Vsak kdaj zamudi, pri nekaterih pa je zamujajnje sestavni del vsakdana. Preberite nekaj znanstvenih razlag, zakaj nekateri ljudje ves čas zamujajo.

Eden od najpogostejših razlogov za kronično zamujanje je po mnenju psihologa s kanadske Univerze Wilfrid Laurier Rogerja Buehlerja slabo načrtovanje časa. Kot izpostavlja Wall Street Journal veliko zamudnikov namreč napačno oceni, koliko časa jim vzamejo razna opravila, pot in podobno. Po njegovem mnenju ljudje v povprečju podcenjujemo čas potreben za določeno aktivnost za 40 odstotkov.

Želite kaj napraviti zase? Se želite izogniti grenkemu spoznanju, ki se utegne pojaviti na stara leta - namreč, da pravzaprav nikoli niste v polnosti zaživeli in izkusili bogastva življenja? Potem berite dalje.

V zadnjem času se marsikaj dogaja, kar človeka napeljuje k razmišljanju. Veliko je veliko govora o tem, da bi morali napraviti kaj bolje, v nasprotju z dosedanjimi klišejskimi reakcijami, če želimo sebi in zanamcem zagotoviti kaj lepšo prihodnost. Govora je o dvigu zavesti , ki naj bi bil predpogoj za resnejše pozitivne spremembe v družbi.

Tudi na tej spletni strani je v več sestavkih prebrati marsikaj na omenjene teme; govorili smo o pogojih, strategijah in načinih, ki bi omogočili dosego začrtanih ciljev. Ugotovili smo, da je treba delovati v smeri celostnejšega zaznavanja sveta ter storiti marsikaj, da bi um razbremenili preživelih prepričanj in pridobili nova, ki širijo duha in dvigujejo zavest.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

K težavi pristopite s čim večjim razumevanjem, tako da ne bo imel občutka, da nanj pritiskate ali da ga skušate nadzirati. Izogibajte se trditev, s katerimi bi mu dali vedeti, da je z njim nekaj narobe ali da se do mame ne obnaša pravilno. Povejte mu, da če ne bo spremenil odnosa z materjo, po vsej verjetnosti vidva ne bosta mogla več nadaljevati vajine zveze.

Če si želi vaše pomoči in želi spremeniti odnos z materjo, bodite ljubeči in potrpežljivi. Ko se mati vmeša v vajino življenje, ne pristopajte z jezo ali zamero, temveč bodite čim bolj mirni in jasni ter trdno postavite svoje meje. Poiščita pomoč: dogovorita se za partnersko (ali individualno) terapijo.

Kdo v paketu zaničuje in trpinči vse ženske, istospolnike, tujce in ljudi neprave vere? Kdo jih samodejno in samoumevno onemogoča v poklicnem razvoju ter (z izjemo lepih žensk) noče biti njihov sosed? Kdo kriči, da je treba to ali ono skupino ljudi izbrisati z obličja zemlje ali pa vsaj odstraniti iz države? Kdo se razstreljuje? Kdo gre potem, ko se je nekdo razstrelil, uničevat trgovine in svetišča nekih tretjih ljudi?

Odgovor je jasen – verniki!

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

KAJ LJUBIJO MOŠKI?
Biti ženska ni preprosto. Ne le zaradi mesečnega klica telesa, ki nas opominja na spopad hormonov, biološko uro in kar je še tega. Mnogo težje je biti ženska zaradi nenehnega prizadevanja, da bi nas sprejeli moški in širša družba. To prizadevanje vsakodnevno otežujejo množični mediji, ki nam vsiljujejo podobe domnevno idealnega videza (kar pomeni suho telo, visoke ličnice, napeto kožo brez sledi nepravilnosti, noge, dolge kot ponedeljek, pas, vitek kot ročaj od metle, in prsi kipeče kot Pameline – seveda ne glede na starost).

Rezultat? Večno nezadovoljstvo same s sabo in načeto samospoštovanje.

Piše: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog v Vivi www.viva.si

Si zaslužim biti ljubljen?
Velika večina ljudi, ki se odločijo za psihoterapevtsko in svetovalno pomoč, ima težave z občutkom manjvrednosti. Ljudje, ki se ne sprejemajo, ker so prepričani, da tega niso vredni, največkrat s čim pogojujejo svojo osebno vrednost.

Prepričani so, da si preprosto ne zaslužijo lastne ljubezni, a tudi ne sprejemanja in ljubezni drugih. Menijo namreč, da morajo izpolniti nekakšen pogoj – da bodo šele tedaj nekaj vredni, da bodo šele tedaj imeli pravico do spoštovanja, ljubezni in sprejemanja.

Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati vloge varovalke v sistemu električnega omrežja. Ljudje se dobro zavedamo, kakšno funkcijo imajo varovalke v umetnih sistemih. Zaupamo jim! Še več, v neštetih primerih in vedno bolj intenzivno tem sistemom zaupamo celo lastna življenja. Morda ravno v tem zaupanju tiči tudi eden izmed razlogov za razcvet sodobne tehnologije? Kaj pa vem ...

Če spremljate najnovejše dosežke, denimo na področju razvoja avtomobilizma, ste prav gotovo seznanjeni s sistemi za preprečevanje trka, avtonomno vožnjo (brez posredovanja voznika). Prometne nesreče znajo kmalu postati stvar preteklosti!

Piše: Nina Mazi v Vivi www.viva.si

Najnevarnejši so nedeljski večeri
Največja napaka, ki jo lahko naredi ženska na prvem zmenku, je zastavljanje vprašanj o izbrančevem premoženju in zaslužku. Strokovnjaki in poznavalci iz razvitega zahodnega sveta pravijo, da je denar vzrok, povod, razlog in tema večine zakonskih prepirov in nesoglasij med partnerji, med otroci in starši ter med starejšo in mlajšo generacijo.

Najbolj radikalni celo trdijo, da je kljub vsesplošnemu pomanjkanju duhovnosti materialna plat življenja danes veliko bolj kočljiva in sporna od duhovne. Tako naj bi se več kot tretjina parov prepirala izključno zaradi denarja. Izidi poglobljene ankete in večletne raziskave, ki so ju nedavno izvedli mednarodni strokovnjaki v šestih ekonomsko najbolj razvitih evropskih državah, so odkrili nekaj značilnih trendov na področju konfliktov, povezanih z denarjem, blagostanjem in materialnim bogastvom.

Kako izbiramo besede je včasih zelo pomembno za naše odnose. Raziskave so pokazale, da je ena beseda še posebej ključna.

Beseda, ki jo vsak odnos potrebuje, je hvala. Preprosta beseda daje naslovniku občutek, da je cenjen. Strokovnjaki svetujejo, da jo uporabimo tudi takrat, ko imamo občutek, da bi nekaj preprosto moralo biti narejeno. 

Vsi pravijo, da je iskrenost najpomembnejša, nekateri pa vseeno menijo, da obstajajo situacije, ko je resnico bolje zamolčati ali pa jo prikrojiti.

Seveda ni govora o laganju partnerju, ko gre za zvestobo oziroma za prekrivanje afere, so pa druge situacije, ko je verjetno bolje izreči majhno laž. Kdaj je ta opravičljiva?

• Ko želimo biti uvidevni

Vsaka ženska, ki je bila v zvezi z moškim, je vsaj enkrat morala odigrati navdušenje nad darilom, ki ji v resnici ni bilo prav nič všeč.

Dave Webb je bil zaprt ječi v okrožju Santa Clara v Kaliforniji, ko je slišal za poseben osemtedenski program v taboru za šolanje rekrutov, ki bi ga prej spravil iz ječe. Navdušeno ga je sprejel. Rekel si je, čim prej pride iz ječe, tem prej lahko spet nadaljuje s svojo 20 let staro navado jemanja mamil.

Toda preden je minilo osem tednov, je Webb, star 42 let, našel načelo, ki ga je odtlej vodilo in za katerega meni, da mu je spremenilo življenje. Zanj ni izvedel iz programa o samospoštovanju, terapije z umetnostjo ali reševanja problemov, pač pa je bil tega deležen na svoj način. Prav tako ne, ko je poslušal grafične podrobnosti o tem, kaj povzročajo mamila v njegovem telesu. dolga leta izkušenj so ga o tem dobro poučila.

Papež Frančišek je v intervjuju razkril 10 skrivnosti za srečno življenje.

1. "Živi in pusti živeti.“ Vsi bi morali živeti v skladu s tem načelom, svetuje papež.

2. "Bodi darežljiv do sebe in do drugih“. Frančišek je poudaril, da moramo druge sprejeti v svoje življenje, sicer obstaja nevarnost, da postanemo egoistični. 

3. "Nadaljujete v miru.“ Po papeževem mnenju je pomembno, da se v življenju premikamo na "prijazen, skromen in miren način.“

Svetovalka Tamara Star je za Huffington Post zbrala sedem navad, ki spremljajo ljudi, ki so ves čas nesrečni.

Ali smo srečni ali ne, je odvisno tudi od nas samih, poudarja Starova, ki je odkrila, da obstaja več stvari, ki so skupne ljudem, ki so kronično nesrečni. Pri tem sicer poudarja, da ima vsak od nas kdaj pa kdaj slabe dneve ali tedne, zato se bomo zagotovo prepoznali v naštetih trditvah.

Moralni kapital je sicer pojem, ki nima povsem jasne definicije, a je povsem jasno, da ni isto kot poštenost, integriteta ali nepodkupljivost. V vsakem primeru pa nam pomaga razumeti zakaj večina običajnih ljudi vselej bolj zaupa medijem in politikom kot pa zdravi kmečki pameti.

Družbe v stanju dezorganizacije, kakršna je v tem trenutku slovenska, so edinstven laboratorij, v katerem je mogoče opazovati delovanje pojma, kakršen je moralni kapital, v precej čisti obliki. Brez večjih motečih dejavnikov lahko opazujemo kako njegove zakonitosti kljub marsičemu kar se še dogaja, neposredno vplivajo na prepričanja ljudi in s tem na dogajanje v družbi. Ugotovimo lahko cel kup zanimivih stvari.

Piše: Sandra Kocijančič v novi številki Karme plus

Ednina ali dvojina! Zakaj ednina ne bi bila enako čudovita kot dvojina? Ni potrebe, da bi travmatizirali samoto. To pa zato, ker je vsako obdobje življenja naravnost čudovito in je takšno tudi obdobje, ko ste sami. Ni res, da nimate nikogar, kajti 'imeti sam sebe' je pogosto več kot 'imeti nekoga'.

Ni se treba skrivati v nemogočih in trpečih zvezah, da bi se počutili izpolnjene in poklicane v življenje. Tudi to, da smo v nekem trenutku sami, je dar in ga moramo pustiti, da polno živi z nami. Ker kot vse mine, vse odhaja in se vse spreminja, bo tudi ednino zamenjala dvojina. In takrat vam bo morda celo žal, da si niste dovolili polnosti sebe.

Zakaj je bolje, da pri vzgoji izberemo ljubezen in podporo kot pa kritiko in ustrahovanje ter kaznovanje?

Na okrogli mizi, ki smo jo imeli pred kratkim in katere gost sem bila tudi sama, smo razglabljali o tem, kakšna je razlika med permisivno in samoomejitveno vzgojo. O permisivni vzgoji smo vsi že veliko slišali, o samoomejitveni vzgoji, katere največji zagovornik in učitelj je dolgoletni družinski terapevt Jasper Juul, pa zelo malo ljudi ve kaj več. Pri njej gre za pozitiven pristop do otroka. To pa predvsem pomeni postavljanje meja z ljubeznijo.

Da se ne bomo narobe razumeli - pozitiven pristop ne pomeni, da otrok lahko počne, kar hoče. Ključno pri samoomejitveni vzgoji je, da z ljubeznijo in spoštovanjem otroka kot malega človeka poskrbimo, da bo tudi sam zrasel v človeka, ki bo znal z ljubeznijo postaviti meje. Meje tudi za dobro sebe. Da bo znal biti prijazen in empatičen, hkrati pa bo znal poskrbeti zase. Znal reči ne, ko je to dobro za njegovo zdravje, in ob tem ne bo obremenjen z občutkom krivde.

MALA SKRINJICA - VELIK ZAKLAD
Majhni in veliki, otroci živijo z nami. Ste v naglici vsakdana že začutili, da med vas in otroka lezeta utrujenost in odtujenost? Prihaja čas počitnic, morda se vas že zdaj loteva zaskrbljenost, kako jih boste preživeli skupaj. Ali pa se jih veselite? Ne glede na to, kakšen odnos imate s svojim otrokom, čas počitnic je priložnost, ko se mu kot starši lahko bolj približate in poglobite medsebojni odnos. Še zlasti, če med letom kljub vsemu prizadevanju ne morete razumeti svojega otroka in ga nekako 'ne začutite'? Kako premagati to oviro?

Ko - če imamo težave z otroki, se o tem lahko pogovorimo s prijatelji, poiščemo pomoč v meditaciji ali pa molitvi, prebiramo knjige o vzgoji otrok, se posvetujemo s strokovnjaki, preberemo tale članek ... Marsikje poiščemo pomoč in prav je tako.

Samozavest je bistvena sestavina uspeha na vseh življenjskih področjih. Brez nje si ne upamo tvegati in nimamo poguma, da bi med opravljanjem nalog v tem svetu raziskovali višja obzorja.

Prava samozavest ne temelji na dosežkih oziroma uspehih, temveč na izpolnitvi našega jaza, naše vloge in tega, kar predstavljamo sebi, svoji družini in okolici. Kdor ima tako samozavest, lahko prebudi zaupanje in vero v drugih. Z neuspehi ne izgubimo veliko, neznačajnost in nedoslednost pa sta velika izguba za naše notranje življenje.

Številne knjige nas učijo vodstvenih tehnik, da bi si lahko odebelili bančni račun, se povzpeli po karierni lestvici, si pridobili več moči, upravljali z življenji drugih in temu primerno napihnili svoj ego. Kakšno pa je vodenje, s katerim lahko znatno pripomoremo k izboljšanju življenja ljudi in sveta na splošno?

Pravo vodenje pomeni, da smo vodja, ki zares pozitivno vpliva na življenje drugih – ne pa da vodenje jemljemo le kot sredstvo za velik zaslužek. Najpomembnejši je pečat, ki ga pustimo svetu. Svet sovraži tiste, ki niso pošteni. Ljudje prezirajo hinavščino.

Najnovejše raziskave so pokazale, da človeška osebnost do tridesetega leta starosti ni popolnoma izoblikovana, tako kot že dolgo časa trdi tradicionalna teorija.

Pravzaprav do neke mere drži star pregovor, ki pravi o ljudeh, da postajajo z leti vse pametnejši. Ameriški raziskovalci s kalifornijske Univerze v Stanford so pod vodstvom Sanjay Srivastava na več kot 130. 000 ljudeh, starih od 21 do 60 let, preučili pet najznačilnejših oblik osebnosti, imenovanih »velikih pet«, ki zajemajo: natančnost, prijetnost, nevrotičnost, odprtost in način komuniciranja. Nobena izmed teh značilnosti ne temelji na razpoloženju.

Pred kratkim sem se z novinarko neke naše revije pogovarjala o nenavadnih pojavih, čudežih. Kako so možni, zakaj se nam zdijo nadnaravni, je vprašala. Ali gre pri tem za neko, nam neznano, nedoumljivo obliko energije, vrsto vibracije, morda skupek informacij, ki ga z našim umom ne razumemo? Ali se nam čudeži iz tega paralelnega, očem nevidnega sveta pokažejo prav zato, da nas spomnijo, da obstaja nekaj več, kot lahko doumemo z razumom in vidimo z očmi?

O vsem tem sem razmišljala, ko sem gledala filmski spektakel Avatar, ameriškega režiserja Jamesa Camerona. Zgodba sama je barvito črno bela. Barvita zaradi čudovitih prizorov narave in neverjetnih fantazijskih bitij, ki živijo na planetu Pandora. Črno bela je zaradi kontrasta med nasilnimi in pohlepnimi Zemljani, ki so prišli na planet, da bi ga izropali, in nenasilnimi, v harmoniji z naravo in med seboj živečimi prebivalci Pandore.

Če izhajamo iz dejstva, da je na svetu že okvirno 7.000.000.000 ljudi in če se dalje zavedamo, da nam nihče od preostalih 6.999.999.999 ljudi ni podoben, isti ali enak niti vizualno (če nimamo enojajčnega dvojčka) kaj šele v mislih, čustvih in prepričanjih, potem lahko lažje razumemo, da je naše medsebojno sporazumevanje zelo pomembno, če želimo biti razumljeni in sprejeti, kot bi si želeli.

Poleg neverbalne komunikacije, s katero tudi ogromno povemo in čedalje večje pojavnosti intuicijske ali telepatske komunikacije, imamo seveda verbalno-govorno ali zvokovno komunikacijo o kateri sem se odločila pisati, na podlagi izjave iz Biblije: »In beseda je meso postala in med nami prebivala«. 

Beseda, ki sem jo kot majhna, pridna in po vseh krščanskih kriterijih moje ljube babice morala pogosto uporabljati v svojem besednjaku. Pravzaprav je bila to ljubka koda, s katero sem dobila še več in to sem kot bistra deklica znala uporabljati.

Če dobro premislim, je bilo to v moji glavici enako kot prijazni" dobro jutro"," dober dan" in podobno. Zagotovo to ni bil namen mojih vzgojiteljev, ampak tako sem to besedo dojemala jaz  globoko v moja 20 leta.