Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Osvoboditev_Duse

Kako osvoboditi dušo nedelja, 16. december 2007 @ 05:02 CET Uporabnik: sam7 Začelo se je že v trebuhu moje mame. Že takrat očitno nisem bil zadovoljen, da prihajam na ta svet. Zaradi tega nezadovoljstva je morala mama ležati devet mesecev v bolnici. Je že tako moralo biti. Vprašanje je, ali sem takrat res bil tako zaželen otrok?... Mnogo staršev se za otroka odloči iz različnih razlogov. Saj je vseeno, rodil sem se na ta svet. Kot otrok nisem bil z ničemer zadovoljen. Tako kot večina otrok zaradi tega, ker ga starši ne razumejo, ali pa ne zmorejo razumeti. Ne dobijo tistega, kar si želijo. Otrok si večinoma želi samo ljubezen, objem starša in da ga razumejo, zakaj joče. Večinoma pa starši zaradi tega, ker imajo sami dovolj problemov, nimajo dovolj časa, da bi poskrbeli, da bi ugodili svojemu otroku. Saj so se oni odločili, da ga bodo imeli… Ne verjamem, da je otrok kriv, če ne dobi tega kar si želi. No, gremo dalje. Postavljeni smo v ta čudni svet, ki smo si ga ustvarili ljudje. Ne verjamem, da je Bog ko je ustvarjal ta planet, mislil, da bo človek sposoben narediti toliko zgage. Kaj moremo, vsak ima možnost delati po svoji volji. Malo sem se zmotil, večinoma odločajo tisti, ki se imajo za nekaj več, ampak to ne mislim na Boga. No nadaljujemo, če si starši lahko privoščijo, te pošljejo v vrtec. Vrtec je še kar v redu, saj se igraš s sovrstniki. Ampak že tam, zdaj se tega spominjam, lahko opaziš, kako smo si drugačni. Očitno si to prinesemo iz prejšnjega življenja. Le kaj smo delali v prejšnjem življenju?... To spoznamo, ko se pričnemo opazovati in vidimo, kaj je dobro in kaj ne. Vprašanje je, če se sploh začnemo spoznavati? Zato tudi zdaj to pišem, da boste imeli pregled kako začeti. Nadaljujmo v vrtcu. Imam lepe in slabe spomine, tako kot verjetno vsi. Lep spomin, ki ga ne bom pozabil je bila vzgojiteljica, ki me je imela izredno rada. Večkrat me je imela v naročju in mi s tem dajala občutek, da sem ljubljen. Biti ljubljen od nekoga je najlepše, kar se da dobiti na tem svetu. Hvala ti za ta občutek. Hvala. Ker se v tem svetu razvijajo večinoma materialne stvari, smo izgubili hišo. Ker so se odločili, da bo avtocesta potekala ravno tam, kjer je stala naša hiša, so jo podrli. Super! Kaj češ, oni imajo prednost. In tako sem izgubil svoj prvi dom, vzgojiteljico in svoje prijatelje. Verjeli ali ne, težko je za otroka, če izgubi, nekaj kar ima rad. Seveda velja tudi za odrasle ljudi enako. Kaj moremo, takšno je življenje. Ne bomo jokali, gremo naprej. Starši so me poslali v drug vrtec. Na kratko bom povedal, kaj se je dogajalo. Najprej bom povedal, da sem se prvič zaljubil. V punčko, ki je bila v mojem razredu. Spominjam se, bilo je čudovito. Vse dokler se ni pojavil še nekdo, ki je hotel razdreti to harmonijo. Že kot otroci si ne moremo pomagati, da ne bi delali slabo drug drugemu. Preidimo k novi vzgojiteljici. Nekega dne smo morali risati s temperami. Ker smo lahko risali poljubno, sem cel list pobarval s črno. Vzgojiteljica je bila zgrožena nad mojim delom. Ko je prišla mama v vrtec je pričela govoriti, kaj sem narisal. Verjetno me je imela za čudaka. Mama me je vprašala, kaj je to? Jaz pa sem seveda ponosno odgovoril:«Kaj ne vidite? Tema je.« Obrazložil sem jim, kje stoji hiša, psiček, itd. Potem pa pravijo, kako so starejši pametnejši. Žalostno je, da si vse vzgojiteljice ne vzamejo časa in dajo ljubezen otrokom tako, kakor mi je dala vzgojiteljica v mojem prvem vrtcu. Še nekaj ne morem razumeti, zakaj zahtevajo od otrok, da morajo zaspati ko se jim ukaže?! Toliko o vrtcu in otroštvu. Govorim o otroštvu, ker se prične resno življenje, ko vstopiš prvi dan v šolo. Otroci, ne vsi, že začutijo nekakšno resnost, ki jih pričakuje z vstopom v šolo. Saj se takrat začne zahtevati disciplina. Če ne boš takšen kot mi zahtevamo, ne bo nič iz tebe. Če se ne boš učil, boš na cesti pometal smeti. Kaj je v tem slabega? Nikdar se nisem rad učil. Seveda ne tistega, kar me ni zanimalo. Tega pa je največ. Morda bi morali otroke učiti o bistvu življenja. Kako biti dober človek, kako pomagati drug drugemu, kaj je ljubezen, kdo in kaj je Bog in še in še podobnih naukov o življenju, ki so potrebni za boljši svet. To je seveda moje mišljenje. Vzgled bi si morali v marsičem vzeti po Indiji. Vera in vrednote življenja sta na prvem mestu. Pri nas pa, kako priti do denarja. Napaka! Rad bi vam predstavil en primer: sošolka ni zmogla prebrati besede, ne da bi jo prej na tiho prebrala pri sebi. Kaj je na tem slabega? Je zaradi tega slabši človek? Ali zaradi tega ne spada med ljudi? Zdaj se spominjam, kako smo se ji smejali v razredu, ker smo mislili, da je slabša od nas. V njenem srcu pa se je razvijala žalost, ki je lahko večna posledica. Oprosti mi, da sem bil eden izmed tistih, ki se je smejal. Oprosti! S tem hočem povedati tudi, da sem tudi jaz bil dostikrat v posmeh drugim. Kakor dosti drugih, ki v marsičem niso bili dovolj dobri, kot se je od njih pričakovalo. Najslabše od vsega tega pa je, da si zaradi tega slabo ocenjen. Zaradi te slabe ocene si ocenjen v sistemu, ki te enostavno postavi na nižjo stopnjo človeštva. Žal se s tem ne zavedajo, da zaradi tega prihaja do nereda v svetu. Kdor je žalosten in nima dovolj za preživetje, bo vzel od drugega in tako nastane kriminal. Na žalost so na koncu krivi in kaznovani tisti, ki so žrtev sistema ne pa samega sebe. Torej, že v šoli nas naučijo, da stremimo za boljšimi ocenami, da bomo zadovoljili sistem in da bomo postavljeni na višjo stopnjo človeštva. Napaka! Problem pa je v tem, da vsi ne moremo biti direktorji, zdravniki, politiki, skratka na stolčku ali pri koritu, iz katerega imaš vse možnosti, da imaš vsakdanji kruh, katerega mnogi nimajo. Saj to je najbolj potrebno v življenju, da imaš kaj za pod zob. Vrnimo se v mojo zgodbo. Na tem mestu moram še pohvaliti vzgojiteljico, ki mi je bila razredničarka od petega do osmega razreda. Pri njej sem imel občutek, da sem nekaj, da nisem samo številka, ampak, da sem človek. Dostikrat mi je dala vedeti, da ji je mar za mene. Čeprav nisem bil kaj prida učenec in sem tudi kdaj naredil kaj, kar nebi smel, mi je vedno stala ob strani. Ne bom pozabil, celo jokala je zaradi mene. Temu jaz pravim ljubezen. Ker ji ni bilo vseeno, kaj bo z menoj v prihodnosti. Zgodilo se je, ko bi mi morala napisati ukor, ki bi povzročil to, da bi moral menjati šolo. Ni ga napisala, čeprav se je to od nje zahtevalo. Vedela je, da sem v redu, da nisem baraba. Rad sem pač delal norčije. Ukor bi moral dobiti, ker sem poslušal radio v razredu. Me pač ni zanimala tema pouka. Tukaj se vidi, da ni gledala na svoj ego, ampak na mojo prihodnost. Zelo plemenito. Hvala! Sprašujem se, če ni prehitro za človeka, da se mora že v osnovni šoli odločiti, kako si bo služil svoj kruh? Po mojem smo še nezreli za takšne odločitve. Zato prihaja v srednji šoli do problemov, ker smo se morali na silo odločiti za nekaj, kar nas sploh ne veseli. Tukaj spet nastopi sistem, če ne boš končal šole boš pometal ceste. Ponavljam, kaj je na tem slabega? Boljše je že to, kot pa delati nekaj na silo. Gremo nazaj k moji zgodbi. Jaz na primer, sem se že v vrtcu odločil, da bom dimnikar. Moj oče je dimnikar. Že od vsega začetka sem mu rad bil podoben. Zato tudi ta odločitev. Vsa leta v šoli razen enega, sem na vprašanje kaj boš delal v življenju napisal, da bom dimnikar. Enkrat sem napisal, da bi rad bil električar. Ker sem kot DJ imel opravka z žicami in mi je bilo zanimivo. Tega nisem omenil, bil sem DJ od šestega do osmega razreda. Zato tudi ta radio v razredu, ker sem ga imel vedno ob sebi. Glasba mi je dajala občutek svobode. Ne samo, da sem bil DJ, tudi otvoritev plesa sem vedno naredil. Že od nekdaj rad plešem, to imam po mami. Ples ti da svobodo, poskusite če še niste. Dobra terapija za dušo in telo. No, tako smo prišli do srednje šole. Če bi vam povedal, da sem v srednji šoli večino časa užival, mi ne bi verjeli. Imel sem veliko štipendijo, tako da sem večino časa preživel v lokalu zraven šole. Včasih sem se tako napil, da nisem mogel vstati, ko bi moral odgovarjati za oceno. Na srečo je bil oče zelo poznan in spoštovan na šoli, tako da so mi dosti pogledali skozi prste. Bom pa povedal, kar se mi ne zdi v redu s strani učiteljev. Že pri prvi uri enega izmed predmetov, mi je učiteljica zagrozila, da ne bom naredil letnika, ker sem v njen razred stopil v čevljih. Zakaj se to dogaja? Zakaj to vzamejo osebno? Zakaj ne pomislijo na prihodnost učenca? Odločil sem se, da se ne bom trudil in tako sem imel v prvem polletju same nezadostne in neocenjene predmete. Ogromno sem manjkal. Nakar sem se odločil, da ne bom več hodi v šolo. Dva tedna sem hodil samo na malico. Občutek je bil odličen, počutil sem se svobodnega. Ampak ta svoboda se je končala, ko so v šolo poklicali očeta. Pri psihologu sem povedal zakaj sem se tako odločil, češ da je vseeno, če hodim ali ne, naredil letnika ne bom. Poklicali so učiteljico, ki mi je zagrozila in seveda je to zanikala. Dogovorili smo se, da dobim še eno možnost. Hvala! Takrat sem videl, da imam moč in da lahko to tudi po malo izkoriščam. Kot sem povedal, večino časa sem užival. V drugem letniku se je oče odločil, da bo odprl svojo dimnikarsko firmo. Seveda sem bil srečen, več denarja bo. Lažje bo življenje, saj tako te naučijo. Več je denarja, boljše je življenje. Napaka! In tako se je pričelo moje lagodno življenje. Zraven velike štipendije mi je oče dajal še dodaten denar. Kje ga boš zapravil, če ne v gostilnah s prijatelji. Seveda se krog prijateljev s tem poveča in s tem se povečajo tudi izdatki. Moram pa priznati, da mi ni bilo nikdar žal za vse to. Rade volje sem dal, če sem imel. In še danes je tako. Moje načelo je, bodi dober in dobro ti bo povrnjeno. Žal se človek hitro navadi na lagodno življenje. Po končani srednji šoli me je oče redno zaposlil v njegovi firmi. Že na začetku mi je dal vedeti, naj se navadim, da bom imel na razpolago samo plačo in nič več. Hotel me je narediti bolj odgovornega in odraslega. Ampak to ni tako lahko, če si navajen na lagodje. Tukaj se je pričel moj bistveni problem. Začel sem izgubljati voljo do življenja. Kajti raj na zemlji mi je bil odvzet. Tako sem takrat mislil. Bil sem v središču pozornosti. Z lahkoto sem dobival ženske, saj si nekaj posebnega, če imaš več denarja kakor ostali. Napaka! Samoumevno je bilo, da si varal žensko, kateri si pravil, da jo ljubiš. Napaka! In še in še je tega, kar zdaj razumem kot napako… Spomnim se, da sem se prvič v življenju začel spraševati o tem, kdo sem in kaj delam na tem svetu, v vojski. Bil sem na straži, ko mi je naenkrat šinilo v glavo, da živim izgubljeno življenje. Vse to me je pričelo vedno bolj moriti. Vedno bolj sem videl temo pred očmi. Vedno bolj sem bil izgubljen in nesrečen… Nekaj časa po tem, ko sem že odslužil vojsko, smo imeli prometno nesrečo z avtom. Povedal bom še, da sem preživel kar nekaj nesreč z motorji. Pravijo, da je čudež da še živim. Jaz temu pravim Božja volja… Nadaljujmo z nesrečo. Nesrečo smo vsi preživeli, vendar vsak s svojo rano. Meni so se premaknila tri vratna vretenca. Sprva je bilo vse v redu. Po dveh letih pa so se pričele bolečine, ki so bile tudi posledica mojega živčnega življenja. Zakaj živčnega sem že navedel, bil sem nesrečen z življenjem. Bil sem ujetnik lažnega sveta… Vrnimo se k bolečinam, ki so postajale neznosne. Nisem mogel več spati, nisem mogel več razmišljati, z glavo sem migal sem pa tja, da bi si nastavil boljši položaj in oči so mi od živcev utripale, kakor da bi bil živčni bolnik. Skratka grozno. Po pomoč sem šel k zdravniku, ki ti kot ponavadi predpiše tablete. Dobil sem tablete za živce, ki sem jih pričel jemati kot je bilo napisano. Ker pa bolečina ni ponehala, sem dozo povečal. Vse te povečane doze niso pomagale. Velikokrat sem pomislil na samomor… Vse mi je šlo na živce, ljudje, služba, življenje, narava, predvsem pa jaz. Spomnim se, kako sem se zapiral pred svetom in življenjem v solarij, da sem za trenutek bil sam. Rad sem kaj spil, da sem pozabil na bolečine. Tako fizične, kot tudi psihične. Duša je bila ujeta. Tukaj se prične druga plat mojega življenja… Bom kar začel s tem, kako sem spoznal osebo, ki mi je pomagala rešiti dušo in telo. Spoznala sva se nekega večera ob šanku. Sprva sva se prepirala kdo je bil prvi, nato pa sva skupaj zaključila noč. Bila je drugačna, nekaj posebnega, ki jo začutiš, če dovoliš čustvom, da so svobodna. Po tisti noči se nisva videla skoraj eno leto. Kakor je prišla je tudi odšla. Ko jo naenkrat spet zagledam. Bila je z mojim najboljšim prijateljem. Skoraj nisem mogel verjeti. In tako smo se začeli družiti. Postala sva dobra prijatelja. Takoj sva se ujela, ker sva si zelo podobna v načinu življenja. Živi iz danes na jutri, pa bo kaj bo. Nikdar nisva govorila o Bogu ali o čem podobnem. Dokler se nisem potožil njeni sestri, da bom naredil samomor, ker ne vidim več prihodnosti na tem svetu. Bila je spet ena od noči, v kateri se je kar nekaj spilo. Prijateljica mi je nakazala, naj za pustiva lokal. Pred avtom mi je ponudila, če bova kadila travo… Nekaj o drogi; če jo že uporabljate, jo uporabite za spoznavanje samega sebe. Tako sem jo uporabil jaz. Vedno se pa moraš zavedati, da si lahko odvisen od nje. Zato stran od kemije. Včasih so jo razna plemena uporabljala za razne rituale, zdaj se pa uporablja za zabavo, ki vodi v pogubo. Žalostno je gledati ljudi, ki so pod vplivom droge. Tudi jaz sem že izgubil nekaj prijateljev, ki so podlegli drogi. Saj ni čudno, če pomislimo, kakšno je današnje življenje in kakšne vrednote mu vladajo. Napaka! Gremo dalje s prijateljico, travo in mano. Ker sem ji zaupal, sem privolil. Ko sva pokadila, se mi je pričelo vrteti in postalo mi je slabo. Šlo mi je na bruhanje. Nakar mi je rekla naj grem v avto, da mi ni nič hudega. Poslušal sem jo in se usedel v njega. In res, ko sem bil v avtu mi je v trenutku postalo boljše. Pričela sva pogovor o vsem možnem. Zakaj tako razmišljam, zakaj sem obupal itd. Naenkrat sem začutil močno energijo, ki me je vodila, da sem pogledal na steno stavbe, ki je bila pred nama. Na steni je bila nekakšna reklama in na sredini te reklame je bila črna pika. Energija me ustavila, da sem gledal samo v to črno piko. To je bila moja črna luknja, ki me je vlekla vedno bolj v sebe. Zato sem obupaval nad življenjem… Kako sem se rešil te črne luknje? Prijateljica mi je s svojo pozitivno prisotnostjo in pozitivnim govorjenjem o Bogu in o dobrem na tem svetu, pomagala pri moji poti skozi to črno luknjo. Na tej poti ni dobro biti sam, ker je lahko zelo nevarna za dušo. Lahko se zgodi, da nekje ostaneš zaprt in ne znaš ne naprej ne nazaj. To mislim, da se je zgodilo ljudem, ki so v psihiatričnih bolnišnicah. Zato je dobro, da imaš svojega učitelja, ki te vedno pazi. Govorim ji učiteljica, ker sem dalj časa na svojo prijateljico tako gledal in jo imel za svojo učiteljico. Moram vam povedati, da kolikor je bila zanimiva, je bila tudi težka pot. Kajti tukaj se ti odvrti vse tvoje življenje iz katerega se hočeš rešiti. Vse tisto kar je slabo, te vleče nazaj, ti pa se boriš, da bi bilo boljše. Težko za nekoga, ki živi večji del v laži o bistvu življenja. Tako kot večina, sem tudi jaz verjel, da je prav tako, kot nam ga vsiljuje sistem. Tudi tisti, ki vidimo in slišimo, postanemo slepi in gluhi. Napaka! Rad bi vam opisal, ampak je težko z besedami opisati, kako je, ko spregledaš in vidiš kaj je resnica. Resnica je ljubezen. Resnica je Bog. Bog je ljubezen… Nekaj še o moji »črni luknji«. Ko sem prišel na njen konec, sem končal v večni svetlobi. Tako se je končala moja pot trpljenja. Od takrat naprej živim zdravo, ker uporabljam energijo, ki mi je dana od Boga. Skušam pomagati ljudem, kakor je meni pomagal ljubi Oče. Večno ti hvala! Vedite nekaj, vsi smo božji otroci. S tem si zaslužimo najboljše v življenju, ki nam je naklonjeno tukaj in zdaj. Potrudite se, kot sem se jaz. Potrudite se za boljši jutri. Bog vas ljubi vse. Ljubite tudi vi njega. Moja duša je rešena… Komentarji (2) www.pozitivke.net