Ko sem živel v študentskem domu, sem se spraševal, zakaj kak bivši študent nikoli ne pride obujati spominov na čase, ko je tam živel; da bi – po možnosti s steklenico v roki – potrkal na vrata in vprašal, če si lahko ogleda svojo bivšo sobo, kjer je preživel toliko odbitih trenutkov.

Odgovor mi je bil jasen tisti hip, ko sem študentski dom zapustil; v Bloku IV v Rožni dolini ni bilo ničesar, kar bi si želel še kdaj videti ali podoživeti. Zakaj? Verjetno iz istega razloga, ki pri bolnikih, norcih, zapornikih in taboriščnikih ne budi hrepenenja po tem, da bi še kdaj vdihnili postan zrak sobic, kjer so pustili najbolj nora leta svojih življenj …

Piše: Jana Pristovšek v novi reviji Karmaplus

V prejšnji številki revije ste spoznale, koliko hrepenenja je v vas, koliko sanj, želja. Težko je brskati po sebi, saj je človek sam sebi najbolj neizprosen sodnik. Zato bodite nežne s sabo, imejte enaka pravila zase in za okolico. Če ne veste, kakšna pravila uporabljate, si svojo situacijo predstavljajte, kot da je to situacija vaše najboljše prijateljice. Bi bili odgovori enaki? Ste enako razumevajoče? Jo tolažite ali obsojate? Spoznavajte sebe in se začnite imeti rade.

Samopodoba
Zdaj je čas, da se soočite s samopodobo. Ste samozavestne, tako nastopate, take vas ljudje vidijo, ste uspešne, sposobne, prijetne. Pravzaprav vam marsikdo zavida vaše življenje, potovanja, čas, ki ga same razporejate. Vendar se samozavestno vedenje dá tudi natrenirati. Samopodoba pa je nekaj drugega. Samopodoba je ocena vaše duše, ocena vaše biti. Sega daleč globlje od deloma razumske samozavesti. Samopodoba je tista ocena lastne vrednosti, ki vam pove, kaj si zaslužite in česa ne, kaj lahko dobite in česa ne. Neprestano tehta, meri, ocenjuje in sporoča.

Piše: Taja Veroti v novi reviji Karmaplus

Sreča ni nekaj izven nas, kar je namenjeno le redkim posameznikom. Sreča je dostopna vsem, če le znamo prisluhniti svojemu bistvu.

Srečni smo, ko imamo zadovoljene vse svoje najpomembnejše potrebe, in to na način, ki nam daje občutek, da smo vredni, spoštovani in sprejeti. Občutek, da naše življenje pripada nam. Sreča je povezana z ljubeznijo in svobodo. V prvi vrsti z ljubeznijo do sebe.

Kaj parom svetujeta zakonca, ki sta poročena že 80 let.
Da je ljubezen lahko večna, dokazujeta Maurice in Helen Kay, ki sta 27. avgusta praznovala 80. obletnico poroke. O svoji ljubezenski zgodbi sta spregovorila za britanski BBC in med drugim izdala svoj recept za srečen zakon.

Maurice, star 102 leti, in eno let mlajša Helen sta se spoznala leta 1929, ko sta bila še najstnika, poročila pa sta se pet let pozneje. "Nisem verjel, da bova skupaj več kot en teden. Neverjetno, da zveza traja že 80 let,“ je izjavil Maurice, Helen pa je dodala, da je podoben smisel za humor v zakonu zelo pomemben.

Piše: Jana Pristovšek v novi številki Karme plus

V hierarhiji potreb po Maslowu je potreba po pripadanju in ljubezni na tretjem mestu,  takoj za fiziološkimi potrebami in potrebi po varnosti. Ta potreba je v osnovi silno močna, če ji dodate še različna prepričanja, da je smisel življenja družina, da je človek brez duše dvojčice nepopoln ..., ter dodate pričakovanja družine in kulturnega okolja, lahko razumete, zakaj nekateri obupujejo, iščejo, ihtijo, želijo, izsiljujejo, moledujejo, pristajajo na nemogoča razmerja ... Z razumevanjem ozadja, lastnih občutkov in silnic, ki vas vodijo, pridete do odgovorov, da je ljubezensko razmerje več kot le 'živeti z nekom in imeti z njim otroke'.

Ozavestiti moramo lastne želje in hrepenenja, ozavestiti primanjkljaje, ki jih imamo iz otroštva, ozavestiti prepričanja, kaj vse ljubezen prenese, ozavestiti dilemo, ali ljubezen res premaga vse težave ali pa obstaja samo ena in edina ljubezen v življenju, pa tudi vprašanje, ali je vaš način, pogled in čutenje "edina prava ljubezen" ali pa obstaja več različnih ljubezni ... A najprej potrebujete nekoga, ki ga boste ljubili. In seveda, ki bo ljubil vas.

TAROT

Tarot je tehnika samospoznavanja, samoraziskovanja, čeprav se danes v glavnem uporablja kot metoda  razbiranja za  vedeževanje in je verjetno ena najbolj popularnih oblik  vedeževanja na svetu. Tako priljubljen je iz več razlogov, ker so karte izjemno lepe in ker večini ljudi podobe na kartah »skrivno« spregovorijo in posredujejo nenavadna in koristna pojasnila.

Tarot razbiramo preko simbolov, ki so narisani na karti. To so lahko osebe, različni vsakdanji predmeti, astrološki znaki, kabalistični simboli. Simboli in znaki so sestavni del našega vsakdana, ki nam prinašajo določeno sporočilo, nas obveščajo (npr. cestni znak). Obstajajo pa tudi simboli, ki so nekoliko drugačne narave. Njihovo sporočilo ni samo po sebi umevno in prepoznavno.  Gre za simbole, ki za svojo zunanjo formo skrivajo globjo notranjo vsebino.

Slediti in si želeti tistega kar obljublja religija, sveti spisi, voditelji…, je vzorec ki je zelo razširjen.
Toda na tak način zagotovo ne spoznavaš samega sebe.
To ne pomeni brati lastno knjigo o samemu sebi.
Tako še zmeraj bežiš pred tem kar si v resnici, v namišljeni (duhovni, svetleči, boljši…) svet.
Kopičenje t.i. »duhovnega« znanja, le še bolj otežuje direktno spoznavanje samega sebe, takega kot v resnici si.

Tako kot za opazovati lepoto sončnega jutra ne potrebuješ nobenega znanja, nobenih priprav, nobenih ritualov in tehnik, tako za opazovanje samega sebe in svojih notranjih procesov, ne potrebuješ ničesar.
Zadostuje le gola radovednost in pozornost.

Telo … tempelj, v katerem prebiva Duša. Čudovit tandem, vsak neponovljiv. 

Dandanes je telo zlorabljeno, največkrat s strani nas samih. Moj namen ni pisati o abecedi zdravega življenja niti o številnih raznovrstnih obsesijah. Poraja pa se mi vprašanje: Kdaj so nam uspeli podtakniti kvazi ideale o lepoti, ki puščajo kot sito in s tem posledično povzročili, da smo izgubili stik z lastnim telesom?

V procesu odkrivanja smisla lastnega obstoja in samospoznavanja ima sprejemanje celotnega sebe ključno vlogo. Dokler ne sprejmemo vseh aspektov, vključno s fizičnim telesom, stopicamo na mestu. Te stopničke se ne da preskočiti, pa bi si marsikdo želel. Ne moremo izkušati izpolnjenosti, dokler zavračamo del sebe. Nemogoče.

Pogovor s fizioterapevtko Melito Gole Kordiš pripravila Petra Arula

Pravilen telesni razvoj dojenčka vpliva tako na njegov zdrav telesni kot tudi intelektualni in lahko celo čustveni razvoj. In prav za pravilen telesni razvoj dojenčka je še kako pomembno pravilno rokovanje z njim. O tem, kako pravilno rokovati z dojenčkom, kako zaznati spremembe, ki jih ne želimo, in tudi kako jih omiliti, kdaj k pediatru oz. fizioterapevtu, pa tudi o prvih korakih in izbiri čeveljčkov bomo govorili s priznano fizioterapevtko Melito Gole Kordiš.

Kaj pomeni pravilno rokovanje z dojenčkom?
Beseda je prevod iz angleškega jezika baby handling. S pravilnim rokovanjem z dojenčkom lahko preventivno vplivamo na nadzor drže in gibalnih vzorcev. Sicer je to zelo pomembno pri tistih otrocih, ki so bili poslani na nevrofizioterapijo, da se tega rokovanja starši naučijo in potem to prakticirajo skozi ves dan.

Kaj hoče ženska, odgovor je preprost, ženska hoče hoteti. Hotenje je nek užitek, pa naj gre za subjektivno hotenje ali hotenje drugega v primeru katerega se subjekt manifestira skozi podvrženost, ki je spet stvar volje, razmerje do volje drugega. Med ženskostjo in voljo obstaja določena sorodnost, izraža absolutni, neskončni, brezpogojni značaj, ki se najbolje manifestira v kaprici. V Lacanovem nauku nastopi kaprica v okviru očetovske metafore, v kateri oče zastopa zakon in mati kaprico, pri čemer se za civilizacijski napredek označi pot od kaprice k zakonu.

V Grški mitologiji so bogovi kapriciozni, tako je vse do Mojzesa, prihoda civilizacije in njegovih tabel zakona. Čutiti kaprico do…pomeni biti v krempljih nenadne želje po flirtu, kar najbolje uteleša bog Grkov Zevs. Velik napredek je torej, da se v svet naseli religija zakona in nato pride tisti, ki govori o izpolnitvi v ljubezni. Skratka z smehom je konec, kar strukturira očetovsko patriarhalno metaforo. Tu je zakon s svojimi velikimi parklji, s šibo, z obljubo in zvestobo, zakon je tu zato, da brzda voljo.

Pogovor z Metko Zupančič pripravila Petra Arula

Z otrokom lahko takoj po rojstvu vzpostavimo nežno komunikacijo o izločanju in s tem zavedanja fizioloških funkcij izločanja ne zatremo z neprestanim povijanjem v plenice.

Metka Zupančič, svetovalka koncepta brez plenic in mamica dveh fantkov, ki sta zrasla brez plenic, pravi:

»Koncept brez plenic je metoda nežne komunikacije o izločanju, ki jo odrasli lahko vzpostavi z dojenčkom že takoj po rojstvu. Koncept temelji na naravnem dejstvu, da se dojenčki fiziološke funkcije izločanja zavedajo že od rojstva dalje. To zavedanje sicer najbrž ni na isti ravni kot pri odraslem človeku, pa vendar so dojenčki sposobni zavestno sprostiti ali aktivirati sfinktre – mišice, ki sodelujejo pri funkciji izločanja. Kadar se odrasli poleg potreb glede hranjenja, spanja in bližine odzove tudi na otrokove potrebe glede izločanja, je otrok bolj celostno zadovoljen. Otrok ohrani zavedanje o izločanju, tako da se mu le-tega ni treba pozneje ponovno naučiti.«

Pogovor z Damijano Medved pripravila Petra Arula

V čem se povezovalno starševstvo razlikuje od drugih tipov vzgoje?
Pri povezovalnem starševstvu gre za to, da s srcem in glavo prisluhnemo otroku. To se mi zdi bistvena lastnost in povzetek, kaj je povezovalno starševstvo.

Če predstavim na konkretnem primeru: prepričana sem, da čuteča mama ali oče ne more pustiti novorojenčka samega jokati v oddaljeni sobi. To resnično nikakor ne gre skupaj. Novorojenček, nebogljeno, komaj rojeno bitje seveda potrebuje varno in čuteče naročje svojih najbližjih. To pravzaprav sodi k humanosti. To je torej srčna plat povezovalnega starševstva.

Da je življenje v dvoje lahko lepo in izpolnjeno ali pa prazno in prežeto z nezadovoljstvom, vedo mnogi med nami. Večina tistih, ki živijo v dalj časa trajajoči zvezi, pozna svetlo in temno plat odnosa. Zakaj prihaja do tega, da človeka, ki sta si bila nekoč blizu, danes komaj še izmenjata nekaj besed na dan? In kakšen čarobni napoj poznajo pari, ki še po mnogih skupnih letih uživajo v medsebojni družbi? Je njihova skrivnost v prilagodljivosti, sorodnih dušah ali sreči?

Najbrž povsem zadovoljivega odgovora ne moremo dati, saj tako, kot je vsak posameznik edinstven in drugačen, ima tudi vsak partnerski odnos svoje posebne značilnosti, ki ga razlikujejo od drugih parov. Toda nekatere značilnosti so prisotne v taki ali drugačni obliki skoraj v vseh partnerskih zvezah. Poznavanje teh nam pomaga na poti rasti v dvoje. Preden se posvetimo tem 'stopnicam' v razvoju odnosa, pa si osvetlimo smisel skupnega življenja, kot ga lahko razumemo v današnjem času.

Seveda bom pazila na tvoje otroke. Da, vzel bom to enciklopedijo, gotovo lahko najdemo prostor za novo zbirko . Nocoj bom z veseljem skuhala za sedem ljudi. Ja, vseeno mi je. Prav, opravil bom to delo namesto tebe.

Se lahko spomnite, kdaj ste nazadnje privolili, da nekaj storite, čeprav tega niste hoteli? Kolikokrat ste si že naložili preveliko breme, tako v zasebnem kot v poklicnem življenju, ker preprosto niste znali reči 'ne'? Kolikokrat ste se za uslugo nekomu odločili zaradi občutka krivde ali dolžnosti? Koliko časa ste porabili za opravke, za katere vam v resnici ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti?

Osnovno koriščenje proizvodnega aparata je usmerjeno k zadovoljevanju potreb in sposobnosti posameznika. Mnoštvu prebivalstva, se doseg in oblika zadovoljstva določa z njihovim lastnim delom, njihovo delo pa je služenje aparatu, ki ga sami ne nadzorujejo, deluje kot neodvisna sila, kateri se posamezniki morajo pokoriti, če hočejo živeti. Aparat postaja vse bolj odtujen, kolikor bolj je organizacija dela specializirana. Ljudje ne živijo več svojega lastnega življenja, temveč izvajajo v naprej določene funkcije. Dokler delajo ne zadovoljujejo svoje lastne potrebe in sposobnosti, temveč delajo na odtujevanju.

Delo je sedaj postalo splošno, tako kot tudi omejevanje libida: delovni čas, ki zavzema največji del posameznikovega življenjskega časa, je čas napora, kjer je odtujeno delo odsotnost zadovoljevanja - odsotnost načela užitka. Omejevanje libida se prikazuje toliko bolj racionalno, kolikor bolj je omejevanje univerzalno, kolikor bolj prevzema celotno skupnost.

Piše: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka v Vivi www.viva.si

Razmišljanja
Zadnje čase se v medijih zelo pogosto pojavljajo vprašanja o govorjenju resnice, prikrivanju in laganju. Marsikdo zadnje dvoje meče v isti koš. Seveda je laganje navsezadnje povezano s prikrivanjem. Lahko bi rekli, da je prikrita informacija oziroma skrivnost nekaj, kar ve ena ali več oseb, vendar to namenoma prikriva drugim. Prikrivanje pa od človeka neizogibno zahteva laganje.

Zastaviti pa si moramo še eno ključno vprašanje: ali oseba laže zaradi določenega dogodka ali pa gre za zakoreninjeno navado, ki je stvar njegovega značaja in osebnosti!?

Da ne boste vedno govorili le o vremenu in delu ter trepetali pred nerodnimi minutami tišine, obstaja nekaj možnosti, ki se jih lahko poslužite, da bo pogovor lažje stekel.

Vreme je vedno prikladna tema med klepetom, ko vam zmanjka materiala, ali pa ko se z nekom prvič srečate. S podatki o tem, ali naj bi deževalo in kdaj, pogosto zapolnemo trenutke, ko bi radi presekali mukotrpno tišino. Tovrstno klepetanje je lahko za osebe, ki so bolj introvertiranega tipa prava nočna mora. Vendar pa obstajajo načini, kako izboljšati posameznikovo interakcijo v takih primerih, ne da bi se zatekli k vremenu.

Glasno prerekanje, kričanje, zmerjanje in razbijanje je nezdrav način komuniciranja, ki ima pogubne posledice za partnerski odnos.

"Zavedata se, da je takšen način komuniciranja napačen. Tudi njima je kričanje in razbijanje nekaj nepoznanega in ju moti," pravi psihoterapevtka. Ker se ne slišita, se ne znata več normalno pogovarjati, zato je pomoč strokovnjaka dobrodošla.

Kakšna so naša življenja ki jih živimo?
Koliko je v njih strasti, lepote, preprostosti, plemenitosti, svobode, miru, ljubezni?
Koliko smo zares izpolnjeni in srečni?
Lahko, da smo relativno uspešni in zadovoljni s svojim življenjem, a nas to vendarle ne osrečuje popolnoma.

V trenutkih krize se tega še kako zavemo.
Takrat se zavemo, da je vse kar smo si zgradili ali gradimo, na zelo majavih nogah.
Začnemo se zavedati minljivosti vsega zbranega in »prigaranega«.
Zavemo se, da smo tudi sami minljivi, čeprav smo trenutek smrti na časovni premici postavili na čas čez 30, 40, 60,…let.

V zvezi s pohlepom se danes najpogosteje omenja bogate vodilne uradnike držav, podjetij in nevladnih organizacij. Oni najpogosteje omenjajo vodilne uradnike delavskih združenj. Vsi skupaj se strinjamo, da tudi mnogih varuhov zdravja, pravice in 'resnice' (zdravnikov, pravnikov in znanstvenikov) pri njihovem ravnanju ne vodi toliko skrb za obče kot za lastno dobro.

Znamo se tudi privoščljivo nasmihati sosedu, ki se je uštel s krediti ali je skušal utajiti davke (po domače 'je delal na črno'), pa mu ni uspelo. Tu pa se naše dojemanje pohlepa počasi konča; kot da je pohlep vezan samo na denar …

Verjeli ali ne, ampak moški se z leti naučijo bolj ceniti svoje lepše polovice. Med drugim je s starostjo tudi zveza bolj trdna, saj sta zakonca v letih vse bolj povezana ter odvisna in navezana drug na drugega.

Moški svoje žene bolj cenijo pri 60. in 70. letih kot pa v mladosti in srednjih letih. Srečni pari, ki ostanejo poročeni vse do starosti, se lahko veselijo boljšega časa, ki ga lahko preživijo skupaj. Z leti se partnerja še bolj zbližata in sta v zakonu srečnejša. To je pokazala študija, pri kateri je sodelovalo 268 moških med 19. in 92. letom starosti.

Spet je tukaj poletje in ne, ne bom pisala o partnerskih zadevah, ker to je  tema za bolj depresivne mesece. Sem čistokrvni dvojček. Ne vem zagotovo, kako se v vas prepirajo druga nebesna znamenja, v katerih ste rojeni...ampak moje dve simpatični osebici v mojem rojstnem znamenju sta čisto preveč zanimivi, da nebi napisala članka tudi o tem.

Ključ do notranjega ravnovesja je samozavedanje in samospoznavanje. Da bi ugotovili, kaj smo, na kaj se odzivamo tako pozitivno kot negativno, kaj čutimo, želimo in tako naprej....se moramo ustaviti in slišati. Včasih sem veliko govorila, razpletala, analizirala in za to sem vedno potrebovala potrpežljivega in ljubečega poslušalca, ki mi je , prej ali slej , potrdil vse tisto moje razmišljanje, ki sem ga ravno delila z njim. Veliko sem govorila in malo SEM se poslušala.