|
||||||
|
|||||||
MEDOSEBNI ODNOSI KOT ZRCALO RAZVITOSTI ČLOVEKA
Ste morda kdaj brskali po knjigi o anatomiji človeka? Če ste, ste morda opazili tudi sliko človeškega telesa, kjer je prikazana zgradba krvožilnega sistema - razvejanega mrežja lasno tankih in debelejših krvnih žilic, ki se dotikajo vsakega delčka telesa, vsake celice, vsakega organa. S svojo življenjsko tekočino in njenim nenehnim kroženjem povezujejo in hranijo telo ter mu tako omogočajo stalno obnovo in rast.
Naši medsebojni odnosi prav tako predstavljajo podoben mrežni sistem, le da gre tokrat za pretok naše energije do ljudi, ostalih bitij narave in do okolja, v katerem bivamo. Ta energija je večplastna. Zajema energijo naših misli, čustev in želja ter našo dejavno ali fizično energijo. Kadar so naši odnosi izpolnjujoči, tedaj je ta energijski pretok hranilno povezovalen in omogoča polno rast vseh udeleženih v procesu medsebojnih odnosov.
V teh odnosih lahko tako nemoteno zadovoljimo svoje osnovne potrebe kot prepoznavamo vsebino svojih misli in želja. Različni konflikti so lahko dobra priložnost za naše učenje. Kajti samo v 'zrcalu' drugega bitja lahko uzremo sebe, svoj notranji obraz. Tak, kot v resnici je - brez olepšav, nepopačen. Prav to zrcalo nam ponuja možnost za učenje in rast. Seveda, če zmoremo dovolj poguma, da se z odprtimi očmi zazremo v to podobo. Zagotovo lahko fizično preživimo tudi brez dobrega odnosa, zrcala. A za kakšno ceno? Ceno notranjih frustracij, strahov, depresij, globoke osamljenosti in izgube smisla.
SEMENA ZASVOJENOSTI
Znana trditev, vzeta iz psiholoških logov je, da vsako živo bitje potrebuje vsaj en zadovoljujoč odnos, da se lahko nemoteno razvija. Potrebuje vsaj eno bitje, ki mu nekaj pomeni, se ga lahko dotakne, se mu zaupa, potoži ali preprosto skupaj poigra in poveseli. Občutek zadovoljstva, ki je naravna posledica dobrega odnosa, vzpodbuja voljo do ustvarjanja in do življenja. Prav ta občutek zadovoljstva in iz njega porajajoča želja po njegovi ponovitvi je tisto gonilo, ki nas poganja. Nekateri osamljeni ali na kakršenkoli način v preteklosti prizadeti ljudje so se odpovedali dobremu stiku - odnosu s sočlovekom, vendar pa se niso odpovedali samemu občutku zadovoljstva. Tako so poiskali nadomestke, s katerimi uspešno, vsaj za kratek čas, vzpostavijo stanje zadovoljstva. Dobijo ga s hrano, pijačo, mamili, nenehnim delom, najdejo ga v potrošništvu, spolnosti brez ljubezni ... Na ta način je posejano seme različnih oblik zasvojenosti. Zasvojenosti, ki so danes množičen pojav naše družbe, ki je sicer dosegla zavidljivo raven tehnološkega napredka, na področju medosebnih odnosov pa se komaj prebuja. Znan je primer romunskih otrok v eni izmed bolnišnic, ki so sicer imeli na razpolago posteljo in dovolj hrane, bili so pa prikrajšani za dotik in ljubeč človeški odnos. Posledica tega stanja je bila izredno visoka stopnja umrljivosti teh otrok.
WILLIAM GLASSER
Nenehno porajajoče se težave v medosebnih odnosih so postale seme raziskovanja ameriškega psihiatra dr. W. Glasserja. Med drugim je tudi avtor izredno uspešne knjige 'Teorija izbire'. V svoji 40 letni delovni praksi z ljudmi mu je uspelo izjedriti določene zakonitosti in izdelati metodo, s katero uspešno celi porušene odnose. Osredotoča se na štiri zvrsti odnosov: odnos mož - žena, odnos starš - otrok, odnos učitelj - učenec in odnos vodja - zaposleni. Njegovo delo ga je pripeljalo do naslednjega razmišljanja: "Tudi če ne trpimo zaradi kakšne bolezni, revščine ali posledic starosti je večina težav, s katerimi se ubadamo - nasilje (tako fizično kot psihično), zlorabe otrok in zakonskih partnerjev, kriminal, različne oblike odvisnosti, mladoletne zanositve, spolnost brez ljubezni in duševne stiske - posledica nezadovoljujočih medsebojnih odnosov."
Kako lahko najdemo pot do življenja, kakršnega si želimo in se hkrati dobro razumemo z ljudmi, ki jih potrebujemo, ne da bi pri tem ogrozili njihove potrebe? To je osnovno vprašanje na katerega poskuša Glasser odgovoriti.
NEKAJ OSNOVNIH GLASSERJEVIH POSTAVK
Za uspešno reševanje problemov medosebnih odnosov usmerja našo pozornost na določena področja, s katerimi se je potrebno soočiti:
1. IZBIRA - ODLOČITEV
Glasser je prepričan, da ljudje sami izbiramo – odločamo, kaj bomo naredili s svojim življenjem in da smo za te odločitve tudi odgovorni. Zavrača splošno pojmovanje, da so duševne težave zgolj reakcija na neugodne okoliščine v preteklosti ali v dinamiki naše osebnosti, niti da so reakcija na vedenje soljudi, s katerimi živimo. Meni, da je nenavadno vedenje, s katerim posameznik nam in sebi posreduje svoje težave, tako kot vsako drugo vedenje najboljše, kar je v tistem trenutku sposoben narediti, da bi potešil svoje osnovne potrebe. Vse naše vedenje je notranje motivirano, namensko in izredno prožno. Človek je notranje svobodno in povsem odgovorno bitje.
2. MANIPULACIJE - SEDEM GREHOV ČLOVEKA
Velik problem za dober odnos predstavljajo manipulacijski prijemi, ki nam pomagajo, da drugega prisilimo v tak način obnašanja, kot si ga mi želimo. Najpogostejše manipulativne oblike (Glasser jih imenuje sedem naših največjih grehov) so:
Prav nobena od teh manipulacij ne bo prispevala k izboljšanju naših odnosov, ker v ozadju skriva težnjo po nadvladi drugega in ne po sodelovanju med ljudmi.
3. POTREBE
Človek vse življenje poskuša potešiti svoje potrebe. Glasser je poimenoval pet naših osnovnih potreb, ki jih bolj ali manj uspešno zadovoljujemo v medosebnih odnosih. Smiselno jih je pogledati iz zornega kota evolucije človeka:
Odnosi so slabi, če ljudje v njih ne zadovoljujemo vsaj nekaterih osnovnih potreb ali pa v želji po zadovoljitvi svojih potreb resneje oviramo soljudi pri zadovoljevanju njihovih potreb.
Glasserjevemu seznamu potreb lahko dodamo še potrebo našega notranjega jaza ali duše – potrebo po LJUBEČEM SODELOVANJU in RAZUMEVANJU.
4. SVET KAKOVOSTI
Na eni strani imamo zunanji, realni svet, ki je tak, kakršen je. Na drugi strani pa ima vsak izmed nas svoj mali, simulirani svet – svet kakovosti, ki si ga človek izgradi na osnovi izkušenj vsega, kar je zanj prijetno in dobro. Ta svet stalno primerja z zunanjim, stvarnim svetom. Svet kakovosti je srčika človekovega življenja. Dobro in prijetno je za nas vse, kar zadovoljuje ali se zdi, da zadovoljuje (kot npr. pri zasvojenostih) osnovne človeške potrebe.
Človek vse življenje skuša potešiti svoje potrebe. Z razvojem odkriva in izbira bolj ali manj učinkovite oblike vedenja, vendar bo vedno izbral tisto, ki se mu zdi najboljša. Le če izbere vedenje, ki učinkovito zadovolji njegove potrebe, lahko raste kot osebnost in razvija pozitivno identiteto, v nasprotnem primeru pa se sooča s težavami v odnosih.
5. CELOSTNO VEDENJE
Glasser gleda na človekovo dejavnost, mišljenje, čustva in fiziološke pojave kot na štiri oblike celostnega vedenja in s tem presega dualizem telesno - duševno. Priporoča, da namesto čustvene in telesne komponente vedenja, ki nam jo svetovalci običajno ponudijo v 'popravilo', pozornost usmerimo na komponenti mišljenja in dejavnosti, na kateri imamo neposreden vpliv. Preko njiju pa posredno vplivamo tudi na čustveno in fiziološko obliko vedenja. Torej smo tudi za ti dve odgovorni sami. Izhaja iz prepričanja, da je človeška narava obdarjena tudi z dobroto oziroma željo po sodelovanju. Da je človek odgovorno bitje in da je njegovo vedenje smotrno.
Pri svetovanju je za prvi stik s človekom izjemno pomembno ustvariti vzdušje zaupanja in odprtosti. Zgradimo ga s svojo iskreno pripravljenostjo poslušati in tudi slišati, kaj nam drugo bitje sporoča. V pogovoru korak za korakom spoznavamo vsebino sveta kakovosti drugega. Raziskujemo, kakšne so njegove potrebe in želje ter mu pomagamo narediti načrt za prve korake, ki ga bodo pripeljali do boljših odnosov. Ta načrt je smiseln le tedaj, če je preprost in kratek. Vsak posameznik ima enkratno kombinacijo slik v svojem notranjem svetu in prav zato je to delo vedno znova izziv in priložnost za učenje.
Suzana Rebolj
Vir: www.cdk.si/soutripanje
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/William-Glasser-Teorija.Izbire
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
