Seveda bom pazila na tvoje otroke. Da, vzel bom to enciklopedijo, gotovo lahko najdemo prostor za novo zbirko . Nocoj bom z veseljem skuhala za sedem ljudi. Ja, vseeno mi je. Prav, opravil bom to delo namesto tebe.

Se lahko spomnite, kdaj ste nazadnje privolili, da nekaj storite, čeprav tega niste hoteli? Kolikokrat ste si že naložili preveliko breme, tako v zasebnem kot v poklicnem življenju, ker preprosto niste znali reči 'ne'? Kolikokrat ste se za uslugo nekomu odločili zaradi občutka krivde ali dolžnosti? Koliko časa ste porabili za opravke, za katere vam v resnici ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti?

Osnovno koriščenje proizvodnega aparata je usmerjeno k zadovoljevanju potreb in sposobnosti posameznika. Mnoštvu prebivalstva, se doseg in oblika zadovoljstva določa z njihovim lastnim delom, njihovo delo pa je služenje aparatu, ki ga sami ne nadzorujejo, deluje kot neodvisna sila, kateri se posamezniki morajo pokoriti, če hočejo živeti. Aparat postaja vse bolj odtujen, kolikor bolj je organizacija dela specializirana. Ljudje ne živijo več svojega lastnega življenja, temveč izvajajo v naprej določene funkcije. Dokler delajo ne zadovoljujejo svoje lastne potrebe in sposobnosti, temveč delajo na odtujevanju.

Delo je sedaj postalo splošno, tako kot tudi omejevanje libida: delovni čas, ki zavzema največji del posameznikovega življenjskega časa, je čas napora, kjer je odtujeno delo odsotnost zadovoljevanja - odsotnost načela užitka. Omejevanje libida se prikazuje toliko bolj racionalno, kolikor bolj je omejevanje univerzalno, kolikor bolj prevzema celotno skupnost.

Piše: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka v Vivi www.viva.si

Razmišljanja
Zadnje čase se v medijih zelo pogosto pojavljajo vprašanja o govorjenju resnice, prikrivanju in laganju. Marsikdo zadnje dvoje meče v isti koš. Seveda je laganje navsezadnje povezano s prikrivanjem. Lahko bi rekli, da je prikrita informacija oziroma skrivnost nekaj, kar ve ena ali več oseb, vendar to namenoma prikriva drugim. Prikrivanje pa od človeka neizogibno zahteva laganje.

Zastaviti pa si moramo še eno ključno vprašanje: ali oseba laže zaradi določenega dogodka ali pa gre za zakoreninjeno navado, ki je stvar njegovega značaja in osebnosti!?

Da ne boste vedno govorili le o vremenu in delu ter trepetali pred nerodnimi minutami tišine, obstaja nekaj možnosti, ki se jih lahko poslužite, da bo pogovor lažje stekel.

Vreme je vedno prikladna tema med klepetom, ko vam zmanjka materiala, ali pa ko se z nekom prvič srečate. S podatki o tem, ali naj bi deževalo in kdaj, pogosto zapolnemo trenutke, ko bi radi presekali mukotrpno tišino. Tovrstno klepetanje je lahko za osebe, ki so bolj introvertiranega tipa prava nočna mora. Vendar pa obstajajo načini, kako izboljšati posameznikovo interakcijo v takih primerih, ne da bi se zatekli k vremenu.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Ko si v življenje preprosto zaljubljen
Kaj je sploh sreča? To vprašanje si znanost (psihološka in tudi ekonomska) zastavlja že desetletja. Eno od največjih protislovij življenja je namreč prav v tem, da vsi želimo biti srečni, le redki pa vedo, od kod izvira sreča, kaj vpliva nanjo in kako lahko k njej prispevamo sami. 

Tako kot veselje, žalost, sovraštvo, krivda, ljubosumje … je tudi sreča čustvo. Ima svoje vzroke, ki jih lahko razumemo in nadziramo. Sreča je večplastna in tudi opredelimo jo lahko na številne načine. Včasih zahteva trud, drugič prav nobenega naprezanja. Kakorkoli obrnemo in kakorkoli si predstavljamo srečo, pa si za to, da bi bili srečni, za ta končni cilj, prizadevamo vsi, ne da bi se morali pri tem opirati na znanstvene razlage.

Glasno prerekanje, kričanje, zmerjanje in razbijanje je nezdrav način komuniciranja, ki ima pogubne posledice za partnerski odnos.

"Zavedata se, da je takšen način komuniciranja napačen. Tudi njima je kričanje in razbijanje nekaj nepoznanega in ju moti," pravi psihoterapevtka. Ker se ne slišita, se ne znata več normalno pogovarjati, zato je pomoč strokovnjaka dobrodošla.

Kakšna so naša življenja ki jih živimo?
Koliko je v njih strasti, lepote, preprostosti, plemenitosti, svobode, miru, ljubezni?
Koliko smo zares izpolnjeni in srečni?
Lahko, da smo relativno uspešni in zadovoljni s svojim življenjem, a nas to vendarle ne osrečuje popolnoma.

V trenutkih krize se tega še kako zavemo.
Takrat se zavemo, da je vse kar smo si zgradili ali gradimo, na zelo majavih nogah.
Začnemo se zavedati minljivosti vsega zbranega in »prigaranega«.
Zavemo se, da smo tudi sami minljivi, čeprav smo trenutek smrti na časovni premici postavili na čas čez 30, 40, 60,…let.

V zvezi s pohlepom se danes najpogosteje omenja bogate vodilne uradnike držav, podjetij in nevladnih organizacij. Oni najpogosteje omenjajo vodilne uradnike delavskih združenj. Vsi skupaj se strinjamo, da tudi mnogih varuhov zdravja, pravice in 'resnice' (zdravnikov, pravnikov in znanstvenikov) pri njihovem ravnanju ne vodi toliko skrb za obče kot za lastno dobro.

Znamo se tudi privoščljivo nasmihati sosedu, ki se je uštel s krediti ali je skušal utajiti davke (po domače 'je delal na črno'), pa mu ni uspelo. Tu pa se naše dojemanje pohlepa počasi konča; kot da je pohlep vezan samo na denar …

Verjeli ali ne, ampak moški se z leti naučijo bolj ceniti svoje lepše polovice. Med drugim je s starostjo tudi zveza bolj trdna, saj sta zakonca v letih vse bolj povezana ter odvisna in navezana drug na drugega.

Moški svoje žene bolj cenijo pri 60. in 70. letih kot pa v mladosti in srednjih letih. Srečni pari, ki ostanejo poročeni vse do starosti, se lahko veselijo boljšega časa, ki ga lahko preživijo skupaj. Z leti se partnerja še bolj zbližata in sta v zakonu srečnejša. To je pokazala študija, pri kateri je sodelovalo 268 moških med 19. in 92. letom starosti.

Spet je tukaj poletje in ne, ne bom pisala o partnerskih zadevah, ker to je  tema za bolj depresivne mesece. Sem čistokrvni dvojček. Ne vem zagotovo, kako se v vas prepirajo druga nebesna znamenja, v katerih ste rojeni...ampak moje dve simpatični osebici v mojem rojstnem znamenju sta čisto preveč zanimivi, da nebi napisala članka tudi o tem.

Ključ do notranjega ravnovesja je samozavedanje in samospoznavanje. Da bi ugotovili, kaj smo, na kaj se odzivamo tako pozitivno kot negativno, kaj čutimo, želimo in tako naprej....se moramo ustaviti in slišati. Včasih sem veliko govorila, razpletala, analizirala in za to sem vedno potrebovala potrpežljivega in ljubečega poslušalca, ki mi je , prej ali slej , potrdil vse tisto moje razmišljanje, ki sem ga ravno delila z njim. Veliko sem govorila in malo SEM se poslušala.

Z julijem, na svojem letnem merilniku premaknem za eno črtico. Grem v nov cikel rasti, nova energija, nekaj se konča in začenja se novo, grem do moje ljubezni – morja, kjer začutim, tako kot tam zgoraj v hribih, svobodo, radost, globino … in naredim tudi kratek pregled, kje sem, kdo sem, kaj je ostalo zadaj in kaj gre z menoj naprej…

Odnosi so moja »poslastica«. Tukaj sem naredila veliko »nepravilnega«, doživela bolečino, razočaranje, sama prizadela, užalila, poškodovala…, zato mi je odkrivanje tega, zdaj razumljivega polja, v toliko večje veselje. Razumevanje sebe in drugih odnosov, mi daje vedenje.

Piše: Bern Jurečič v novi Karma plus

Včasih med prebiranjem priljubljenega 'rumenega' tiska naletimo na zgodbo o (navadno mladem) človeku, ki "ima vse", a polni rubrike senzacionalističnega tiska s svojim obnašanjem, izpadi, izleti v seks, droge ali kriminal in podobno.

Ker sami živimo manj izpostavljeno življenje, polno stroškov in skrbi, se večinoma vprašamo najbolj logično vprašanje – "Pa kaj mu je tega treba, saj vendar vse ima?!" Kot da je življenje ena sama logična pot – pot napredka, pot navzgor, iz bede, odrekanja in stiskanja pasu proti nekam gor, karkoli to že je. K slavi, izobilju, bogastvu. Več ali manj holivudski scenarij, tokrat za domačo rabo.

Verjamem, da se v vsakemu izmed nas skrivajo dobre lastnosti in da prav nihče ni slaba oseba v kater ni moč najti nič dobrega. Vsak med nami se je rodil s čisto dušo, potem pa je med odraščanjem ustvaril določeno mišljenje in razumevanje sveta. Velik del tega mišljenja smo ustvarili skozi starše, nekaj malega svojega karakterja smo prinesli s seboj. Zadnji vpliv na nas pa je imela še okolica v kateri smo odraščali.

Tako smo svojo čisto dušo založili z veliko prtljage in pozabili na pravi namen samega življenja. V resnici je velik del tega kar mislimo popolna neresnica, ki smo si jo izmislili sami. Danes lahko veliko opazimo kako ljudje med sabo želijo tekmovati kdo bo boljši, kdo ima več in na vsak način želimo skriti svoje napake in včasih iskreno priznati to, da smo kaj naredili narobe. Skozi to postanemo do drugih neprijazni in neiskreni.

Vedno več in vse pogosteje lahko beremo o odnosu med človekom in živaljo. O tem, kako ima človek do živali in do vse narave velikokrat zelo krut odnos. Veliko je govora tudi o vegetarijanstvu in prepričanju, da živali na Zemlji niso zato, da bi jih jedli. Mnenja o tem so zelo različna, kar je normalno, če o nečem razpravlja veliko ljudi. Pri tem sem se spomnila knjige »Ti, žival – ti, človek. Kdo je vreden več?«, izdajatelja Univerzalno življenje, iz katere bi rada citirala nekaj odlomkov, ki bodo morda še komu zanimivi.

RAZVOJNA POT DUHOVNIH ŽIVLJENJSKIH OBLIK OD DUHOVNEGA ATOMA PREK EVOLUCIJSKIH STOPENJ TJA DO DOVRŠENEGA DUHOVNEGA BITJA

»Vse duhovne oblike so izhajale in izhajajo iz Vseedinega. On je odem vesolja in vesolje samo. On, Vseedini, je izgovoril Svojo vsemogočno besedo, in nastala so prva bitja in življenjske oblike.

Meni zelo draga oseba ima zasluge, da so me zasrbeli prsti ob prebiranju članka, revije Polet. Objavila ga je na FB in ne morem mimo tega, da ne nebi z vami delila svojega razmišljanja.

V članku so pisali o teku. Nekaj je bilo napisanega o knjigi »tekaška biblija«, navedeni so bilo statistični podatki, da je število tekačic zraslo veliko bolj kakor število tekačev, da se razmerje v udeležbi med spoloma manjša… Enim je tek v zabavo, drugim sprostitev, tretjim druženje ali lahko tudi za tekmovanje. Naslednjih nekaj vrstic me pospremi v razmišljanje. Takole pišejo:

V starem ne more biti nič novega !?
Sliši se logično in vsem nam znano, pa vendarle se tega dejstva največkrat ali praviloma nikoli ne zavedamo.
V kolikor bi se, potem ne bi skozi vso našo zgodovino ponavljali, in modificirali prastare vzorce obnašanja ter odnosov nasploh.

Politiki so s svojimi monotonimi in ponavljajočimi obljubami stari.
Učitelji so s svojimi pristopi k vzgoji in izobraževanju stari.
Lažni mirovni sporazumi so del starega.
Psihologi in psihiatri so v svoje spominske celice nakopičili to, kar so jim njihovi mentorji in učitelji vcepili ter vse to ponavljajo.

Včasih je kdo rekel: »ta je pa še kot nepopisan list!« A ko gledam življenje z današnjim vedenjem, si kdaj, malo za šalo in malo zares, povem, da je vsak kot knjiga. Pa se takoj vprašam: »ali je že prebral svojo knjigo?, ali že ve kaj vse je zapisano v njej?« Kdo ve? 

Rada opazujem ljudi, ki gredo mimo, jim berem z obraza, kretenj, iz drže telesa ali hoje… Poigravam se z mislimi in ugibam kaj vse nosijo s seboj. Seveda se zavedam, da sem tudi sama dana na ogled in da drugi ugotavljajo in ugibajo, kaj zapisanega nosim v sebi, kakšna zgodovina me krasi ali ovira v tukaj in zdaj.

Ko razmišljamo o sodobnem času, še zlasti v kontekstu hude ekonomske, okoljske in družbene krize, ne moremo mimo pojma oziroma koncepta komercializacije. Komercializacija predstavlja enega ključnih vzrokov današnje krize. A ker je komercializacija tako vseprisotna in ker smo kot posamezniki in kot celotna družba tako zelo 'potopljeni' vanjo, se je komajda zavedamo. Naše 'vrednote', naši odnosi z drugimi ljudmi in z okoljem, naša politika in ekonomija, celo kultura in vsa druga področja človeškega delovanja so 'do konca' prežeta s komercializacijo.

V splošnem komercializacija (v slovenščino besedo lahko prevedemo kot trgovinizacija, vendar rajši ohranjamo originalen izraz) opredeljuje procese uveljavljanja tržnih odnosov ter modelov na vsa družbena področja, v naša medsebojna razmerja, v naše mišljenje in v naš odnos do okolja.

Imate tudi vi doma navihanca ali navihanko, ki se na vse kriplje brani šole in vsega kar je s tem povezano? Se tudi vi dnevno soočate z urami priprav in prepričevanjem, naj se vendar mladina spravi k učenju? Zveni poznano?

No, če pogledamo iskreno, je šola resnično skoraj neuporabna in brez veze! No skoraj;). Večino podatkov brez problemov dobimo na google.com, računalnik nam izračuna najzahtevnejše matematične operacije v delčku sekunde,.. Znanje, ki ga dobivamo v šoli je skoraj zgodovinskega pomena ali lepo rečeno zastarelo. Učimo se o zgodovini, namesto o prihodnosti. Slovenski zaposlovalci bi še vedno želeli, da imaš diplomo oz. nek certifikat, pomaga pa ti v bistvu prav nič...

https://www.youtube.com/watch?v=-X9wZZzO2Jk

Nasvet za osebno rast - "Zaupaj vase", ki smo ga sprejeli za svojega in ne razmišljamo o njem, delimo ga drug drugemu, si ga pošiljamo, se spodbujamo pri njem, pomaga pa edino tistemu, ki ga dejansko sploh ne potrebuje...

https://www.youtube.com/watch?v=5RsKm4YbHu0

Nasvet za osebno rast - "Bodi to kar si", ki smo ga sprejeli za svojega in ne razmišljamo o njem, delimo ga drug drugemu, si ga pošiljamo, se spodbujamo pri njem, pomaga pa edino tistemu, ki ga dejansko sploh ne potrebuje...

Pred kratkim sem se s fotoaparatom sprehajal po prelepi naravi in ko sem hodil, so se pred mano odkrivali novi in novi čudoviti motivi. Bilo je resnično neverjetno. Dobival sem ideje za kompozicije kot nikoli prej. Gozdna potka in njene podrobnosti, ki bi bile ponavadi precej nezanimive, so dobivale novo perspektivo. Skala v bližnji reki, delček drevesa, pogled iz daljave, motiv iz bližine, ideje in kombinacije so se mi odvijale pred očmi. Neverjetna izkušnja...

In potem me prešine. Natanko tako je vse v našem življenju! Razlog zakaj vidim vse te motive, je v tem, ker jih iščem. Zavestno sem se podal na pot, da jih odkrijem in ves čas pozorno opazoval. In potem so se sami pojavljali pred mano. Novi in novi.

Nisem privrženec meščanske kulture. Biti pripadnik srednjega sloja zahodne kulture v 19. in začetku 20. st. se mi zdi ena najobupnejših oblik človeškega obstoja. Samozatajevanje, zlaganost, neumorno dajanje vtisa, brezizhodna ujetost v vedenjske vzorce … Brrr!

Kljub temu pa je bila prav ta srhljiva razvojna stopnja zadnja, v kateri so vljudnost, prijaznost, spoštovanje, čast in ponos še nekaj pomenili. Zadnjih nekaj desetletij, ko zgolj vztrajno izničujemo nesnovne in kompulzivno arhiviramo snovne dosežke človeške kulture, si s tega gledišča vsekakor ne zasluži naziva 'razviti svet'.