Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi reviji Karmaplus

Ekonomska kriza v Sloveniji še kar traja. Grozijo nam nova odpuščanja in stečaji. Pokojninska reforma razburja ljudi, ki so leta garali in gradili našo državo še v socializmu, jo osamosvajali in se potem hočeš nočeš prilagajali krutemu kapitalizmu, zdaj pa ne morejo v miru uživati zaslužene pokojnine in so na pragu revščine.

Javni sektor se bori za ohranjanje plač vsaj na sedanji višini. Ni pravega dialoga med vlado, delodajalci in sindikati. Jesen je vse bolj vroča. Kaj lahko naredimo mi v tej pregreti družbeni atmosferi?

Začarani krog negativnega
V jogi govorimo, da smo vsi Eno, da izviramo iz Enega in se vanj vračamo. Pogosto uporabljena primerjava je ocean in njegovi valovi. Vsak val je del oceana in karkoli se zgodi s posameznim valom, se zgodi z oceanom kot celoto in vpliva bolj ali manj na vse druge valove. Tako smo vsak posameznik in družba kot celota odgovorni za vse, kar se nam dogaja.

Kot posamezniki smo vse od spočetja naprej podvrženi različnim vplivom tako pozitivnim kot negativnim. Vsi ti vtisi se v nas skladiščijo in vplivajo na naše počutje, občutke, čustva, misli in dejanja. Dokler smo otroci, nimamo kakega pomembnega vpliva ter večinoma le sprejemamo in reagiramo na vse, kar se nam dogaja, kot vemo in znamo, da bi si zagotovili preživetje in čim boljše počutje.

Z rastjo pa se naš vpliv veča in se iz pasivnega sprejemnika čedalje bolj razvijamo v dejavnega odraslega človeka, ki lahko vpliva na samega sebe in na svojo okolico. Čim večji pa je naš vpliv, tem večja je tudi naša odgovornost. Najprej in predvsem smo odgovorni sami zase. Pri tem ne mislim, da bi morali biti sebičneži, ki ne mislijo na nikogar drugega kot nase in delajo, kar se jim zljubi, ne glede na to, kaj to pomeni za njihovo okolico.

Karkoli namreč storimo, se nam v takšni ali drugačni obliki vrne podobno kot val, ki se odbije od obale. Odgovornost za sebe pomeni, da poskrbimo za svoje zdravje in dobro počutje, kolikor je v danih razmerah mogoče. Nihče drug namreč ne more namesto nas dihati, jesti, spati, se gibati in zadovoljevati naših fizioloških in psihičnih potreb. Samo mi sami vemo, kako se počutimo, kaj potrebujemo, kaj nas veseli in kaj žalosti. Mi sami smo tisti, ki živimo svoje življenje. Mi sami smo tisti, ki s svojimi mislimi in dejanji ustvarjamo pozitivno ali negativno vzdušje v sebi samih in v okolici.

ZAČARAN KROG IN SPIRALA
Nj. Sv. Mahamandalešvar Paramhans Svami Maheshwarananda - Svamidži pogosto pravi, da je največje od vseh onesnaženja na svetu onesnaženje z negativnimi mislimi. Kadar razmišljamo negativno, to deluje na vse naše telo in na njegove funkcije. Odvisno od vsebine naših misli, se nam na primer ob jezi zviša krvni tlak, sprosti se adrenalin, ki nas pripravi na akcijo. Ob žalosti se počutimo brez energije, boli nas srce in težko dihamo. Od obupa se začnemo basati s sladkarijami ali pa nas mine ves tek.

Kadar smo v taki "negativni fazi", se zmanjša naša odpornost proti boleznim, organi delujejo premočno ali prešibko, lahko se razvije cel kup psihosomatskih bolezni. Vse to le še potencira naše negativno razmišljanje in znajdemo se v začaranem krogu: negativne misli slabo delujejo na naše počutje in naše slabo počutje še bolj spodbuja naše negativne misli. Ker smo mi sami tisti, ki mislimo svoje misli in občutimo svoje počutje, smo tudi mi sami tisti, ki lahko s tem v zvezi največ naredimo.

Zunanje dogajanje nam pri tem lahko pomaga ali nas ovira, vendar pa nihče drug ne more tega narediti namesto nas. Gotovo se bo brezposelnemu, ki po dolgem čakanju dobi delo, počutje izboljšalo in bo gledal na svet bolj optimistično. Vendar pa je tudi res, da ima večje možnosti za zaposlitev oseba, ki je optimistična in polna energije. Kdo pa si želi po osem ur na dan prenašati "zamorjenega jeznoriteža"?!

Če imamo težave z zdravjem in nam zdravnik prepiše zdravila, ki nas pozdravijo, bomo gotovo boljše volje. Vendar če negativno gledamo na zdravniško stroko in zdravniku ne zaupamo ter se ne držimo njegovih navodil, nam še tako dober recept ne bo kaj dosti pomagal.

Taki začarani krogi so tudi v družbi. Podjetje, ki se "zainvestira" ali ni sposobno proizvajati kakovostnih proizvodov ali svojih sicer kakovostnih proizvodov ne zna dobro tržiti, ne more sproti poravnavati svojih obveznosti, zato zapade v dolgove. Zadolženemu podjetju nihče več ne zaupa, noče vlagati vanj in pri njem naročati izdelkov, tako da je krog sklenjen in spirala se suče navzdol do stečaja.

Podobno se lahko zgodi tudi v širšem merilu celim državam, ki bankrotirajo ali pa jih morajo reševati druge države kot sedaj EU rešuje Grčijo. Drug še slabši scenarij pa je vojna. Negativne vplive svojega delovanja opažamo tudi v naravi, kjer se zaradi izumiranja vrst zmanjšuje biološka raznovrstnost. Z njo izgubljamo potencialne dragocene vire, ki jih še nismo uspeli niti proučiti.

Spreminja se podnebje, temperature naraščajo in čedalje več je ekstremnih vremenskih pojavov, kot so suše, poplave, viharji, potresi in vulkanski izbruhi ter njihove posledice. Čedalje bolj se kaže, da če ne bomo prenehali z nesmotrnim uničevanjem narave, bo škoda, ki jo bomo utrpeli zaradi sprememb, neprimerno večja, kot so sedanje koristi. Na koncu bomo na škodi vsi.

Prekinimo začarani krog
S prevzemanjem odgovornosti za sebe dobimo moč, da stvari spremenimo na bolje. Tako kot smo v enem dnevu očistili Slovenijo, lahko začnemo čistiti tudi svoje negativne misli in čustva. Dokler ni nekdo sprožil akcije in zanjo ogrel Slovence, si nihče ni predstavljal, da bi bilo to mogoče. In vendar se je zgodilo. In lahko se spet!

Prav tako je potrebna naša osebna odločitev, da se ne bomo predajali negativnim mislim. Ker pa ne moremo misliti dveh misli hkrati, to pomeni, da moramo zavestno zamenjevati negativne misli s pozitivnimi. Če tega še nikoli nismo zavestno naredili, nam bo šlo sprva morda malo težje, vendar se tega lahko naučimo prav tako kot brati, voziti kolo ali igrati na instrument. Najprej se moramo naučiti opazovati same sebe in svoje misli, da bomo prepoznali, kdaj se v nas razrašča negativnost.

Dokler je ne ozavestimo, ne moremo nič storiti proti njej. Ko se zavemo, da se vrtimo v začaranem krogu negativnega, lahko v zvezi s tem nekaj ukrenemo. Predvsem pa moramo ločiti dva pristopa: negativno lahko samo potlačimo ali pa zamenjamo s pozitivnim. Pri potlačitvi v prispodobi negativno "pometemo pod preprogo", kar pomeni, da je še vedno tam, le vidimo ga ne.

Dokler je tam, vedno obstaja možnost, da se bo "preproga dvignila" in bo spet prišlo na dan ali pa bo tam skrito leglo negativnega, ki nas bo "podtalno" bojkotiralo, kadar bomo hoteli narediti kaj pozitivnega. Dosti boljši je drug pristop, kjer zavestno razvijamo pozitivno toliko časa, da za negativno ne bo ostalo več prostora.

V nekem smislu je današnja družba "zasvojena" z negativnim. Samo poglejmo, kaj se dogaja v medijih. Mogoče je objavljena ena dobra novica na deset slabih. Tudi tu bi lahko govorili o začaranem krogu. Čim bolj ljudje sprejemajo slabe novice, tem več jim jih ponujajo mediji, saj jim to zvišuje naklade in gledanost. Na koncu dobimo vtis, da sploh ni nič dobrega več na svetu.

Če bo šlo še naprej v tej smeri, bomo tudi pri nas prišli do tega, da bodo ljudje naredili karkoli, samo da bi prišli v medije in da bi se o njih poročalo in govorilo, pa če bo šlo za še takšno "packarijo" in javno "pranje umazanega perila". Eno je objektivna informacija, ki nam je vsem potrebna, da lahko sprejemamo razumne odločitve, drugo pa podpihovanje negativnega samo zato, da z njim zaslužimo.

Kot vsi zasvojenci si moramo najprej priznati, da smo zasvojeni. Brez tega ne gre. Potem si moramo narediti načrt, kaj bomo storili, kadar nas bo prevzela želja, da bi se spet vdali svoji zasvojenosti. Tako kot drugi zasvojenci, si obljubimo, da bomo mislili pozitivno danes. "Celo življenje" je za večino nepredstavljivo dolga doba in si težko predstavljamo, da bi pri odločitvi vztrajali tako dolgo. En dan – današnji dan – pa bo že šlo.

Če se nam zdi tudi en dan predolg, začnimo z eno uro dnevno, ko se bomo zavestno odrekli vsem negativnim mislim. Lahko jo posvetimo molitvi, vendar ne kakršni koli molitvi, ampak slavilni molitvi, ki nas bo napolnila s pozitivno energijo in nam odstrla svet v lepši luči. Lahko sedemo v meditacijo in ponavljamo mantro ter se potopimo v ocean miru in blaženosti svoje Biti. Preživimo uro v naravi ob lepih prizorih ali se igrajmo z otroki ali hišnimi ljubljenci.

Berimo navdihujočo knjigo ali poslušajmo lepo glasbo, morda sešijemo, spletemo, naslikamo ali izklešemo kaj lepega, si polepšamo stanovanje ali vrt. Storimo kaj dobrega za sorodnike ali sosede, prijatelje, dobrodelno društvo. Možnosti je veliko in vsakdo lahko najde zase nekaj, kar mu bo v veselje in ga bo odvrnilo od negativnih misli. Na začetku bomo potrebovali to izkušnjo, da sami sebi dokažemo, da smo tega zmožni. In če smo tega sposobni eno uro dnevno, zakaj ne bi bili sposobni tudi več ur dnevno, še rajši pa ves dan?!

To ne pomeni, da si zatiskamo oči pred problemi, ampak da ne dopustimo, da bi nam problemi uničili življenje. Tako kot po fizičnem delu telo potrebuje čas za počitek, da si spet nabere moči, tudi naša duševnost potrebuje te pozitivne "odmore", da ne omaga pod težo vsakdanjih bremen. Ko se bomo nekoliko izurili v zavestnem posvečanju pozitivnemu, se bomo avtomatično začeli izogibati negativnega. Preprosto nas ne bo več privlačilo.

Naše pozitivne misli in razpoloženje bodo od nas odganjale "negativneže". Tisti, ki želijo biti v središču pozornosti s tem, da širijo razne govorice in natolcevanja, preprosto ne bodo imeli veselja to deliti z nami, saj nas bo to puščalo hladne in nezainteresirane. Prej ali slej bodo morali najti drugo "žrtev" ali pa "zamenjati ploščo". Po drugi strani pa bo naša pozitivna energija pritegnila nam podobne pozitivne ljudi, ki bodo mislili in čutili enako. Tako bomo skupaj še potencirali pozitivni naboj.

Svetloba je močnejša od teme, sodelovanje močnejše od napada
Ni naključje, da se v današnjem z negativnostjo prežetem času vse več ljudi zanima za različne oblike duhovnosti in duhovne prakse v okviru ustaljenih religij ali izven njih. Žalostno je, kadar predstavniki religij, ki govorijo o ljubezni in odpuščanju, sejejo nestrpnost do drugače verujočih. Ateisti na verujoče gledajo kot  na "duševno zaostale", ki potrebujejo religijo kot "opij za množice".

Verujoči pa imajo po drugi strani neverujoče za nemoralne in zaslepljene, da ne rečem še kaj hujšega. Tisti, ki sramoti muslimanskega preroka in žali verska čustva milijonov ljudi, dobi nagrado za svobodo tiska. Se še spominjate, kašne so bile reakcije pri nas, ko je Mladina objavila naslovnico z Marijo s podgano v naročju?!

Nikoli nisem mogla razumeti tistih, ki zavestno in namenoma žalijo čustva drugih, blatijo in podcenjujejo tisto, kar jim je sveto. Če sam misliš in čutiš drugače, v redu, to je tvoja človeška pravica. Na tvojem mestu bi morda tudi jaz mislila in čutila enako. Vendar pa so moje misli in čustva prav tako legitimna kot tvoja in moja človeška pravica je, da to spoštuješ, kot jaz spoštujem tebe in tvoje prepričanje.

Kdor se ima za nekaj več zaradi svoje vere ali nevere, je prav tako zaslepljen, kot tisti, ki za poveličevanje sebe uporablja svojo barvo kože, spol, narodnost, družbeni položaj, mladost, zdravje, videz, uspeh, bogastvo ali karkoli drugega, kar mu je bilo podarjeno. Ko bomo odšli, bo namreč vse to ostalo tukaj, ničesar ne bomo vzeli s seboj. To so le naše "obleke", ki jih bomo "slekli", ko bodo odslužile svojemu namenu.

Negativno, ki se preveč razraste prej ali slej uniči samo sebe. Naj vzamem primerjavo iz biologije! Mnogi mikrobi živijo v našem telesu in v ravnovesju z njim. Nekateri mu celo pomagajo pri zaščiti kože in sluznic pred patogenimi mikrobi ali pa pri prebavi celuloze, ki je naš organizem ni sposoben razgraditi, da bi prišel do hrane v rastlinskih celicah. Po drugi strani pa patogeni mikrobi povzročajo bolezni in nas lahko tudi umorijo.

Ker pa mikrobi, prav tako kot vsa živa bitja, stremijo k preživetju, je smrt gostitelja za njih slepa ulica. Le živ gostitelj je namreč tisti, ki jim omogoča širjenje in prenos na nove gostitelje in jim zagotavlja preživetje kot vrsti. Če pobijejo vse gostitelje, propadejo tudi sami. Ker pa kot gostitelji tudi mi nismo od muh, smo iznašli cepiva, da se zaščitimo pred njimi.

Tako se jim isto zgodi tudi, če postanejo zaradi cepljenja vsi gostitelji odporni proti njim. Kot vidimo, tudi sama narava nagrajuje sodelovanje, ne brezumnega napadanja. V naravi boleznim podležejo samo šibki osebki, ki se niso sposobni spopasti z mikrobi (to je negativnim).

Za nas torej velja, da se je najbolje "cepiti" proti negativnemu in mu tako onemogočiti širjenje. To je tudi osnovna ideja vseh religij – ljubezen in sodelovanje, pomoč šibkejšim in delovanje v dobro vseh. "Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!" Sanjam o tem, da bi imeli prostor za čaščenje, kakor koli bi ga že imenovali, kjer bi vsak lahko častil Boga tako, kot mu to najbolj ustreza in kot je najbližje njegovemu srcu in kjer bi se vsi razumeli in spoštovali.

To je kot z različnimi jeziki. Tisto, čemur v slovenščini rečemo "miza", je enako, če ga imenujemo "Tisch", "table", "stol", "tavolo", "table", "táblázat", "tabulka", "bord" ali v katerem koli od tisoče jezikov na Zemlji. Različna je le beseda, zvok, ne pa stvar sama. Če bi neka oblast zahtevala, da vsi govorimo samo en jezik, bi se temu zelo hitro uprli, saj je pravica do materinega jezika ena osnovnih človekovih pravic. Se še spominjate, kako smo se Slovenci uprli, ko so nam hoteli vzeti naš jezik?

Kaj niso različni obredi in oblike čaščenja tudi le različni izrazi za isto stvar – sprejemanje in čaščenje Nečesa, kar je večje od nas. Zakaj bi torej morali častiti Boga samo na en način, če pa ga vsak doživlja osebno, po svoje? Pravijo, da Bog pride k vsakemu v tisti obliki, v kateri ga časti. Če me nekdo prepričuje, da je pravilna samo njegova vera (ali nevera), se najprej vprašam, ali je res tako negotov vase, da mora najprej prepričati vse okoli sebe, da bi lahko sam verjel …

Naj se vrnem k primeri o oceanu in valovih! Če je ocean Pozitivno, potem so pozitivno tudi njegovi valovi. Pozitivno je v nas, to je naša prava Bit. Zame in za vsakogar od nas je naravno, da smo pozitivni, ljubeči in srečni, za kar pa največ lahko storimo sami. Samo s takim odnosom bomo lahko brez hujših posledic prebrodili krizo. Upajmo, da čim prej!

Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Društva Joga v vsakdanjem življenju so v vseh večjih krajih v Sloveniji, vadba pa poteka tudi v mnogih manjših krajih. Organiziramo tudi predavanja in mednarodne seminarje pod vodstvom ustanovitelja sistema Joga v vsakdanjem življenju, Nj. Sv. Mahamandalešvarja Paramhanse Swamija Maheshwaranande - Svamidžija. Informacije o sistemu in dejavnostih, ki so z njim povezane, so na mednarodni spletni strani: www.yogaindailylife.org/.

V oktobru se zaključuje vpis za začetnike. Nekaj mest je še na voljo. Podatke o društvih in vadbi v Sloveniji najdete na spletni strani: www.joga-v-vsakdanjem-zivljenju.org/ in telefonu 040 315 000, za Ljubljano pa tudi na www.joga-ljubljana.org in telefonu 040 22 11 08 od ponedeljka do četrtka med 17. in 19. uro.