Sem res že sit vseh teh reklam,
poštar prinaša mi jih kar vsak dan,
iz njih belozoba mladenka se smehlja,
saj menda najboljšo kremo za zobe ima.

Če ščetkala bi z njo se dvajset let,
še beli so, rad videl bi v zobe ji spet,
morda zobarja še od takrat ni obiskala,
kaj če kot jaz brez zob je nekaterih ostala?

Spet nov prašek najboljši čaroben za perilo.
za vse umazano, dodamo mu le še belilo,
najboljši je za posode posebno je čistilo,
brez truda vse hitro spralo bo pomilo...

Me vleče nad Jevnico na Kresniške poljane,
gozdovi prelepi so nedaleč od Ljubljane
pašniki v cvetju. Marjetke so vabljive
rože na tratah meni vse očarljive

Ob gozdu dišeče mamljive akacije cvetijo,
vabijo v družbo čebele množično gostijo,
ko na jasi srna plaho opazuje okoli zre,
iz gozda družba razigranih otrok gre.

Zazrla sem se ti globoko v oči,
brez konca dolg pogled namenila sem ti.
Nehote morda takrat sem brez besed razkrila ti,
česar ti nikoli nisem nameravala povedati.

Danijela Premzl

Imela mačk je polno hišo, svoj dom,
psa ki zganjala sta rom pom pom.
preganjala divjad sta, mačke ptice,
jedli večkrat so jih kakor slastne pice.

Se zgodilo pes njen ugriznil je človeka,
a zaradi ran teh bolečin bila je slepa,
sosedje prosili so, tega vsega je dovolj,
morda zato lotil nje se le je glavobol.

Morda zazrem nocoj se v nebo,
kjer zvezdne steze so vabljive,
mi mesec zdi se da tam kraljuje,
s čarobnim sijem poti tam kuje.

Morda prikradel se bo v sanje,
me prekril s srebrno mesečino,
pregnal vso bol, to mojo bolečino,
notranjost preplavil bo s toplino.

Ko zorijo češnje, med rdečimi plodovi vidim tvoj obraz.
Čutim vonj sočnih plodov in tvoje ustnice na mojem telesu.
Čutim, kako dehti zemlja in trave.
Čutim drget tvojih prstov na mojem vratu.

Ko zorijo češnje, pride moj čas.
Čas, ko ožive pozabljeni večeri.
Čas, ko spomin spet obudi najino mladost.
Čas, ko se počutim mlado in voljno in zaželeno.

Tista beseda,
ki se je ne bom
nikoli naveličala;

tista beseda,
ki bo ostala
zimzelenih barv,
tudi ko bodo
že vse ostale
izrabljene in obledele;

Se ustavil je njen čas, odšla je tja,
kjer vzela jo je hladna noč,
a v verzih, pesmih njenih še živi,
v poeziji, v spominu živahno tli.

Besede njene na trenutke oživijo,
kot, da ob soncu rahlo se bleščijo,
njen nasmeh prikradel se je iz besed,
ljubila poezijo, njen svet bil je lep.

Tam iznajdljivii ponujajo zemljo na luni,
nasedejo najbolj bogati še bolj neumni,
saj mislijo si bodo nekoč tam taborili,
drugi farme imeli, zelje in krompir sadili.

Nekateri politiki prodajajo obljube,
a kasneje se zavemo naše zgube,
saj od obljub je ostalo le bore malo,
a njim od cvenka se bo kar smejalo.

Tam nekje nekoč cvetele so najlepše rože,
prijetno petje ptic prevzelo je kot v raju,
otroški glas povsod odmeval je naokoli
ljudi ob delu prijazne spremljal je nasmeh.

Nekje nekoč ljudje pomagali so si med seboj,
odganjali skrbi, se vsi so med seboj poznali,
slabosti v kali so takoj skupno proč pregnali,
stiske redkih občutili zaznali, jim pomagali.

Ni pomembno,
da nisi z menoj,
da te moje oči ne vidijo.
Ni pomembno,
kaj delaš,
po kom ti hrepeni srce.
Ni pomembno,
kje se nahajaš,
kje blodiš z mislimi.
Ni pomembno,
kdo sem jaz,
kdo si ti…

Ko te nihče nima rad,
umreš.

Ko sem izvedela
da moje prve ljubezni ni več,
je umrl tudi del mene.

Ko vidim, da me odklanjaš,
čeprav si me včeraj klical in vabil,
del mene umira.

Le redko se nasmehne,
vendar je prijazna, skrivnostna,
tako kot so njena pretekla leta,
čas v katerem je živela, ga preživljala,
v dobrem, slabem, času ki je bil drugačen,
tudi čas negotovost, odrekanj, čas ki je mimo.
Za se seboj je pustil gube na obrazu...
bolezen, ki tudi njej ni prizanesla...

Le eno hčerko ima, enega vnuka, pravnukinjo.
Dovolj da jo misli popeljejo v preteklost,
čas ki ji ni bil postlan z rožicami,
vendar jo je skozi čas, izkušnje utrdilo,
spet je posijalo sonce ob rojstvu hčerke,
topllih žarkov natrosilo ob rojstvu vnuka,
ter najbolj osrečil z najlepšo pravnukinjo,
s sladkim iskrenim brez skrbnim nasmehom.

Nas končno nežno vse objela potrepljala,
pomlad k vsem nam je priskakljala,
sneg pregnala, s cvetjem obdarovala,
se ob toplih sončnih žarkih nasmejala.

Tam kukavico iz gozda slišim se oglaša,
pazljivo po denarju v žepu mene vpraša,
ptičji spev vedrino v srca nam prinaša,
nam že nemir skrivnosten v srca vnaša...

Le odhaja, slovo je dolgotrajno,
kakor da bi oklevala,
razmišljala kakšno bo slovo...
veselo, solznih oči, žalostno.
Toda napočil je ta trenutek.
Rad sem jo imel, jo občudoval,
zaživel z njo, vendar.
Naveličal sem se je,
njenih darov brez meja,
hladnega občutka,
vsega kar jo je krasilo,
snega, vsem brezplačno darilo

Pravijo da nekateri lažejo,
da to resnično ni lepo ...
Jaz nisem takšen kot oni;
ah tiste moje drobne izmišljotine...

Pravijo da so nekateri neurejeni,
hodijo v strganih oblačilih,
močno obrabljenih čevljih,
Sem takšen le doma, kdo me vidi?

In prišel je Njegovv čas,
čas ko so ga izdali, križali,
tisti ki jim je zaupal, živel z njimi...
Zakaj, ker je bilo tako usojeno,
ker jim je zaupal,
živel s svojim naukom,
ga širil med ljudi,
kazal na človekove slabosti,
je pričakoval preveč,
bil zato kaznova s križanjem,
od koga že, kdo je opazoval vse?

Nekdo nam dal
ponovno je zajeti
iz polnosti zakladnice
življenjske Pramoči -
Moči, ki njen se Praizvir
nikdar ne izsuši.

Nekdo nam je
ponovno prenovil srce,
da pričelo pomlajeno
je boj srčno bíti.

Prosim, bodi milostljiv mi vselej in povsod
in do skrajnosti prizanesljiv, o moj Gospod:
ker vem, da tákrat le uspevam,
kadar se dotakne gorki žarek Tvoje me moči,
kadar pa zanašam se preveč le nase,
padam in pogrezam se v svoji nebogljenosti.

Ko si želim prodreti onkraj svojih danosti,
kadar kdaj preveč zagledam se v blišč priznanj,
ko v dokazovanju sebi, drugim, izčrpavam se,
kadar kdaj želim morda izsiliti mogočnejši sijaj,
kot moja ga svetilka more dati,
naj obenem se zavem, da sem sama zase le piščal,
ki ji Tvoj božanski je navdih posodil glas, da more peti.

Zato le Nate se zanašam, o Gospod,
v upanju, da vselej blagoslavljaš
delo mojega srca in rok...

Danijela Premzl

Svežina pomladi,
igrivost poletja,
modrost jeseni,
utrujenost zime -
vsak letni čas
mi podari
kak svoj kras.
Tako sprehajam se
ponosno kot kraljica
po sobanah svojih dni
in kakor obsedena lovim
trenutke izjemnosti.

Danijela Premzl

Razprla roke je pomlad,
zavel je s hribov veter mlad.
Prezeble trate sonce greje,
odganja zimo in se v pest ji smeje.

Pisal verze o ljubezni bo poet,
vrabčka spletata si gnezdo spet.
Odpira se za cvetom cvet,
spet živ in pisan bo ves svet.

Hermina Palčnik

Še malo pa bo tu naš praznik,
praznik zame in za druge,
tiste, ki obožujejo le šunko,
druge, ki občudujejo le pirhe,

Nas, ki vemo zakaj in od kdaj,
da ta praznik je, ki spomni na križanje,
Njega, da bi nam pokazal pot naprej…
Pravico, poštenje, dobro družino.

A so tudi taki, ki zavajajo ostale,
svoje početje pa opravičujejo.
Pravijo: takšna pač je Božja volja.
Res se spovejo, potem pa kot prej.

Oblak na nebu daj povej,
kaj v sebi nosiš, trosiš,
da zakrivaš sončne žarke,
spet so hladni dnevi, trate.

Morda Gregorijevo te moti,
nič nam snega več ne trosi,
saj veš ptičja svatba spev,
najlepši iz narave je odmev.