Kam grem, kje hodim, zakaj se mi to dogaja, ali je prav ali narobe kar delam…….
Človek se sprašuje včasih površno, včasih bolj poglobljeno, glede na situacije, ki jih sreča v svojem življenju ali pa v različnih starostnih obdobjih.

Mnogokrat se srečamo z željo po nečem ali zelo močnim čustvom, pa ne vemo in tudi ne premišljamo, čemu je to namen oziroma od kod in zakaj je prišlo to čustvo v nas. Življenje lahko živimo površno, nezavedno ali pa bolj poglobljeno in zavestno. Toliko kot je živalskih vrst na planetu Zemlja, toliko je različnih možnih pogledov na situacije, reagiranj ter občutkov, ki jih doživljamo skozi naše življenje.

Če malo pomislimo imamo tudi ob podobni situaciji spreminjajoče občutke, ki je z leti menjajo. Seveda, nekaj smo se naučili iz »lekcij«, ki smo jih predelali. Morda se nam »zgodi« prometna nesreča, nam vlomijo v stanovanje ali nas okradejo. Najprej začutimo strah, bolečino, nato… različno… ko se nam naslednjič to zgodi, se nam zdi občutek znan in je manj intenziven, saj ga že poznamo. Kako pa ga predelamo, da iz strahu preidemo v sprejemanje in ponižnost, pa je odvisno od časa, okolice v kateri živimo in seveda od naše pripravljenosti kaj sploh želimo od življenja, ki ga živimo.

Pa smo se kdaj vprašali, zakaj imamo neko željo, kako pride v nas?
Če smo odprti za Božje delovanje, če poslušamo glas duše, ki nam govori, kaj je prav in kaj narobe, če se ravnamo po navdihu, intuiciji in manj razumsko analiziramo in kontroliramo, lahko rečemo, da upoštevamo Božje signale ali Negove namige. Takrat, ko delamo po »svoje«, ko delamo nekaj, kar želi ali pričakuje okolica od nas, mi pa nismo srečni in zadovoljni, delamo proti sebi. Takrat se nam zgodi nekaj slabega in to le z namenom, da spregledamo, da moramo biti zvesti sebi, glasu, ki je v nas Bogu, ki nas opozarja, da delajmo drugače, če želimo občutiti srečo.

Želimo se spočiti, ker smo utrujeni, pa imamo še toliko dela. Hitimo in delamo, stvari se zatikajo, vse gre narobe in porabimo več kot še enkrat toliko časa, kot če bi prekinili z delom le za nekaj minut, zaprli oči, se potopili v notranji mir, se zahvalili za blagostanje, ki nam je na razpolago, se umirili in predihali situacijo ter v miru nadaljevali z delom. Ja, tako enostavno se sliši, pa kljub temu deluje. Enostavne stvari so vedno tiste, ki najbolj prepričljivo delujejo in enostavno kar so. Ne pripisujemo jim pomembnosti, saj smo sami prepeč pomembni, da bi delali nepomembne stvari – čeprav jih v vsej svoji nepomembnosti.

Ljubezen, tista lepa čarobna beseda, tolikokrat opevana in zlorabljena kljub vsemu je in obstaja. Je realnost, ki je ni mogoče prijeti ali kako drugače zaznati s čutili zemeljskega človeka. Vemo, pa kljub temu ne verjamemo, ker smo se tolikokrat zmotili. A zmotili smo se zaradi naše napačne predstave, ki smo mislili, da to je, pa sploh ni bila ljubezen.

Mir, harmonija, blagost, mehkoba, sprejetost, popolnost…. Vse to je del tistega velikega nečesa, ki si ga dovolimo občutiti v sebi in je nastal v nas zaradi naše odprtosti. Ni to tisto, kar smo občutili zaradi nekih zunanjih dogodkov, ki so se zgodili nam. Ljubezen, ki ji pripadajo ti občutki so se porodili v nas in zato, da spoznamo moč, ki jo je človek sposoben začutiti, ko se odpre Božjemu povabilu. Le odpreti se je potrebno brez strahu in dovoliti, da v nas posije žarek, kateri omogoča prepoznati to ljubezen, ki je vseobsegajoča in iz nas izvirajoča.

Zaupanje, da je to mogoče, da je to Življenje katerega se nam ni treba bati, kjer nam ni treba trpeti, kljub bolečini, ko jo začutimo, kjer obstaja vse kar potrebujemo in ko imamo vse kar je za nas najboljše je smer, ko si upamo reči da Bog, ko se odpremo njegovi pomoči in vodstvu ter se nato znamo enostavno zahvaliti, ko spregledamo vso veličino v svoji majhnosti, ki nam pripada, le vzeti si je ne upamo.

Želje imamo lahko za potešitev ega, za nadvlado do drugih, za samopotrditev ali pa zgolj zato, ker čutimo, da je tako prav in vidimo smer v katero se pomikamo. Velikokrat ne moremo prepoznati ali je posamezna želja Božji namig ali le neko tekmovanje in dokazovanje moči ali hranjenje svoje majhnosti. Površni ljudje ne morejo prepoznati razlike med Božjim namigom in potrebo, ki jo začutijo kot posledico pomanjkljive samozavesti. Niti o tem ne razmišljajo, saj jim je vseeno, glavno da zadovoljijo občutek praznine, ki so jo začutili kot želja po nečem. Ni pomembno ali je materialna ali nematerialna želja, pomembna je naravnanost za prepoznavnost, ko gre za Božji namig.

Le mir v srcu, občutenje notranje sreče in ljubezni lahko pripelje človeka, da prepozna med željo, ki se porodi kot delovanje ega ali kot ponižno sprejemanje Božje volje in delovanje po Njegovem načrtu. Razmišljanje o pomembnosti uresničitve »moje« želje in naprej o posledicah, ki jih uresničitev želje prinesejo seboj, o sprejemanju neuresničitve in popolni predaji želje Njemu ter prošnji »naj se zgodi njegova, ne moja volja«, je pravi namig, ki je poslan neposredno od Njega v naše srce.

Upati si želeti in istočasno prepustiti to željo, naj se zgodi ali ne, pa je pogum, ki ga lahko doseže posameznik, ki je na duhovni poti s stalnim zavedanjem o Njemu in Njegovi prisotnosti.