Kakšna so naša življenja ki jih živimo?
Koliko je v njih strasti, lepote, preprostosti, plemenitosti, svobode, miru, ljubezni?
Koliko smo zares izpolnjeni in srečni?
Lahko, da smo relativno uspešni in zadovoljni s svojim življenjem, a nas to vendarle ne osrečuje popolnoma.
V trenutkih krize se tega še kako zavemo.
Takrat se zavemo, da je vse kar smo si zgradili ali gradimo, na zelo majavih nogah.
Začnemo se zavedati minljivosti vsega zbranega in »prigaranega«.
Zavemo se, da smo tudi sami minljivi, čeprav smo trenutek smrti na časovni premici postavili na čas čez 30, 40, 60,…let.
V trenutkih prave krize ne moremo mimo dejstva, da naše notranje praznine nikakor ne moremo zapolniti z materialnimi mašili.
Zakaj torej ta mašila v resnici ne delujejo?
To je trenutek ko se pojavi dvom v staro, v lažno varnost ki smo jo iz tega starega črpali.
Naš »varen svet« se dostikrat začne sesuvati kot hišica iz kart.
Začnejo se iskanja, rojevajo se vprašanja…
Samodejno se pojavi vprašanje: »Ali obstaja kaj takega, kar lahko trajno zapolni to neskončno praznino v nas«?
Konec prvega dela.
Mirko Katalenič
|
Začetek prebujanja - 1. del
Prispeval/a: budabreztruda dne nedelja, 24. avgust 2014 @ 07:47 CEST
lahko trajno zapolni to neskončno praznino v nas«?
____________________________
Bog ali pa vera v posmrtno življenje.
Je poleg tega možno še kaj drugega?
Komaj čakam nadaljevanje.
:)
Začetek prebujanja - 1. del
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 27. avgust 2014 @ 07:22 CEST
tudi sam čakam kaj bo v nadaljevanju...
Nekako pa slutim, da si se tokrat malce zmotil v predvidevanju.
:)))
Srečno.
Mirko