Kjer v večer z gora odmevala je pesem,
samotne domačije na gričih še stojijo,
prisluhnil pevcem čutil bil sem srečen,
mi spomini nazaj spet daleč tja hitijo,
So peli fantje družine v večer, v noč,
iz gričev vasi pesem odmevala v dolino,
minili tisti časi, žal odšli so daleč proč,
ko petje iz srca vse napolnilo s toplino.
So pevci utihnili njih pesem je zamrla,
je mimo čas, odmev iz tistih že noči,
ko v težkih časih pesem ljudi bodrila,
delavne preproste slovenske razveselila.
Ni pevcev tam, petja, odmeva iz gora,
pesmi ki osrečila so dušo, srca vsa.
kjer stale številne tam so domačije,
le steze zaraščene, se pot tam vije.
Utihnila je pesem z njo odmev,
čeprav ponovno slišati bi jo želel,
zaman zrem v gore, v mesečino,
saj le spomini na tisti čas živijo.
Kjer v večer z gora odmevala je pesem,
