Tudi neodločitev je odločitev.

Vsakič, ko pustite, da se stvari odvijajo »same od sebe«, ste se v resnici odločili. Odločili ste se, naj vaša služba, finance, odnosi, zdravje, kvaliteta življenja ali karkoli drugega ostane takšno, kot je bilo doslej. Odločili ste se za Utečeno Življenje. Vsakič, ko se ne odločite, dopustite, da se življenje odvija glede na vaše stare odločitve in glede na odločitve, ki so jih sprejeli drugi in vplivajo na vas.

Če si želite ohraniti utečeno življenje, ste na dobri poti.

Ljudje bodo pozabili, kaj ste jim rekli. Nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se zaradi vaših besed počutili.« Carl W. Buechner

Res je. Zato ne prepričujte ljudi, da nimajo prav. Kritike ni nihče vesel; še zlasti ne tiste, ki bi se vam zdela najbolj upravičena. Če želite pri drugih karkoli spremeniti, spremenite najprej sebe. Začnite s tem, da boste pohvalili, kar vidite dobrega in spregledali, kar vas moti. Vztrajajte mesec dni in presenečeni boste, kako malo bo ostalo od tistega, kar vas zdaj moti.

Lepo pozdravljeni vsi. V tukajšnjem spletnem prostoru se oglašam prvič z nekim člankom. Pred tem sem objavljala na netlogu, nato se 10. marca preselila v RTVjev blogerski spletni prostor, saj netlog, odkar so zamenjali software, ne daje več poudarka na blogiranju.

Na RTVjev zato, ker se mi je estetsko dopadel in upala sem, da bom tam našla en prijeten kotiček za zapisovanje svojih misli. Nisem raziskovala kam bom prišla, samo butnila sem se in upala v najboljše. Niti dva meseca nista minila, ampak toliko sovraštva koliko sem ga v mnogih tamkajšnjih blogih in komentarjih vidla in zaznala, že dolgo nisem. In zato prišla do sklepa, da je najbolje, da odidem iz tistega sveta, sovraštvo mi ni ljubo.

Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo: Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na hitro postavil nova pravila.

Med drugim tudi zaplembo računalnika. Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili tam “za oka tren”. 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.

Morda bo mnogim pomagal ogled niza oddaj TV-postaje NATIONAL GEOGRAPHIC (s podnaslovi v slovenščini).

Cesar Milan (ZDA), šepetalec psom, poklicno dresira pse in prevzgaja ljudi k spoštljivemu medsebojnemu odnosu. Pomaga ljudem, ki ljubijo ali se boje živali, da spoznajo, kaj delajo narobe s svojimi ali tujimi ljubljenci ali velikimi nadlogami.

Njegov pouk v živo se zelo približa temu, kar ljudi uči tudi duhovni svet. NGC celo večkrat ponavlja te oddaje, ki imajo v napovednikih programa v tisku včasih besedi "šepetalec psom", ali pa samo pasja imena ipd.

Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si

Intimno sovraštvo do drugačnosti
V Sloveniji vlada homofobija. "Posameznik, pri katerem je opaziti homofobijo, bi se moral osredotočiti na nevtraliziranje sovraštva do česarkoli ter razumevanja samega sebe …," poudarja dr. Klemen Jelinčič Boeta, zgodovinar, sociolog, antropolog, prevajalec in pisatelj.

Vsi vemo, da v skovankah beseda fobija pomeni nerazumen strah. Nič drugače ni pri homofobiji, ki po osnovni definiciji pomeni strah pred homoseksualnimi oziroma istospolno usmerjenimi ljudmi, vendar se izraz pretežno nanaša na sovraštvo in nestrpnost do teh družbenih skupin, torej gejev, lezbijk in biseksualcev.

Spletni časnik Žurnal24 piše, kaj smo po naravi monogamni? Nekateri bi želeli biti, drugi trdijo nasprotno. Iz interesov, prepričanja … niti ni pomembno, enotnega odgovora ne bo nikoli, lahko pa imamo vsak svoje mnenje. In se vedemo v skladu z različnimi načeli in nazori.

Na primer s tem, da je treba uživati življenje in izkoristiti vsako priložnost za meseno (ali drugačno) naslado. Če si sposodimo izrek legendarne igralke Mae West: "Grešiti je človeško, občutek pa je božanski," ali pa "Skušnjavam se na splošno izogibam, razen če se jim ne morem upreti". Iz ženskih ust je to slišati sprejemljivo in seksi, kajne?

Na spletnem Dobro jutro pišejo, da so umori partnerjev bistveno pogostejši na območjih, kjer je več revščine, več ločitev in hitrega povečanja števila prebivalstva. Zgodovina uči, da je nasilje sestavni del človeške družbe. Sodoben občutek, da ga je več, kot ga je bilo v preteklosti, je predvsem posledica povečane pozornosti na različne tematike nasilja (med vrstniki, na delovnem mestu, med partnerjema) in ne dejanske eskalacije nasilja.

Znanstveni sodelavec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Aleš Završnik tako pravi, da "bi bilo to, kar danes prepoznamo kot strukturno (sistemsko) nasilje, v preteklosti etiketirano kot politična propaganda, kar danes poimenujemo psihološko nasilje med partnerjema, pa kot sestavni del skupnega življenja".

Ljudje se pogosto zalotimo, da nam je bolj pomembno, kaj o nas mislijo tisti, ki nam pomenijo zelo malo ali nič, kot to kaj o nas mislijo tisti, ki so nam najpomembnejši. Za to, da bi nas cenili neznanci smo pripravljeni delati čudeže, vztrajati v službi do onemoglosti, kupovati predrage obleke ali avtomobile, se sprenevedati, da nam je kakšna stvar všeč in podobno. Prepričani smo, da se bo zgodilo nekaj groznega, če denimo sosedje, o nas ne bodo imeli briljantnega mnenja. Za to se je potrebno res potruditi. Hrepenimo po priznanju.

Pogosto pa se prav malomarno obnašamo do tistih, ki so nam najbolj pomembni v življenju, brez katerih si ne moremo predstavljati jutrišnjega dne. Ne le, da nam ni pomembno kaj si o nas mislijo, včasih jih še provociramo in si prizadevamo, da bi se sprli ali spričkali z njimi.

V ameriški pogovorni oddaji OPRAH SHOW smo v petek na HRT1 lahko sledili dialogu med oboroženim roparjem in bančno uslužbenko z delovnega mesta za hitre kredite, ker so lansko resnično dogajanje posnele nadzorne kamere.

Mlad človek, obupan zaradi izgube dela, ki ga je pa že eno leto neuspešno iskal, je bil deležen stalnega oštevanja zaposlene partnerice in tudi materinih pripomb, da ni sposoben preživljati družine, je že prej bil izpeljal en manjši rop. Odločil se je še za enega, da bi razveselil svojo drago vsaj ob rojstnem dnevu dveletne hčerke. Tu pa se je zalomilo. Na srečo!

Ontogenija – nastanek živega bitja
Kaj pravzaprav vemo o tem, kako nastajajo stvari, bitja, pojavi? Kot primer vzemimo neko hišo. Kako nastane hiša? Najprej je potrebna zamisel, tj. ideja hiše. Nato to idejo oblikujemo v načrt, ki predstavlja inteligentni plan, po katerem bomo hišo zgradili, vključno z vsem potrebnim materialom in s sredstvi za izgradnjo. Šele nato lahko pričnemo z gradnjo po prej sprejetem načrtu, in to po določenem vrstnem redu.

Pri nastanku fizičnega organizma se vse začne z aktivirano biološko "idejo" bitja, to je oplojeno jajčno celico, zigoto, ki v sebi nosi "inteligentni" genski zapis, genotip, po katerem se lahko začne izgradnja, tj. embrionalni razvoj bitja.

Spletni časnik Žurnal24 piše, če dekle na prvem zmenku naroči solato, bo moški takoj pomislil, da je nenehno na dietah. Pa poglejmo še v moški krožnik.

Na njegovem jedilniku je: biftek
Če moški naroči biftek, je to zelo seksi. Še posebej, če daje natakarju natančna navodila, kako naj bo popečen in začinjen. Seveda pa se to ne sliši seksi, če ste vegetarijanka in on nasproti vas žveči na pol spečen, krvav kos mesa.  

Na njegovem jedilniku je: riba
Ah, to je prava stvar. Moški, ki naroči ribo, je poln samozaupanja in se v svoji koži dobro počuti. Rad ima lepe stvari in pazi na svoje zdravje – vendar pri tem ne pretirava.

»Ljubezen je vrsta norosti« je dejal Platon, Božanska norost. Danes govorimo o ljubezni, kakor da bi bila vidik razmerja in obvladljiva. Ubadamo se s tem, kako naj pravilno ravnamo z njo, kako naj bo uspešna, kako naj premagujemo njene stiske in preživljamo njene poraze. Jasno je, da ljubezen nikoli ni preprosta, saj prinaša s seboj bitke iz preteklosti in upanje v prihodnost in je obremenjena s stvarmi, ki bi komaj – če sploh – mogle biti povezane z osebo, ki je njen objekt.

Včasih lahkotno govorimo o ljubezni, kakor da nebi želeli prepoznati, kako močna in vzdržljiva zna biti. Vedno pričakujemo, da bo dobrodejna in popolna in vedno znova smo presenečeni, ko odkrijemo, da prinaša tudi razočaranja. Ločitev je največkrat dolg in boleč proces, ki se nikoli resnično ne dopolni. Velikokrat nikoli točno ne vemo ali smo ravnali prav in čeprav nam odločitev prinese nekaj notranjega miru, spomini in navezanost ne minejo. Mnogokrat trpimo tudi zaradi neizpovedane ljubezni.

Velika večina je že slišala za pojem reinkarnacije in ima do njega določeno stališče glede na stopnjo izobrazbe, versko pripadnost in svetovni nazor. Ljudje pojem reinkarnacije pogosto bodisi z navdušenjem sprejemajo bodisi odločno zavračajo, ne da bi pri tem resno razmišljali.

Raziskave so pokazale, da so mišljenja o vprašanju reinkarnacije v glavnem razdeljena, kar je povezano predvsem z verovanjem. Tisti, ki sprejemajo možnost reinkarnacije, verjamejo v določeno obliko nesmrtnosti duše in evolucijskega izpopolnjevanja človeka. Tisti, ki reinkarnaciji nasprotujejo, pa običajno ne sprejemajo ponovnega rojstva istega telesa.

Zakaj obstajajo angeli?
Bili so ustvarjeni, da pomagajo vsem bitjem na Zemlji. So božji posredniki, ki prevajajo jezik Boga v jezik Zemlje. Predstavljajte si, da imate podjetje. Vsako podjetje potrebuje direktorja, ki vse usmerja in zaposlene, ki izvajajo vsa dela potrebna, da se podjetje zdravo razcveta in raste.... Bog je v tem primeru direktor, angeli pa zaposleni, ki pridno pomagajo, da je vse tako, kot mora biti.

Vse poteka po božjem planu. Vsaka še tako majhna stvar, kot je kamenček ali las, dišeči cvet ali riževo zrno ima svoj mesto in svoj namen. Za vse to je poskrbljeno in urejeno. Ker pa ima človek um in sposobnost razmišljanja, se ves čas sprašuje in skrbi ter razmišlja o strahovih. Vedno bolj razmišlja o negativnostih, ki ga obkroža in s tem samo še povečuje takšno izkušnjo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da je večina od nas odrasla v veri, da nam življenje vrne, kolikor vanj vložimo. Zaradi tega pogosto takšen koncept uporabljamo tudi, ko gre za romantiko.

Prepričujemo se, da moramo ljubezen iskati – tako kot službo –, če jo želimo najti. Težava pri iskanju ljubezni je ta, da ste vnaprej obsojeni na razočaranje. Mnogo bolje bi bilo za vsakogar, če bi se osredotočil nase in svojo rast. Konec koncev, najprivlačnejši so samozavestni moški in ženske, ki vedo, kaj hočejo, čeprav niso ravno stopili z manekenske brvi.

Učen mož se je odpravil na dolgo in naporno potovanje po morju. Ker je s svojim znanjem želel napraviti vtis na ladijsko posadko, je ustavljal preproste mornarje in jim zastavljal vprašanja.
"Povej mi, dobri mož, si študiral filozofijo?" je vprašal mornarja.
Mornar je odgovoril: "Ne, sem le preprost mornar. Vem samo, kako tole ladjo krmariti od obale do obale."
Učenjak je odgovoril: "Oh, ubogi mož, zapravil si pol življenja."

Naslednjega dne je ponovno vprašal mornarja:
"Si študiral geometrijo, dobri mož?"
Mornar je zopet odvrnil:
"Ne, gospod, žal mi je, ampak jaz le napenjam jadra in krmarim ladjo."
Učenjak je ponovno obupan zmajal z glavo in dejal:
"Ubogi človek, ki živiš v neznanju, kako zapravljaš svoje življenje."

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

"ČESTITAMO, DEDEK IN BABICA BOSTA!"
Kot strela z jasnega vas je doletela novica: postali boste stari starš! Vi, ki ste bili še včeraj starši male štruce, boste nenadoma postali dedek ali babica … drugi mali štruci, ki jo je "pridelal" prav vaš otrok. Ste hkrati vznemirjeni, veseli in zaskrbljeni? Normalno. Prihod novega bitja je zagotovo ena od življenjskih prelomnic in pomeni začetek nove generacije – seveda pa tudi to, da postajate starejši.

Življenje pred vami se ob tej novici nenadoma ne zdi več neskončno, zato tudi občutki žalosti in potrtosti niso nič nenavadnega. In vendar: naj prevlada veselje nad novico o novem bitju. Vnuki podelijo našemu življenju nove razsežnosti in nove razloge za veselje. Izkoristimo jih!

Pravijo, da je Bog ustvaril svet in človeka na njem po svoji podobi. Še dobro, da si za svoj model ni izbral ga. Ljudmilo Novak, tako smo si vsaj različni po videzu, v mišljenju in nazorih ter je tako vse bolj pestro, raznoliko in zanimivo. Si predstavljate v nasprotnem primeru enoličnost in dolgočasje, ki bi vladalo med nami. Bog je že vedel, kaj je počel in zakaj je to počel.

S tem namenom je ustvaril tudi homoseksualce in lezbijke, hendikepirane, razlike med rasami, različne veroizpovedi … Dal nam je dar besede in razuma. Prav zato, da bi nas preizkusil na tistih temeljnih vrednotah, ki naj bi jih spoštovali, da bi v miru in v slogi lahko skupaj živeli, se sporazumeli, delali in si pomagali. Da bi se ljubili in širili ljubezen.

Občutki krivde so med odraslimi, ki čutijo veliko odgovornost do sebe, službe, družine, prijateljev ali obveznosti, zelo pogosti. Naša kultura je taka, da spodbuja občutke krivde vedno, ko pri čem nismo uspešni. Sprejemanje osebne odgovornosti za neuspeh, se enači s krivdo za neuspeh. To je narobe.

Občutki krivde so na mestu, ko zavestno naredimo nekaj narobe. Če se zlažemo, če prinesemo koga naokrog, če se sprenevedamo ali če naredimo zavestno nekaj slabega, je pri zdravem človeku občutek krivde nekaj povsem normalnega. Ta poskrbi za to, da če je le možno popravimo to, kar smo naredili narobe. Predvsem pa nas občutek krivde spomni na to, da se v prihodnje izogibamo vedenj, ki bi lahko povzročila take občutke.

Eno številnih protislovij današnjega časa, v katerem vlada hitra in masovna komunikacija, je, da imamo vedno več težav s komunikacijo.

Danes lahko že v nekaj urah ali celo minutah izvemo, kaj se dogaja na drugem koncu sveta. Novice bliskovito prispejo do nas, radio, televizija, časopisi, revije pa objavljajo večje ali manjše dogodke in jih obarvajo po svoje. Skorajda se pogovarjamo s televizijskim zaslonom ali z radiom, časopisom ali revijo, kjer se pojavljajo najbolj slavni ljudje.

Po drugi strani pa vemo le malo ali nič o tem, kaj se dogaja v dušah naših prijateljev in naših bližnjih. Niti sami zase nismo prepričani, kaj mislimo in čutimo, in kar je najhujše, vse težje resnično komuniciramo med seboj.

Prvič sem mi je zgodilo na neki meditacijski delavnici. Po nenavadnem prvinskem obredu, pri katerem smo v krogu klečali na tleh in ponavljali mantro OM, se mi je odpeljalo. Vstal sem, odprl oči in bebavo pogledoval po bližnjih obrazih. Nisem vedel kje sem, nisem vedel kdo so ti ljudje. Delal sem se da je vse v redu. Ko sem stopil ven, sem ugotovil, da ne vem, kateri je moj avto.

Edini bel polo na jebenem parkiriču, jaz pa ga ne najdem. Ko se končno privlečem do njega, ugotovim, da ne znam voziti avtomobila! Jebemti! Nekako mi le uspe, a avto nagaja, ne vžge. Počasi se cjazim do ceste, kjer ubogi polo izdihne in obstane sredi ceste. Ugasnem avto in obsedim kot kamen. Nives – moja takratna punca – me useka okoli ušes in začne kričati.

Avtor: Katja Žižek

Intervju s specialistom psihološke kineziologije Chrisom Waltonom

Sprejemanje sprememb je težko, še težje pa se je spreminjati. To vemo vsi, ki smo se kadarkoli trudili spremeniti kaj na sebi, v svojem obnašanju, navadah in odzivanju.

Razlog za težko spreminjanje samega sebe je, da celo do 99 odstotkov človekovih miselnih procesov nadzoruje podzavest, ravno ta pa je tista, ki jo moramo najprej spremeniti – kar je seveda najtežje. Če torej želimo trajno in učinkovito spremembo, moramo v proces spreminjanja vključiti v podzavest.