Piše: Marko Kovač

Kratkovidnost (myopija) je najbolj pogosta motnja oči v današnjem svetu. Skoraj polovica prebivalstva v zahodnem svetu je kratkovidnih. Še huje pa je na Japonskem in ostalih razvitejših predelih Azije. Kar optiki merijo kot izguba ostrine, za katero predpišejo minus dioptrijo, ima mnogo globje korenine kot medicina predpostavlja.

Kratkovidno oko je odraz kratkovidnega uma posameznika. Epidemija milijonov kratkovidnih ljudi po svetu je epidemija, zaradi katere ljudje ne vidijo in ne zmorejo biti to kar so. Oči so okno duše, pišejo pesniki skozi stoletja. Trenutna svetovna situacija in način, kako jo dojemamo preko medijev, spodbuja stalen strah (podzavesten) pred prihodnostjo, pred terorizmom, ekološkimi katastrofami, razpadom družin in vse to vodi v miopično pogojevanje uma in oči.

Kratkovidna osebnost gleda skozi oči strahu, ukvarja se s preživetjem, uporablja linearno in logično razmišljanje, da se s tem zaščiti pred svojimi čustvi. Behavioristični optiki lahko opazijo kratkovidno obnašanje še preden se izrazi na očeh. Kratkovidni ljudje se na primer nagnejo naprej, da bi videli, so hlastni bralci, pri tem se mrščijo, kot da bi se ne mogli povezati z nečim izven sebe. Kratkovidnost je kulturnega, družbenega in osebnostnega izvora. Največkrat sledi kakšnemu obdobju, travmi oz. težavi v življenju, ki je nismo mogli sprejeti oz. videti. Kratkovidno gledanje  je povezano z detajli, dejstvi in racionalnim mišljenjem. Omogoči nam, da smo znotraj svoje glave in razmišljamo o najmanjših detajlih v logičnem in organiziranem smislu.

K epidemiji kratkovidnosti v zadnjem času prispeva tudi spremenjen življenjski slog. Vse več preživimo znotraj hiš, za računalniki, televizijo ali pa beremo. Statistično dokazano kratkovidnost narašča s stopnjo izobraženosti.Tako je kratkovidnost v porastu po celem svetu. V nekaterih krajih je dosegla neverjetne razsežnosti. V Singapurju npr. je 80 % 18 letnikov rekrutov v vojski kratkovidnih. Medtem ko je bilo pred 30 leti takih le 25 %.  Ponavadi se kratkovidnost razvije med 8 in 12 leti in skoraj vedno pred 20 letom.

Zgodovina

Glede na znano zgodovino Egipčani, Grki in Rimljani niso poznali optičnih pripomočkov.  Okoli leta 1000 so razvili povečalo, ki so ga položili neposredno na knjigo za lažje branje. Okoli 1260 so razvili prva očala, ki so pomagala menihom pri branju. Šele v 16. stoletju pa so razvili očala za kratkovidnost (torej gledanje na daljavo).  Uporabljal jih je papež za lov. Kaseneje je bilo v navadi da so “optiki” očala le posojali in sicer nekoliko z nižjo dioptrijo kot je posameznik imel. S tem so oči vadile in čez čas je posameznik prišel po nova očala s še nižjo dioptrijo. Tako dolgo, dokler očal ni več potreboval. Medtem ko so se očala skozi čas uporabljala le na skrivaj, pa je med Španci že dolgo veljalo prepričanje, da predstavljajo očala pomembnost in družbeni ugled; obstajajo celo srednjeveške slike Mojzesa in Jezusa z očali, da bi jim povečali pomembnost. Nekje do 20. stoletja je med drugimi narodi veljalo da je obraz z očali grd in nošenje očal ni bilo razširjeno. Nato pa se je s pomočjo propagande, knjig in filmov razširilo prepričanje, da so očala znak intelektualnosti. Od takrat naprej se je uporaba očal močno razširila. V navalu propagande so se začeli tudi  uporabljati izrazi kot pripomočki za “izboljšanje” vida in pa izjave, da je “potrebno očala nositi ves čas, da ne pride do hujših komplikacij”.

Robert Kellum zapiše leta 1996 v knjigi “Capitalism and the Eye,” da smo se ljudje zgodovinsko zanašali na periferni vid, da bi se lažje znašli v okolici. Bili smo živo prisotni v svoji okolici. Vid na daljavo je bil praviloma odličen. Nekje pred 700 leti pa smo se začeli zanašati na centralni vid. Začeli smo se fokusirati nase. Telo postane meja med zunanjim in notranjim. Mišljenje postane osredotočeno nase. Biološko smo se začeli temu prilagajati s kratkovidnimi očmi. Izgubili smo stik z družino, družbo in naravo, ki je naš vir. Kratkovidnost se pojavi z razvojem denarja, ko pogled ni več pregledoval narave, temveč le koliko denarja imam v rokah, s katerim si lahko priskrbim eksistenco. Pozornost se je obrnila na bližnjo osebo s katero smo barantali ali pa na mizo, kjer smo delali. Poklici so se spremenili iz agrarnih v tehnološke, ki so zahtevali več dela na blizu (npr obrtniki). V tem času so se začele tudi znanosti koncentrirati v vedno ožja področja in ločevati med sabo. V nasprotju z duhovnostjo in šamanizmom, ki je opazovalo celotno sliko.

Rešitev

Vendar ima vse svoj smisel in mesto v razvoju zavesti. Roberto Kaplan trdi v svojih knjigah (Conscious seeing), da nam zamegljen pogled na svet pravzaprav omogoča, da lažje dostopimo, do svoje podzavesti, do svojih občutkov. Svetloba, ki bolj razpršeno pade na mrežnico, spodbuja občutke iz podzavesti. Praviloma smo brez očal bolj sproščeni in se lažje zavedamo svojih duševnih stanj. Nošenje očal spremeni procese v naših možganih in umu ter nam onemogoča, da bi se soočili z določenimi vsebinami. Zato se vid pogosto slabša ob novih očalih, saj zavest potrebuje zamegljen vid. Zato je bolj ustrezno s časom manjšati dioptrijo na očalih ob hkratnem izvajanju vaj za oči ter opazovanju svojih občutkov. Optiki zanemarijo celo osebo in upoštevajo le oči. Kar vidijo oči in kar vidi um, je velika razlika, možgani namreč lahko enostavno izbrišejo stvari, ki jih oči sicer zaznajo, s časom se to odrazi nazaj na očeh.

Če smo kratkovidni, je pomembno, da čutimo stvari, ki jih gledamo, bolj kot pa, da razmišljamo o njih. Da postanemo eno z nečem “izven nas”. Kar vidimo zunaj nas, je odsev naše notranjosti. Na splošno se moramo zavesti, kako nas naše pretirano racionalno mišljenje “ščiti” pred čustvi. Zato le vaje za oči niso dovolj. Potrebno je tudi delo na potlačenih čustvih in dogodkh. Včasih pa nas naše oči silijo naj spremenimo način življenja.