Le odhaja, slovo je dolgotrajno,
kakor da bi oklevala,
razmišljala kakšno bo slovo...
veselo, solznih oči, žalostno.
Toda napočil je ta trenutek.
Rad sem jo imel, jo občudoval,
zaživel z njo, vendar.
Naveličal sem se je,
njenih darov brez meja,
hladnega občutka,
vsega kar jo je krasilo,
snega, vsem brezplačno darilo
In danes ko se poslavlja,
bi ji rad pomahal v slovo...
Vse okoli bo spet oživelo,
gozdovo, trate, narava, vsi.
Pomlad jo je premagala,
sončni žarki tam visoko,
Sneg ki naletava se topi,
poslavlja, izginja, odhaja,
Še hladen piš odhaja.
Ne bom žaloval, veselim se,
toplih dni pomladnih dni,
cvetočih trat, ptičjega petja,
Kot da sem ponovno oživel !
Le odhaja, slovo je dolgotrajno,
