Le redko se nasmehne,
vendar je prijazna, skrivnostna,
tako kot so njena pretekla leta,
čas v katerem je živela, ga preživljala,
v dobrem, slabem, času ki je bil drugačen,
tudi čas negotovost, odrekanj, čas ki je mimo.
Za se seboj je pustil gube na obrazu...
bolezen, ki tudi njej ni prizanesla...
Le eno hčerko ima, enega vnuka, pravnukinjo.
Dovolj da jo misli popeljejo v preteklost,
čas ki ji ni bil postlan z rožicami,
vendar jo je skozi čas, izkušnje utrdilo,
spet je posijalo sonce ob rojstvu hčerke,
topllih žarkov natrosilo ob rojstvu vnuka,
ter najbolj osrečil z najlepšo pravnukinjo,
s sladkim iskrenim brez skrbnim nasmehom.
Vendar sta zato s hčerko šli skozi obdobje,
čas ki je bil za obe poln negotovosti, trplenja,
poti, ki so bile neuhojene polne trnja in ovir,
čas ko je bil dan noč, noč brez spanja.
Ob rojstvu vnuka se je vsa posvetila njemu,
z vnukinjo spoznala da ji je hčerka nekaj
kar ji je v srcu preteklost povezalo v prihodnost,
čas polepšal za nazaj, dal smisel za jutrišnji dan.
Le redko se nasmehne,
