Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Če resnično želimo postati boljši in boljši na vseh področjih življenja, moramo sprejeti pet najpomembnejših odločitev. Žal pa tega ne more storiti nihče namesto nas.

Zelo slaven ameriški poslovni filozof je nekoč dejal: "Morate prevzeti svojo osebno odgovornost, kar je za marsikoga najtežja odločitev v njegovem življenju. Ne morete spremeniti dogodkov, letnih časov, vremenskih razmer, vendar pa lahko spremenite sebe."

Resnično srečnih je le 5 odstotkov parov
Vsi si želimo biti srečni v partnerskem odnosu. Naša največja želja je najti idealnega partnerja. Vendar, ali tak človek sploh obstaja? O tem smo se pogovarjali z mag. Andrejem Trampužem in Majo Trampuž iz Centra za kakovost odnosov. Iluzorno bi bilo pričakovati, da nam bo kdo drug pričaral pravljico. Pogledati moramo vase, pravita terapevta in (srečna) zakonca.

* Koliko ljudi je zares srečnih v partnerskih odnosih?
Andrej: “Raziskave kažejo, da je želja biti v dobri partnerski zvezi na vrhu seznama želja tako pri samskih kot pri tistih, ki imajo partnerja. Težnja po povezanosti je ena najnaravnejših in najpomembnejših človekovih potreb. A po nekaterih statistikah le pet odstotkov ljudi čuti, da so v svojem partnerskem odnosu res srečni.”

Ali ste tudi vi med tistimi, ki mislijo kako je pomenbno ljubiti sebe, ali pa mislite kako se tako, kakor v mnogih drugih stvareh in vrednotah svet nekako "postavlja na glavo" in da se vse nekako čudno sprevrača?

Le od kod in od koga se je vzelo čudno prepričanje, lahko bi rekli celo prava, nova teorija, ki podpira to miselnost in, ki se očitno kar dobro prodaja v obliki knjig, tečajev, seminarjev. Kar pa ni čudno, saj je v večini ljudem "pisana na kožo", kajti kaj pa še bolj kot takšna teorija podpira v človeku že tako preveč v njegovo naravo vpet egoizem?

ONA
Čudovito je! Piti pivo ob štirih popoldan na Piazi del Tripi in z nepogrešljivo glasbo v ušesih pisati o svojem prejšnjem in novem življenju. Je trenutek, ko lahko postavim ločnico med življenjem pred in po prihodu v ljubo Barcelono.

Včasih se mi zdi, da sem dom nadomestila z v polpraznem cvetličnem loncu posajeno sadiko eko peteršilja, ki sem ga kupila pred nekaj tedni pod Arc de triumf, a zaenkrat ne čutim prav nobene potrebe po vrnitvi v Slovenijo.

Res pa morda pogrešam svoj vrt in tek po gmajni ter pogled skozi okno dnevne sobe, od koder sem videla konja in male račke. Tu je najino okno obrnjeno na hrupno ulico, ampak me ne moti tako zelo, ker ustvarjanje ob urbanih zvokih prinaša nek drugačen navdih kot doma. Boljši, ker je drugačen ...

Katera terapevtska metoda je za vas najboljša?

Ljudje me pogosto sprašujejo, katera terapevtska metoda je najboljša. Dostikrat so presenečeni, ko jim pravim:

"Metode, ki bi bila za vse najboljša, po mojem mnenju ni. Obstaja pa metoda, ki je najboljša za vas. Izberite tisto, ki bo najbolj spremenila vaš pogled nase in na življenje; ki vas bo najbolj prepričala, da sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin, ampak od vas; da sprememb, ki jih želite, ne boste dosegli niti po naključju niti zaradi kogarkoli ali česarkoli izven sebe, temveč tako, da spremenite svoje stare vzorce in prepričanja o vsem, kar želite spremeniti."

Najvažnejša zaveza, ki se je morate držati, je vaša zaveza do sebe.
Če ste nezvesti sebi zato, da ne bi bili nezvesti drugim, ste še vedno nezvesti. Nezvestoba do sebe je največja nezvestoba.

S tem vas ne pozivam, da kar tako menjajte ljudi okoli sebe, posel ali karkoli drugega v svojem življenju. Tega ne vzemite kot nagovarjanje k neodgovornosti. Tisto, kar želim reči je, da je prav in v redu, če poskrbite tudi zase...in to najprej. Kajti tistega, česar nimate zase, tudi drugim ne morete dati.

Hoteli ali ne, vsak človek postane z rojstvom član »svoje družine« pa naj bo ta formalno priznana ali pa tudi ne. Življenje v njej teče od staršev k otrokom. In mnogi starši menijo, da če imajo radi svoje otroke, bo ljubezen premagala vse.

Življenje pa kreira svojo pot. Dogaja se, da starši nemočno opazujejo svoje otroke - čeprav globoko ljubljene, kako skrenejo svoja življenja v neuspeh, bolezen, drogo, alkohol in celo smrt. Tovrstne izkušnje nam pokažejo, da za uspeh v življenju ljubezen nekaj išče. Ljubezen želi, da razumemo in sledimo »koreninam ljubezni« - skrivno silo, ki povezuje življenske usode članov družine skozi vse generacije.

Današnji družbeni sistem vodi človeka v čedalje večjo odtujenost ter poudarja občutek ločenosti od drugih. Biti boljši od drugih, pomeni imeti več denarja. Ta denar zapravimo zase, za svoje egoistične želje in potrebe. S tem si kupujemo pogojeno zadovoljstvo v svojem življenju. Ker je takšno zadovoljstvo kratkega roka, potrebujemo vedno nove stvari in vedno več denarja.

Vrtimo se v neskončnem krogu želja in potreb znotraj omejenega iluzornega sveta. Nimamo več časa zase, da se ustavimo, zamislimo nad seboj, kaj počnemo in kdo smo. Zaradi neiskanja odgovorov znotraj sebe postanemo ravnodušni in nevedni. Namesto nas razmišljajo in odločajo drugi, kaj naj počnemo, da bomo zadovoljni. Na ta način izgubljamo moč svobodnega odločanja o svojem življenju.

Starosti se ne bojim … Bojim pa se osamljenosti in odvisnosti

Moža Berta, ki je bil Nizozemec, sem spoznala v Sloveniji. Delal je na plinovodu, ki ga je polagalo francosko-nizozemsko podjetje Spicapac-Nacap. Pred tem sem že bila na Nizozemskem. Država mi je bila všeč zaradi svobodne, odprte miselnosti in prijaznih ljudi.

Po moji priselitvi na Nizozemsko smo ves čas živeli na deželi. Na začetku sem zelo pogrešala družabno življenje in lokale, kamor se tu na vasi ni zahajalo. K prijateljem si šel lahko na obisk samo, če si se predhodno najavil, in sicer najmanj tri tedne vnaprej.

Tudi neodločitev je odločitev.

Vsakič, ko pustite, da se stvari odvijajo »same od sebe«, ste se v resnici odločili. Odločili ste se, naj vaša služba, finance, odnosi, zdravje, kvaliteta življenja ali karkoli drugega ostane takšno, kot je bilo doslej. Odločili ste se za Utečeno Življenje. Vsakič, ko se ne odločite, dopustite, da se življenje odvija glede na vaše stare odločitve in glede na odločitve, ki so jih sprejeli drugi in vplivajo na vas.

Če si želite ohraniti utečeno življenje, ste na dobri poti.

Ljudje bodo pozabili, kaj ste jim rekli. Nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se zaradi vaših besed počutili.« Carl W. Buechner

Res je. Zato ne prepričujte ljudi, da nimajo prav. Kritike ni nihče vesel; še zlasti ne tiste, ki bi se vam zdela najbolj upravičena. Če želite pri drugih karkoli spremeniti, spremenite najprej sebe. Začnite s tem, da boste pohvalili, kar vidite dobrega in spregledali, kar vas moti. Vztrajajte mesec dni in presenečeni boste, kako malo bo ostalo od tistega, kar vas zdaj moti.

Lepo pozdravljeni vsi. V tukajšnjem spletnem prostoru se oglašam prvič z nekim člankom. Pred tem sem objavljala na netlogu, nato se 10. marca preselila v RTVjev blogerski spletni prostor, saj netlog, odkar so zamenjali software, ne daje več poudarka na blogiranju.

Na RTVjev zato, ker se mi je estetsko dopadel in upala sem, da bom tam našla en prijeten kotiček za zapisovanje svojih misli. Nisem raziskovala kam bom prišla, samo butnila sem se in upala v najboljše. Niti dva meseca nista minila, ampak toliko sovraštva koliko sem ga v mnogih tamkajšnjih blogih in komentarjih vidla in zaznala, že dolgo nisem. In zato prišla do sklepa, da je najbolje, da odidem iz tistega sveta, sovraštvo mi ni ljubo.

Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo: Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na hitro postavil nova pravila.

Med drugim tudi zaplembo računalnika. Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili tam “za oka tren”. 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.

Morda bo mnogim pomagal ogled niza oddaj TV-postaje NATIONAL GEOGRAPHIC (s podnaslovi v slovenščini).

Cesar Milan (ZDA), šepetalec psom, poklicno dresira pse in prevzgaja ljudi k spoštljivemu medsebojnemu odnosu. Pomaga ljudem, ki ljubijo ali se boje živali, da spoznajo, kaj delajo narobe s svojimi ali tujimi ljubljenci ali velikimi nadlogami.

Njegov pouk v živo se zelo približa temu, kar ljudi uči tudi duhovni svet. NGC celo večkrat ponavlja te oddaje, ki imajo v napovednikih programa v tisku včasih besedi "šepetalec psom", ali pa samo pasja imena ipd.

Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si

Intimno sovraštvo do drugačnosti
V Sloveniji vlada homofobija. "Posameznik, pri katerem je opaziti homofobijo, bi se moral osredotočiti na nevtraliziranje sovraštva do česarkoli ter razumevanja samega sebe …," poudarja dr. Klemen Jelinčič Boeta, zgodovinar, sociolog, antropolog, prevajalec in pisatelj.

Vsi vemo, da v skovankah beseda fobija pomeni nerazumen strah. Nič drugače ni pri homofobiji, ki po osnovni definiciji pomeni strah pred homoseksualnimi oziroma istospolno usmerjenimi ljudmi, vendar se izraz pretežno nanaša na sovraštvo in nestrpnost do teh družbenih skupin, torej gejev, lezbijk in biseksualcev.

Spletni časnik Žurnal24 piše, kaj smo po naravi monogamni? Nekateri bi želeli biti, drugi trdijo nasprotno. Iz interesov, prepričanja … niti ni pomembno, enotnega odgovora ne bo nikoli, lahko pa imamo vsak svoje mnenje. In se vedemo v skladu z različnimi načeli in nazori.

Na primer s tem, da je treba uživati življenje in izkoristiti vsako priložnost za meseno (ali drugačno) naslado. Če si sposodimo izrek legendarne igralke Mae West: "Grešiti je človeško, občutek pa je božanski," ali pa "Skušnjavam se na splošno izogibam, razen če se jim ne morem upreti". Iz ženskih ust je to slišati sprejemljivo in seksi, kajne?

Na spletnem Dobro jutro pišejo, da so umori partnerjev bistveno pogostejši na območjih, kjer je več revščine, več ločitev in hitrega povečanja števila prebivalstva. Zgodovina uči, da je nasilje sestavni del človeške družbe. Sodoben občutek, da ga je več, kot ga je bilo v preteklosti, je predvsem posledica povečane pozornosti na različne tematike nasilja (med vrstniki, na delovnem mestu, med partnerjema) in ne dejanske eskalacije nasilja.

Znanstveni sodelavec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Aleš Završnik tako pravi, da "bi bilo to, kar danes prepoznamo kot strukturno (sistemsko) nasilje, v preteklosti etiketirano kot politična propaganda, kar danes poimenujemo psihološko nasilje med partnerjema, pa kot sestavni del skupnega življenja".

Ljudje se pogosto zalotimo, da nam je bolj pomembno, kaj o nas mislijo tisti, ki nam pomenijo zelo malo ali nič, kot to kaj o nas mislijo tisti, ki so nam najpomembnejši. Za to, da bi nas cenili neznanci smo pripravljeni delati čudeže, vztrajati v službi do onemoglosti, kupovati predrage obleke ali avtomobile, se sprenevedati, da nam je kakšna stvar všeč in podobno. Prepričani smo, da se bo zgodilo nekaj groznega, če denimo sosedje, o nas ne bodo imeli briljantnega mnenja. Za to se je potrebno res potruditi. Hrepenimo po priznanju.

Pogosto pa se prav malomarno obnašamo do tistih, ki so nam najbolj pomembni v življenju, brez katerih si ne moremo predstavljati jutrišnjega dne. Ne le, da nam ni pomembno kaj si o nas mislijo, včasih jih še provociramo in si prizadevamo, da bi se sprli ali spričkali z njimi.

V ameriški pogovorni oddaji OPRAH SHOW smo v petek na HRT1 lahko sledili dialogu med oboroženim roparjem in bančno uslužbenko z delovnega mesta za hitre kredite, ker so lansko resnično dogajanje posnele nadzorne kamere.

Mlad človek, obupan zaradi izgube dela, ki ga je pa že eno leto neuspešno iskal, je bil deležen stalnega oštevanja zaposlene partnerice in tudi materinih pripomb, da ni sposoben preživljati družine, je že prej bil izpeljal en manjši rop. Odločil se je še za enega, da bi razveselil svojo drago vsaj ob rojstnem dnevu dveletne hčerke. Tu pa se je zalomilo. Na srečo!

Ontogenija – nastanek živega bitja
Kaj pravzaprav vemo o tem, kako nastajajo stvari, bitja, pojavi? Kot primer vzemimo neko hišo. Kako nastane hiša? Najprej je potrebna zamisel, tj. ideja hiše. Nato to idejo oblikujemo v načrt, ki predstavlja inteligentni plan, po katerem bomo hišo zgradili, vključno z vsem potrebnim materialom in s sredstvi za izgradnjo. Šele nato lahko pričnemo z gradnjo po prej sprejetem načrtu, in to po določenem vrstnem redu.

Pri nastanku fizičnega organizma se vse začne z aktivirano biološko "idejo" bitja, to je oplojeno jajčno celico, zigoto, ki v sebi nosi "inteligentni" genski zapis, genotip, po katerem se lahko začne izgradnja, tj. embrionalni razvoj bitja.

Spletni časnik Žurnal24 piše, če dekle na prvem zmenku naroči solato, bo moški takoj pomislil, da je nenehno na dietah. Pa poglejmo še v moški krožnik.

Na njegovem jedilniku je: biftek
Če moški naroči biftek, je to zelo seksi. Še posebej, če daje natakarju natančna navodila, kako naj bo popečen in začinjen. Seveda pa se to ne sliši seksi, če ste vegetarijanka in on nasproti vas žveči na pol spečen, krvav kos mesa.  

Na njegovem jedilniku je: riba
Ah, to je prava stvar. Moški, ki naroči ribo, je poln samozaupanja in se v svoji koži dobro počuti. Rad ima lepe stvari in pazi na svoje zdravje – vendar pri tem ne pretirava.

»Ljubezen je vrsta norosti« je dejal Platon, Božanska norost. Danes govorimo o ljubezni, kakor da bi bila vidik razmerja in obvladljiva. Ubadamo se s tem, kako naj pravilno ravnamo z njo, kako naj bo uspešna, kako naj premagujemo njene stiske in preživljamo njene poraze. Jasno je, da ljubezen nikoli ni preprosta, saj prinaša s seboj bitke iz preteklosti in upanje v prihodnost in je obremenjena s stvarmi, ki bi komaj – če sploh – mogle biti povezane z osebo, ki je njen objekt.

Včasih lahkotno govorimo o ljubezni, kakor da nebi želeli prepoznati, kako močna in vzdržljiva zna biti. Vedno pričakujemo, da bo dobrodejna in popolna in vedno znova smo presenečeni, ko odkrijemo, da prinaša tudi razočaranja. Ločitev je največkrat dolg in boleč proces, ki se nikoli resnično ne dopolni. Velikokrat nikoli točno ne vemo ali smo ravnali prav in čeprav nam odločitev prinese nekaj notranjega miru, spomini in navezanost ne minejo. Mnogokrat trpimo tudi zaradi neizpovedane ljubezni.

Velika večina je že slišala za pojem reinkarnacije in ima do njega določeno stališče glede na stopnjo izobrazbe, versko pripadnost in svetovni nazor. Ljudje pojem reinkarnacije pogosto bodisi z navdušenjem sprejemajo bodisi odločno zavračajo, ne da bi pri tem resno razmišljali.

Raziskave so pokazale, da so mišljenja o vprašanju reinkarnacije v glavnem razdeljena, kar je povezano predvsem z verovanjem. Tisti, ki sprejemajo možnost reinkarnacije, verjamejo v določeno obliko nesmrtnosti duše in evolucijskega izpopolnjevanja človeka. Tisti, ki reinkarnaciji nasprotujejo, pa običajno ne sprejemajo ponovnega rojstva istega telesa.