NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 20-okt
  • Naslov pride zadnji

  • sreda 21-okt
  • Jama, reka, gozd tam pa straši

  • četrtek 22-okt
  • 23. Pripovedovalski festival

  • sobota 24-okt
  • Na obisku pri mojstru Plečniku

  • ponedeljek 26-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Jurij Vega

  • sreda 28-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Bežigrad

  • petek 30-okt
  • 70+ TOP ugodnosti - VIP klub za člane ONA-ON.COM

  • nedelja 01-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 02-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 04-nov
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • petek 06-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • sobota 07-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • ponedeljek 09-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 11-nov
  • Maribere: Mazohistka

  • petek 13-nov
  • Izvirna e-mobilna pustolovska igra na Bledu

  • nedelja 15-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 16-nov
  • Pobeg iz zaklenjene sobe - escape room Maribor

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Izobraževanje za prihodnost   
    ponedeljek, 7. marec 2011 @ 05:02 CET
    Uporabnik: hetLicht

    »Človek ni samo to, kar je, ampak tudi to, kar še ni!« (R. Garaudy)

    Svet je v krizi. Kriza vlada na področju mednarodnih odnosov, vodenja države, politike, religij, poslovanja. Pestijo nas gospodarska, družbena in socialna kriza. Kriza pa ni prizanesla niti družinskemu življenju in nenazadnje soočeni smo tudi z osebno notranjo krizo- ne vemo kaj je res tisti pravi oz. blagodejen način življenja.

    Vsak trenutek življenja smo soočeni z nasprotujočimi si dražljaji, ki nas hkrati vlečejo na različne strani; kateri izmed njih je resničen ali pravilen? In tako se ob naši nevednosti kriza poglablja. Ali se bližamo eksplozivnemu zlomu ali pa preboju v nekaj tako drugače novega, da si tega niti ne moremo predstavljati.

    Svet je v krizi, v krizi pa je tudi izobraževanje. Vendar je ravno izobraževanje ključnega pomena za premostitev krize v kateri smo se znašli; namreč, prav z izobraževanjem pripravljamo novo generacijo, ki bo vodila svet. Če je ta generacija vzgojena in šolana v vzdušju ozkoglednosti, konfliktov in zmede, katere kvalitete vsrkava v svoje srce in um, potem bodo prav te kvalitete tiste, ki jih bodo prispevali življenju na vseh področjih, ko bodo vstopili v svet. V rokah nas staršev in učiteljev leži usoda sveta.

    Oblika in vsebina sedanjega izobraževalnega sistema človeštvu v prihodnosti ne bosta pomagali, da bi raslo proti svojemu resničnemu potencialu. Če pa želimo dobro premisliti, kakšen naj bi bil izobraževalni sistem v prihodnosti, moramo začeti čisto na začetku.
    Vprašati se moramo tri osnovna vprašanja, v danem zaporedju:

    1. Zakaj učimo?
    2. Kaj učimo?
    3. Kako učiti?

    Če nam odgovor na prvo vprašanje: Zakaj učimo? ni jasen, potem ne moremo odgovoriti na druga dva (kaj?, kako?). Če je naš cilj naučiti otroka, kako preživeti v gozdu, potem ga moramo naučiti osnovnih veščin preživetja; ni nam potrebno učiti ničesar drugega.

    Če želimo, da otrok dobi dobro službo in uživa udobno življenje, potem ga učimo samo veščin, ki jih bo potreboval pri opravljanju dela in nekaj ozadja izbranega poklica (v preteklosti so bili poklici zelo konkretne narave, dandanašnji pa postajajo vse bolj abstraktni, torej predvsem razumsko delo). Če pa želimo, da bi naši otroci postali človeška bitja v pravem pomenu besede, pa mora biti vsebina našega poučevanja mnogo obsežnejša.

    Še posebej, če imamo v mislih tudi univerzalne pojave kot so svetovni mir in harmonija. Mir v družbi je možen samo takrat, ko ljudje kot posamezniki doživljamo mir znotraj sebe. Ljudje moramo razviti držo, ki neguje ta notranji mir. To pa zahteva celosten pogled na osebo in s tem celostno izobraževanje. Le-to posveča pozornost razvoju fizičnega telesa, čutov, intelektualnih sposobnosti, moralne drže, socialnih vrlin in celo duhovnemu razvoju.

    Celostno izobraževanje omogoča otroku, da zasliši svoj najgloblji notranji glas, doseže svoje najgloblje notranje znanje oz. vedenje in omogoča mu, da se razvija v harmoniji s svojim najglobljim bistvom.

    Izobraževanje mora biti torej urejeno tako, da podpira otrokov naraven razvoj. Omogoča, da otrok odkrije znanje, ki leži znotraj njega, ki ga uporabi za svoj nadaljnji razvoj, spontano, brez stresa.

    Vsak otrok si želi učiti. Vsak otrok ima prirojeno radovednost, ki je usmerjena v odkrivanje sveta okoli sebe. Vsak otrok tudi išče zglede, nekakšne `junake´ v katerih želi videti sebe in se z njimi poistovetiti. To so osnove na katerih temelji celostno izobraževanje.

    Očitno torej ni dovolj, da se izobraževanje usmerja zgolj na posredovanje znanja in razvijanje intelektualnih sposobnosti; otrokom bi moralo dati še nekaj bolj pomembnega: posredovati tiste osnovne človeške vrednote in veščine, zaradi katerih je človek človek, kar bi otrokom omogočalo živeti kot pravi ljudje in uporabljati znanje na pravi človeški način in s tem prispevati h kar se da harmonični družbi.

    Harmonično družbo pa lahko ustvarijo samo resnično socializirani posamezniki. Na tem mestu želim citirati Janeza Svetino, ki v svoji knjigi Slovenska šola za novo tisočletje piše naslednje: »Zakaj socializacija pomeni samo to, da se otrok nauči obnašati tako, kot od njega to pričakuje njegova okolica, družba, ki ji pripada. Kaj pa, če so vrednote te družbe sporne, in njeni prevladujoči vedenjski vzorci barbarski?

    Tudi nacistična in boljševistična družba sta vsaka na svoj način socializirali svoje otroke, jih indoktrinirali s svojimi spačenimi idejami in pervertiranimi vrednostnimi merili ter jih tako zmaličili, ne pa oblikovali v resnično kulturne ali človeške ljudi. Torej je socializacija otrok lahko sprejemljiv in pravilen vzgojni cilj le v primeru, če gre za zdravo človeško družbo in pristno človeško kulturo, saj samo v takem primeru pomaga oblikovati otroke v prave ljudi.

    Če je družba popačena, pa jih socializacija lahko spreminja v popačena in zmaličena bitja ali celo v človeške pošasti. Torej se tu postavlja vprašanje, kaj je človek in kakšne so pristne človeške vrednote, zdrava človeška družba in prava človeška kultura.

    Kajti brez jasnih odgovorov na ta vprašanja tudi ne moremo vedeti, kaj je ali pa naj bi vsaj bila glavna ali osrednja naloga vzgoje in šole. Kako naj bi namreč znali oblikovati človeka v človeka ali pa vsaj omogočati in podpirati pravo človeško rast, ne da bi kolikor toliko jasno vedeli in razumeli, kaj je človek.«

    Sedaj, ko smo odgovorili na prvo vprašanje `Zakaj učimo?´ in ko se istočasno zavedamo tudi pomena razumevanja človeka kot takega, se lahko posvetimo naslednjima dvema vprašanjema: kaj bomo učili in kako bomo učili? Odgovor na ti dve vprašanji izhaja prav iz globljega razumevanja tega, kaj človek (in s tem učenec) sploh je oz. kakšna je njegova `sestava´. Kateri so različni deli človečke osebnosti in kako se učijo in rastejo.

    Janez Svetina v svoji knjigi pravi, da odgovor na vprašanje `kaj je človek?´ sploh ni lahek in preprost, zato, «…..ker je človek tako zamotano bitje, da mu ne moremo priti do dna z vso našo znanostjo in da zato ponavadi niti ne moremo in ne znamo povedati, kaj v resnici je.« Pa vseeno poskusimo odgovoriti nanj.

    Na grobo lahko rečemo, da človek sestoji iz pet razločnih delov. Vsakega izmed njih moramo razviti in harmonizirati.

    1. Fizično telo
    Fizično telo je temelj, osnova na kateri slonijo vsi ostali deli človeka. Naravna instinkta fizičnega telesa sta potreba za preživetje in potreba po udobju. Telo samo po sebi ne teži k preseganju le-teh. Otroka moramo naučiti skrbi za svoje telo (higiene, pravilne prehrane, dovolj spanca…), in kako opravljati različna dela, kako igrati inštrument in druge posebne veščine.

    Telo lahko `naučimo´ da je močno, zdravo in prožno. Vse to je potrebno, ni pa vse, česar je telo sposobno. Fizično telo ima tudi sposobnost, da izžareva spontano lepoto in harmonijo. To izžarevanje lepote seveda ni vezano na in pogojeno s fizično obliko telesa.

    Lepota in estetika sta nujen del vzgoje in razvoja. Lepota se ne manifestira samo preko izžarevanja telesa, lahko je izražena tudi skozi gibanje.

    Cilj vzgoje fizičnega telesa je torej zavestno fizično telo, ki se izraža v spontani lepoti in harmoniji.

    2. Življenjska energija, vitalnost in čustva
    Življenjska energija nam daje življenjsko moč in vitalnost in s svojim karakterjem (grobim ali prefinjenim) daje kvaliteto našim čustvom in odnosom. Čustva, ki so rezultat igre življenjske energije znotraj nas, nas povezujejo z drugimi ljudmi - le-ti nas ali privlačijo ali odbijajo – in oblikujejo družbene odnose. Na žalost večina izmed nas ni nikoli zavestno vzgajala naših čustev. Zato se, tudi kot odrasli, v čustvenih konfliktih obnašamo kot majhni otroci. Jeza zlahka nenadoma izbruhne, zato, ker se nismo nikoli naučili kako ravnati z njo. To pa zagotovo ni najboljši način, kako izraziti svoja čustva.

    Otroci se morajo naučiti obvladovanja čustev in prefinjenosti, tako da bodo čustva `tekla´ spontano in iskreno in tako postala barve življenja, ki jih bodo napolnila z radostjo, prisrčnostjo in ljubeznijo.

    3. Um
    Um predstavlja naslednjo stopnjo evolucije in je pravzaprav krona človeštva. Um je glavna skrb modernega izobraževanja, toda njegova učinkovitost je odvisna od podpore fizičnega telesa in vitalnosti in čustev. Če torej zadovoljivo ne razvijemo telesa in čustev, potem bo um stal na trhlih temeljih. Velikokrat bo celo postal suženj njunih omejenosti.

    Velika misija uma je iskanje znanja in popolnosti. Um ni nikoli zadovoljen z ničemer; vedno si želi izboljšave. Merjenje, načrtovanje, strategiranje in analiziranje so nujne veščine, brez katerih naše življenje ne more napredovati. Ampak um ni le `analiza´; tu je še `desna možganska polovica´, katere veščine so sinteza, vpogled, razumevanje, ustvarjalnost, intuicija in navdih.

    Te tri dimenzije našega bitja – fizično telo, vitalnost in čustva in um- čeprav razvite do popolnosti, iz nas ne bodo naredile kaj več kot mislečo žival. Čudovito mislečo žival morda, še vedno pa manjkajo tiste značilnosti človečnosti, ki pa izhajajo iz četrte dimenzije našega bitja.

    Četrta dimenzija
    Ta dimenzija predstavlja resnico našega bitja, ki živi globoko v nas, v najglobljem bistvu naše jaznosti. Tu ni mišljen jaz moje površinske identitete, ki je obsedena z lastno majhnostjo in občutkom samo-pomembnosti. Gre za Jaz, globoko znotraj, ki je kot čist plamen zavestne aspiracije, nenehno usmerjen navzgor v tišini in brezpogojni ljubezni.

    Mnogi izmed nas pogosto čutimo in si rečemo naslednje:» Veš, v bistvu sem čisto prijazna oseba, če bi me ljudje vsaj poznali takšnega kakršen sem v resnici, bi me imeli radi. Ampak takrat, ko se poskušam izraziti, nekako ne gre in ne gre… Ko bi ljudje vsaj lahko pogledali preko moje površinske osebnosti v moje bistvo….« Ta ljubezniva oseba znotraj nas tudi ni resnični Jaz. Je le odsev še globljega bistva znotraj nas.

    Tu, v tem najglobljem bistvu, najdemo nekaj tako lepega, nežnega, spontano ljubečega; tu najdemo globok mir, radost, ljubezen in harmonijo, ki tečejo brezpogojno, kot iz prvinskega studenca. To je tisto, kar imenujemo duša, bistvo naše človečnosti.

    Iz nje izhajajo vse naše globlje in plemenite aspiracije, potreba, da presežemo sami sebe, izžarevanje lepote preko fizičnega telesa, moč in sila, ki se pretakata skozi čustva in resnično znanje, ki se spontano razodene znotraj uma. To je prava Jaznost znotraj nas, katere samo odraz je ego-identiteta, znotraj katere živimo.

    Duša je tista, ki se `seli´ iz življenja v življenje, potuje preko najrazličnejših izkušenj, in obdrži samo bistvo vsega tistega česar se naučimo in v čemer rastemo. Njen naraven čut za nesmrtnost se odseva v naši zunanji zavesti in nam daje občutek za in iskanje trajnosti. Vse naše aspiracije po resnici, lepoti, ljubezni in miru izhajajo iz duše, kajti to je njena narava.

    Postopoma, ko rastemo in se razvijamo, se mora ego-jaz stopiti z dušno identiteto in duša stopi v ospredje kot naša resnična identiteta in popolnoma zavlada naši osebnosti. Vzgoja in izobraževanje bi morala posvečati pozornost tudi temu razvoju.

    Peta dimenzija
    Tudi prebujenje četrte dimenzije v nas ne pomeni izpolnitve našega potenciala. Tu je še peta dimenzija, ki je dimenzija onkraj uma, ki jo imenujemo duhovna dimenzija. To je realnost, v kateri obstajajo vsobsegajoči Mir, Svetloba, Znanje, Moč in Blaženost. Biti sposoben izkušanja, doživljanja in izražanja te zavesti v našem vsakdanjem življenju in jo tako manifestirati tukaj na zemlji, to je avantura, zaradi katere smo prišli na zemljo. Toda za enkrat je bolje, če svojo pozornost usmerimo predvsem na prve štiri dimenzije: fizično telo, vitalnost in čustva, um in duša.

    K temu zelo kratkemu in nepopolnemu opisu človeške narave, je potrebno dodati še nekaj opažanj. Očitno je, da smo si ljudje različni in da je nemogoče najti dva povsem enaka človeka. Torej, te različne plasti, ki smo jih našteli, niso pri vseh ljudeh enake in enako razvite. Pri nekaterih ljudeh prevlada fizična dimenzija, pri drugih vitalna in čustvena in pri tretjih umska dimenzija. Poleg tega so pri vsakem človeku splošne prvine človeške narave drugače pomešane in ne ustvarjajo iste podobe.

    Lahko torej rečemo, da morata vzgoja in izobraževanje upoštevati, negovati in razvijati vse te glavne razsežnosti človeške narave in njihovo uravnoteženo delovanje. Hkrati pa morata upoštevati vso neskončno različnost ljudi in omogočati vsakemu posamezniku kar se da popoln individualen razvoj in to tako, da ne bi oviral enako popolnega razvoja drugih posameznikov.

    Po knjigi Janeza Svetine Z naslovom Slovenska šola za novo tisočletje povzemam nekaj glavnih nalog vzgoje in izobraževanja:

    1. razvijanje in kultiviranje telesnih sposobnosti otrok

    2. razvijanje in kultiviranje vitalne in čustvene dimenzije otrok, njihove motivacije, teženj, želja, nagibov, čustev, čustvenih in nagonskih reakcij ter prave ubranosti njihovih teženj in čustev

    3. razvijanje in kultiviranje umske dimenzije otrok, ki bi moralo vključevati ne samo vzgojo mišljenja, temveč tudi estetsko in etično vzgojo in splošno čustveno vzgojo oz. vzgojo k srčni kulturi.

    4. socialna in psihološka vzgoja, se pravi navajanje otrok in mladih na zdrave odnose s soljudmi, na uglajeno in olikano občevanje z drugimi, na spoznavanje in razumevanje drugih, na harmonične medčloveške odnose ter lepo, bogato družabno življenje, pa tudi na opazovanje, spoznavanje in razumevanje samega sebe in na iskanje pravega lastnega notranjega ravnotežja in notranjega duševnega zadovoljstva in zdravja.

    5. dušna in duhovna vzgoja, se pravi razvijanje in kultiviranje tistih najglobljih ali najvišjih stvari v človeku, ki bi mu pomagale odkriti lastno najgloblje bistvo, svoj lastni pravi jaz, in najti čisti vir radosti v sebi in harmonijo v sebi in s svetom.

    Pri vsem tem pa starši, učitelji in vzgojitelji nikakor ne smemo pozabiti na dva osnovna principa učenja:

    1. Prvi princip pravega učenja je, da nikogar ne moremo ničesar naučiti. Učitelj ni inštruktor in ne daje učnih nalog, temveč je pomočnik in vodnik. Njegova naloga je, da predlaga in ne narekuje, kaj se mora otrok naučiti. Učitelj ne trenira otrokove narave, temveč mu zgolj pokaže kako naj le-to izpopolni, v procesu pa učitelj otroka seveda spodbuja. Učitelj otroku znanja ne podaja, ampak mu pokaže, kako naj ga doseže sam.

    2. Drugič, pri otroku je potrebno upoštevati njegov individualen razvoj in mu predstaviti le učne izzive, katerih se je sposoben lotiti. Pogosto se dogaja, da se otroka oblikuje tako kot to želijo starši oz. zahteva šolski sistem. Starši in učitelji, kot predstavniki šolskega sistema, ne morejo narediti večje napake kot te, da zahtevajo od otroka, da razvije določene kvalitete, sposobnosti, prepričanja in vrednote. Vsak otrok v sebi nosi nekaj enkratnega in naloga učitelja je, da to poišče in pomaga otroku razviti njegovo avtentičnost.

    Naloga učitelja je, da vodi otroka in mu služi kot zgled: otroku je potrebno pokazati kako naj se uči sam, kako naj razvije lastne učne metode in kako naj uredi znanje, ki si ga je pridobil ali odkril.

    Indijski modrec Sri Aurobindo je nekoč zapisal: Prepričan sem, da otrok nosi v sebi vse, kar omogoča pravo izobraževanje, še posebej neusahljivo aktivnost rastočega bitja, ki se neprestano razvija in kateremu naša pomoč koristi, naše usmerjanje pa je nepotrebno.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja hetLicht
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Izobraževanje za prihodnost | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,21 seconds