Tam nekje nekoč cvetele so najlepše rože,
prijetno petje ptic prevzelo je kot v raju,
otroški glas povsod odmeval je naokoli
ljudi ob delu prijazne spremljal je nasmeh.
Nekje nekoč ljudje pomagali so si med seboj,
odganjali skrbi, se vsi so med seboj poznali,
slabosti v kali so takoj skupno proč pregnali,
stiske redkih občutili zaznali, jim pomagali.
Nekoč vladal ni napuh, jim bil denar vladar,
brezbrižnost do so človeka bila je tuja,
pomoč v nesreči bila v težavah nuja,
cvetele tam najlepše rože so dišeče.
A čas te kraje povsem je spremenil,
dokazal da vse dobro tudi je minljivo,
ljudje zaprli s čustvi so se v sebe,
jih strah obdal, ljubezen kot da umira…
Tam nekje nekoč cvetele so najlepše rože,
