupne obroke in rutine, ki bi jih povezovale; namesto tega se vsak družinski član »znajde« po svoje, odvisno od časa in možnosti, ki so mu na voljo.

»Ob prihodu iz službe sem pogosto preutrujena, da bi se poglobila v igro z Maticem; raje mu, čeprav s slabo vestjo, dovolim prižgati računalnik in igrati katero od njegovih priljubljenih igric, da lahko medtem postorim najnujnejše ali si vzamem nekaj minutk samo zase,« pove Mateja, 28-letna ekonomistka in mamica sedemletnika.

Računalnik postaja značilen »izhod v sili« sodobnih staršev, ki tako pridobijo dragocene trenutke za kuhanje, pospravljanje ali delo doma. Toda računalnik ne sme biti rešitev za pridobivanje prostega časa; otroka preprosto moramo postaviti na prvo mesto in v celoti zadovoljiti njegovo potrebo po pogovoru, zaupnosti, bližini.

Otroci so nadvse prilagodljiva bitja. Naučijo se plavati s tokom, vedo, kdaj je pravi čas za postavljanje vprašanj in kdaj je dobro molčati. Včasih ne najdejo pravih besed, s katerimi bi izrazili svoje občutke ali vam sporočili, kaj jim leži na duši. Frustracije, ki se jim zaradi tega nabirajo, se izražajo kot neprijetno vedenje. Zato se zavedajte, da mora biti pozornost, ki jo namenjate otrokom, nedeljena in stoodstotna.

Še posebno pomembno je, da se sprostite in si vzamete čas za pogovor. Presenečeni boste, koliko novega se lahko naučite od otroka; morda boste izvedeli za njegove skrivnosti, strahove in skrbi ter mu jih pomagali rešiti. To, da si vzamete dovolj časa za pogovor z otrokom, je zelo pomembno za graditev odprtega in odkritega odnosa: otrok mora imeti občutek, da lahko s starši prosto govori o vsem. Enako kot pogovor je pomembno poslušanje.

Če vam želi otrok nekaj povedati, mu namenite vso pozornost, saj si lahko v trenutku premisli in zapre nazaj v svoj svet. Pustite mu, naj govori o sebi in o tem, kaj rad počne; naj izrazi svoje občutke, skrbi in to, kako čuti o sebi. Tako si gradi pozitivno samozavest in samopodobo. Enako pomembno je spodbujanje otrokove radovednosti in zanimanja.

Postavljajte veliko odprtih vprašanj (takšnih, ki se začnejo z »zakaj«in »kako«). To otroku pomaga ubesediti misli in občutke. Spodbujajte koncept »vsi za enega in eden za vse«. Družina, ki se skupaj igra in nasploh drži skupaj, je za otroka pozitivno sporočilo in spodbuda, da podpira dejavnosti in prizadevanja drugih.

Vedno imejte pred očmi dejstvo, da je čas za igro pomembnejši od organiziranih dejavnosti, ki jih nalagate otroku. Nikoli ne izbirajte otrokovih konjičkov namesto njega; da ne bo prišlo do težav s samozavestjo in merjenja moči, naj to vedno stori sam. Vprašajte ga, ali raje hodi v glasbeno šolo, v katere obiskovanje ste ga diplomatsko prepričali, ali bi se ta čas raje igral s prijatelji. Prav je, da njegove prijatelje osebno spoznate, saj boste tako lažje razumeli, zakaj jih je izbral.

Ne pozabite na branje, ki je, predvsem v rosnih letih, še vedno zelo pomembno. Ob pomoči knjig otroka spodbujate, da odkriva svet okrog sebe in razvija domišljijo. Pogovarjajte se z otrokom o prebranem ter mu privzgajajte ljubezen do knjig in branja nasploh. Poleg tega naj vedno sodeluje pri načrtovanju skupnih dejavnosti, da ne bo vanje samo »potisnjen« - po možnosti proti svoji volji. Če se mu ne ljubi na sprehod, ki ga tako goreče napovedujete, ga vprašajte, kaj bi raje počel namesto tega; temu se prilagodite ali pa poiščite kompromis.

Predvsem pa: ugasnite televizijo in računalnik, izključite telefon. Vsaj med prazniki poskrbite za družinske dneve brez sodobne tehnike, ki ne spodbuja kakovostnega časa in interakcij med družinskimi člani. Verjemite, preživeli boste, če boste namesto tega šli skupaj v kino, pico ali na sprehod. Posvetite se drug drugemu; otrok bo tako imel občutek, da mu namenjate vso pozornost.

ČAS ZA PARTNERJA
Partnerstvo je kot roža, ki za rast in razcvet potrebuje nego. Če želimo, da uspeva, mu moramo nameniti čas, pozornost in energijo. Prezasedenost z delom oziroma službo, odvisnost od sodobnih komunikacijskih poti … so dejavniki, ki ogrožajo povezanost partnerjev, to pa je opozorilni znak, da je treba ukrepati.

Glavni katalizator vseh vrzeli v partnerski zvezi je slabo sporazumevanje. Večina komunikacijskih težav izvira iz razlik v komuniciranju moških in žensk (ženske želijo, da drugi prepozna njihova čustva, moški s sporazumevanjem rešujejo težave) na eni strani ter nekomuniciranja na drugi. Tako kot nenehno prepiranje je namreč za odnos škodljiva tudi odsotnost (pozitivnega in negativnega) komuniciranja.

Težki delovniki, utrujenost, pomanjkanje časa zase … vse to so dejavniki, ki tudi pripomorejo k odtujevanju partnerjev. Če takšno obdobje traja dalj časa, lahko ogrozi stabilnost zveze, z njo pa tudi vse družine. Napetost med partnerjema namreč prej ali slej začuti tudi otrok.

Pomembno je, da o partnerju in partnerski zvezi razmišljamo pozitivno. Osredotočanje na drobne napake in kritiziranje sta glavna ubijalca ljubezni. Boljše od tega je neposredno komuniciranje: jasno izražanje želja, potreb in pričakovanj, vendar brez osebnih napadov, ki so nespoštljivi in spodjedajo samozavest, hkrati pa zapirajo pot učinkovitemu dialogu.

Če je treba, si čas za pogovor izborite – dovolj je, da se vsak dan pogovarjata vsaj nekaj minut: ne samo o »zahtevnih« stvareh, temveč o vsakdanjih radostih in spominih, ki jih delita in zaradi katerih sta skupaj. Govorite in seveda tudi – poslušajte. Ne varčujte niti s komplimenti, čeprav se vam po desetih letih zveze zdi smešno partnerju povedati, kako seksi je danes.

To, da vas ima nekdo rad, da nekoga privlačite in da sem ter tja dobite poljub – kar tako – je prijetno; priznajte, tudi sami si želite takšnih drobnih presenečenj! Se še spomnite, kakšne občutke je nekoč v vas vzbujalo že zgolj držanje za roke? Ste se počutili zaželene? Zakaj ne bi bilo tako tudi zdaj? Ukvarjajte se s tem – in znova obudite prave zmenke: kavico v sosednjem lokalu, skok v kino, zabavo vso noč, romantično večerjo ob svečah …

Učinkoviti so tudi skupni sprehodi, ki so ena od najboljših priložnosti za pogovor o partnerskih trenjih. Skupaj poiščita razloge za ta trenja, njihove rešitve in kompromise, ki so nasploh ena od osnov stabilne partnerske zveze. Med letošnjimi novoletnimi prazniki pa počnita kaj, česar doslej še nista. Kaj novega, drugačnega, vznemirljivega. Naj bo to uvod v novo poglavje vajine zveze.

ČAS ZASE
Iz tega, koliko časa imate zase, praviloma izvira kakovost časa, ki ste jo pripravljeni nameniti drugim. Več ko ga imate, zadovoljnejši ste in bolj prenašate pozitivno energijo na odnose, v katere vstopate z drugimi: s partnerjem, z otroki, s prijatelji, sodelavci …

Potrebe po izobraževanju, ustvarjanju, izpopolnjevanju sebe, svojega uma in telesa, so osnovne človeške potrebe, ki morajo biti zadovoljene. Če želite osrečevati druge, morate torej začeti pri sebi. Bodite pošteni: koliko ur na teden si vzamete zase? Res samo zase? Telovadite? Berete? Hodite na tečaj tujega jezika? Na ustvarjalno delavnico? Si morda enkrat na teden privoščite vsaj klepet s prijateljico? Nič od tega?

Torej je čas, da nekaj storite – čeprav se vam nemara zdi, da naštetega ne potrebujete. Pozitivna samopodoba – in iz nje izhajajoč pozitiven odnos do okolja – je namreč odvisna tudi od tega, kako trenirane možgane in telo imate. In pomanjkanje časa NI izgovor: uro, dve, tri na teden samo zase boste vedno lahko našli. Takrat pozabite na vse, razen na to, kako dobro se boste počutili po dejavnosti – katerokoli ste izbrali.

Svet se zaradi tega, ker se vi znojite v telovadnici ali krohotate na klepetu s prijateljico, ne bo ustavil, otrok ne bo lačen in mož ne brez čistega spodnjega perila. Ko se vrnete domov, bo znova vse po starem – le za odtenek bolje se boste počutili. Ko boste med prazniki izkoristili tiste redke proste trenutke s svojo družino, razmislite o napisanem.

Kaj je tisto, kar res šteje? So to neštete nadure, ki vam - razen finančnih koristi - ne prinesejo prav veliko? So to razkošna darila pod novoletno jelko, ki jih skupaj z družinskimi člani opazujete v tišini – saj si razen o vsebini zavitkov nimate prav veliko povedati? Je to obilna večerja za božično okrašeno mizo, za katero kričite na otroka in se hkrati prepirate s partnerjem?

Ali pa je to, kar res šteje, harmonija mnenj, želja in kompromisov, ki je posledica iskrenega truda za to, da bi vam kot družini uspelo?

Neža Žigon

Kakovosten čas je koncentriran čas, ki ga namenite drugi osebi in ga ne prekinja prav nič drugega.
Prazniki, ki prihajajo, naj bodo prazniki spontanih trenutkov.
Glavni dejavnik razdora med družinskimi člani sta računalnik in televizija.
Ne varčujte s komplimenti. Povejte partnerju, kako seksi je danes.
Med novoletnimi prazniki počnita kaj, česar doslej še nista. Kaj novega, drugačnega, vznemirljivega.
Če želite osrečevati druge, morate najprej začeti pri sebi.