Piše: Zoran Milivojević v novi Vivi www.viva.si

Zgodbe iz ordinacije
Včasih ljudi, ki pridejo na psihoterapijo zaradi povsem različnih simptomov, muči enak problem. Na neki skupinski terapiji so se znašli ljudje z nadvse različnimi težavami. Veronika je prišla zaradi anoreksije, Marko zaradi strahu pred izpostavljanjem pred neznanci, Ivana zaradi depresije, Aleš zato, ker preveč pije, Petra pa zato, ker se boji, da bodo drugi pomislili, da je nora … Toda vsem tem ljudem je skupno to, da imajo težave zaradi slabega samospoštovanja.

Samospoštovanje bomo bolje razumeli, če najprej razložimo, kaj je spoštovanje. Ljubezen je čustvo, ki ga čutimo do druge osebe kot celote. Ljubimo takrat, ko sklenemo, da je neka oseba kot celota zadovoljila številna naša merila in da je za nas pomembno človeško bitje. Spoštovanje je čustvo, ki ga - podobno kot ljubezen - čutimo do druge osebe, vendar ne do te osebe kot celote, marveč do neke prvine njenega bitja.

Drugo osebo spoštujemo takrat, ko menimo, da je ta oseba v nekateri svoji lastnosti skladna z nečim, kar visoko cenimo. Tako lahko človeka spoštujemo, ker je delaven, sistematičen, natančen, dobro obveščen, inteligenten … Ko torej pri drugi osebi opazimo kako lastnost, ki jo visoko cenimo, do nje občutimo spoštovanje.

Ljubezen  spoštovanje
Številni ljudje menijo, da sta ljubezen in spoštovanje nujno povezana. V resnici ni tako. Čeprav je res, zlasti v partnerskih odnosih, da ljudje ljubijo partnerje, katerih lastnosti spoštujejo, lahko spoštujemo tudi osebo, ki jo doživljamo kot sovražnika: čeprav o njej kot o osebi ne mislimo nič dobrega, kljub temu lahko pri njej opazimo kako lastnost, ki jo izredno cenimo. Tudi žival ali dojenčka lahko ljubimo celo takrat, četudi nimamo prav nobenega razloga, da bi spoštovali katero od njegovih lastnosti.

Minimalno spoštovanje
Teorija človekovih pravic temelji na predpostavki, da je vsakega človeka, ne glede na to, kakšen je in kaj je naredil, treba spoštovati že samo zato, ker je človek. Celo najbolj okorel zločinec ima pravico, da ga obravnavamo kot dostojanstveno človeško bitje, kot človeka. Teorija človekovih pravic je v nasprotju z razčlovečenjem (dehumanizacijo) ljudi, kakršno obstaja v okviru ideologij, ki pridigajo prezir in sovraštvo do posameznih skupin ljudi.

Ker pa so človekove pravice po svoji vsebini minimalne pravice, torej nekakšen minimum, do katerega je upravičen vsak posameznik, je tudi spoštovanje, ki izhaja iz njih, minimalno spoštovanje. To je spoštovanje človečnosti v slehernem človeku oziroma spoštovanje življenja v slehernem živem bitju. V tem smislu teorija človekovih pravic zastopa tezo, da obstaja minimalno spoštovanje, ki je po svoji naravi brezpogojno.

Pogojno spoštovanje
To se povsem razlikuje od klasične predpostavke, po kateri so spoštovanje, ljubezen in vsa druga pozitivna čustva, ki jih lahko čutimo do kakega posameznika, pogojne kategorije. Po tem konceptu družba izhaja iz predpostavke, da dejstvo, da se je nekdo rodil kot človek, ne pomeni še nič, saj se mora posameznik s svojim obnašanjem šele dokazati kot človeško bitje, in sicer tako, da sprejme in upošteva nekatere vrednote, ki mu jih vsiljuje družba.

Posameznik, ki upošteva te vrednote, je sprejet; bolj ko jih upošteva, bolj je spoštovan. V nasprotnem primeru, če torej posameznik nekatere vrednote zanika, ga skupnost prezira in zavrača. Po klasičnem gledanju na človeka mora ta šele dokazati, da je vreden minimalnega spoštovanja.

To je pogojno spoštovanje. Ob neizpolnjevanju danega pogoja osebo razčlovečijo in prezirajo; bolj ko pogoje izpolnjuje, bolj jo spoštujejo. Zanimivo je, da v sodobni družbi prihaja do trka med tradicionalnim in sodobnim konceptom človekovih pravic, ki ga prištevamo med pridobitve evropske družbe.

Kaj je samospoštovanje?
Podobno kot čutimo spoštovanje do drugih ljudi, čutimo tudi samospoštovanje do sebe. Tako kot pri drugi osebi opazimo kako lastnost, ki jo visoko cenimo, gledamo tudi nase in pri sebi opazimo kako lastnost, ki jo visoko cenimo. Samospoštovanje je čustvo, ki izhaja iz pozitivne podobe o sebi, čeprav to še ni dovolj, da bi pri sebi opazili kakšne pozitivne lastnosti. Pomembno je, da jih vrednotimo in visoko cenimo. Bolj ko posameznik ceni nekatere svoje lastnosti, bolj se bo spoštoval.

Če drugo osebo visoko spoštujemo, to še ne pomeni, da bomo spoštovanje do nje občutili vsakič, ko bomo nanjo pomislili ali jo srečali. Spoštovanje je prej nekakšen stalen odnos do drugega, ki temelji na čustvu spoštovanja. Podobno ljudje ne čutijo stalno niti samospoštovanja. Prej gre za stalen odnos do sebe, ki temelji na zavesti o lastnih kvalitetah in občasnem čustvu samospoštovanja.

Začne se z vzgojo!
Odgovor je preprost: s tem ko starši in drugi odrasli otrokom pokažejo, da jih spoštujejo, tudi otroci začnejo spoštovati sami sebe. Transakcijska analiza nas uči, da je način, kako starši obravnavajo svojega otroka, način, kako bo otrok pozneje v življenju obravnaval samega sebe. Ne samo to: enako bo obravnaval tudi druge ljudi. To je splošno pravilo, ki velja tudi za druga čustva. Otrok, do katerega starši kažejo prezir, bo sklepal, da si prezir zasluži - in preziral tudi sebe.

Ko tak otrok odraste, je prepričan, da ga drugi prezirajo - in tudi sam prezira druge. Otroku pokažemo spoštovanje s tem, da mu v odnosih pokažemo, da je za nas pomemben, da upoštevamo to, kar reče ali naredi, da spoštujemo njegova čustva in podobno. To ne pomeni, da se je treba vedno strinjati z otrokovimi željami in čustvi. Nasprotno. To pomeni, da upoštevamo otroka, njegovo razmišljanje, čustva in dejanja, da se nam to zdi pomembno tudi takrat, ko se z njimi ne strinjamo.

Slovenci težko pohvalimo
Drugi način, ki je zelo pomemben pri izkazovanju spoštovanja do otroka, je besedni. Pri otroku je treba pohvaliti posamezne prvine njegovega bitja. Vsak otrok mora slišati, da je lep, dober, pameten, sposoben, zdrav, nadarjen … Tako otroku pomagamo, da svojo pozitivno samopodobo organizira skozi besede in pojme, da si zgradi zavest o sebi.
Žal tradicionalna slovenska kultura vsebuje zablodo, ki se odraža v načinu, kako otroka pohvalimo.

Da se otrok, »ki ga hvalimo, pokvari« oziroma da bo pohvala otroka pokvarila, ker bo tako postal razvajen in nesposoben za življenje, je zabloda. Posledica tega je, da se v slovenski jezikovni praksi pohvala otrok skrči na izraz »priden«/»pridna«. Ne le, da je to bolj borna pohvala, obenem je tudi problematična, saj kaže, da je bil otrok pohvaljen samo zato, ker je ubogal starše: »Pridi sem! … Priden!«

Sodobno stališče je, da pohvale ne »kvarijo« otroka, kvari ga pomanjkanje trdnih prepovedi in kazni oziroma postavljanja meja. Stvarnost je prav nasprotna: starši so dolžni pohvaliti svojega otroka, saj mu tako pomagajo zgraditi pozitiven del samopodobe: sprejemanje samega sebe, ljubezen do sebe in verjetje v lastne sposobnosti (samozaupanje). Toda hkrati so isti starši, ki hvalijo svojega otroka, v enaki meri dolžni otroku energično postavljati trdne meje ter ga kaznovati, kadar si to zasluži.

Bi morali otroci spoštovati starše?
Kot bi morali starši pri otrocih razvijati samospoštovanje s tem, ko jim kažejo spoštovanje, tako bi bilo treba tudi otroke učiti, naj spoštujejo starše in druge odrasle. Če starši zanemarijo to razsežnost, otrok utegne postati mali Narcis.
Spoštovanje je pozitiven odnos in izredno pomembno je, da mlajši rodovi spoštujejo starejše.

To pomeni, da mlajši rodovi nadaljujejo tradicijo vrednot, da so prevzeli nekatere vrednote starejšega rodu. Na psihološki ravni to pomeni, da so starejši, denimo starši, vzor svojim otrokom. Naravno je, da otrok spoštuje starše in da v staršu istega spola vidi svoj vzor, torej človeka, ki bi mu bil rad podoben. To je temelj identifikacije.

Dandanes žal številni otroci nočejo biti podobni staršem. Ti otroci utegnejo imeti radi svoje starše, v resnici pa jih ne spoštujejo. Dekleta pogosto nočejo biti podobne svojim materam, ki jih imajo sicer rade, kajti prepričane so, da je mati žrtev, da živi slabo in da je njeno življenje nekakovostno. Tovrstno pomanjkanje samospoštovanja je pogosto povezano s tem, da takšne ljudi tudi drugi manj spoštujejo, vključno z njihovimi otroki.

Jaz sem v redu, ti si v redu
Čeprav številni ljudje zmotno mislijo, da je človek lahko bodisi sebičen, da torej ljubi in spoštuje sebe, bodisi altruist, ki ljubi in spoštuje druge, je v resnici možno ljubiti in spoštovati sebe ter hkrati ljubiti in spoštovati druge. Seveda je možno tudi to, da človek ne spoštuje sebe ne drugih. Vse štiri kombinacije so briljantno opisane v klasičnem delu Thomasa Harrisa Jaz sem v redu, ti si v redu, eni od petdesetih najpomembnejših psiholoških knjig 20. stoletja, ki so jo nedavno prevedli tudi v slovenščino.

Bistvo je, da je življenje možno najkakovostnejše preživeti v eksistencialnem položaju, v katerem osebe ceni sebe, hkrati pa ceni tudi druge ljudi. To je položaj hkratnega samospoštovanja in spoštovanja drugih ali položaj jaz sem v redu, ti si v redu. V tem preprostem stavku je bistvo, ki ga pridigajo številna verstva in gibanja ter različni sistemi za človekovo rast in razvoj.

To je stališče, ki človeku omogoči lastno rast in osebni razvoj, a tudi rast in razvoj ljudi okrog njega. V poslovnem svetu je to položaj, v katerem obe strani pridobita. V ekonomskem besednjaku je to položaj, v katerem se najbolj izplača bivati, ker dolgoročno prinaša najboljše rezultate in bilance v odnosih z ljudmi.

Spoštovanje ni strahospoštovanje!
Številni ljudje so prepričani, da morajo v komunikaciji z drugimi poudariti, v kolikšni meri se spoštujejo, zlasti če zasedajo družbeno vlogo, ki jim daje formalno moč. Zaradi tega se do drugih obnašajo vzvišeno, arogantno, podcenjevalno, ošabno, prezirljivo … V nadrejenem položaju od drugih ne pričakujejo samo tega, da se jim bodo podredili, temveč tudi ponižnost.

Takšni ljudje pogosto ne razlikujejo med spoštovanjem in strahospoštovanjem. Menijo, da se jih morajo drugi bati, če naj jih spoštujejo. To je zmotno, kajti strahospoštovanje ni spoštovanje, marveč oblika strahu. Spoštovanje je pozitiven odnos do drugih, strah pa negativen odnos. V primeru strahospoštovanju se ljudje obnašajo, kot da spoštujejo, da tako osebi, ki se je bojijo, preprečijo, da bi postala nasilna in destruktivna.

Prijaznost
Dober primer položaja jaz sem v redu, ti si v redu je obnašanje do ljudi, s katerimi nismo blizu. Takšno obnašanje imenujemo prijaznost. Medtem ko do ljudi, ki so nam blizu, čutimo nekakšno ljubezen, do ljudi, ki nam niso blizu ali jih niti ne poznamo, ne čutimo ljubezni.

Toda če smo prijazni, se obnašamo, kot da jih imamo radi. Upoštevamo njihov obstoj in njihova čustva. Čeprav si ob številnih priložnostih za to, da bi bili prijazni, nadenemo masko, je to dobro, kajti prav ta napor, ki ga vložimo v pretvarjanje, je za drugega človeka sporočilo, da se nam zdi pomembno, kako se počuti.

Naštejte vsaj tri
Obstajajo tudi neposredne tehnike, ki so usmerjene prav v razvijanje pozitivne samopodobe in samospoštovanja. Terapevt, denimo, od stranke zahteva, naj pri sebi poišče vsaj sedem pozitivnih lastnosti. Nato se pogovarjata o tem, v kolikšni meri oseba ceni te svoje lastnosti.

Samospoštovanje se začne takrat, ko je stranka prepričana, da ima kakšno pozitivno lastnost in ko začne to lastnost visoko vrednotiti. Pri stranki, ki je zmožna našteti vsaj tri takšne lastnosti, samospoštovanje postane stabilno. Koliko pozitivnih lastnosti lahko naštejete pri sebi?

Upoštevajmo otroka, njegovo razmišljanje, čustva in dejanja. Tudi takrat, ko se z njim ne strinjamo.
Vsak otrok mora slišati, da je lep, dober, pameten, sposoben, zdrav, nadarjen …
V slovenski jezikovni praksi se pohvala otrok skrči na izraz »priden«/»pridna«.
Pohvale ne »kvarijo« otroka, kvari ga pomanjkanje trdnih prepovedi in kazni oziroma postavljanja meja.

Ljudje na položajih pogosto ne razlikujejo med spoštovanjem in strahospoštovanjem. Menijo, da se jih morajo drugi bati, če naj jih spoštujejo.

Do samospoštovanja v terapevtskem odnosu
Odnos, ki ga terapevt vzpostavi s svojimi strankami, je predvsem točka, na kateri se pokaže, da terapevt zares iskreno spoštuje stranko, njegova prepričanja, način razmišljanja in čustva. To ne pomeni, da se terapevt strinja s stranko, ampak da razume njen način razmišljanja in upošteva njene argumente tudi tedaj, ko se z njimi ne strinja. V dolgotrajnih terapijah takšno terapevtovo stališče pomaga, da stranka začne ceniti samo sebe.

Zoran Milivojević, psihoterapevt