Piše: Sandra Kocijančič v novi številki Karme plus

Ednina ali dvojina! Zakaj ednina ne bi bila enako čudovita kot dvojina? Ni potrebe, da bi travmatizirali samoto. To pa zato, ker je vsako obdobje življenja naravnost čudovito in je takšno tudi obdobje, ko ste sami. Ni res, da nimate nikogar, kajti 'imeti sam sebe' je pogosto več kot 'imeti nekoga'.

Ni se treba skrivati v nemogočih in trpečih zvezah, da bi se počutili izpolnjene in poklicane v življenje. Tudi to, da smo v nekem trenutku sami, je dar in ga moramo pustiti, da polno živi z nami. Ker kot vse mine, vse odhaja in se vse spreminja, bo tudi ednino zamenjala dvojina. In takrat vam bo morda celo žal, da si niste dovolili polnosti sebe.

Zakaj je bolje, da pri vzgoji izberemo ljubezen in podporo kot pa kritiko in ustrahovanje ter kaznovanje?

Na okrogli mizi, ki smo jo imeli pred kratkim in katere gost sem bila tudi sama, smo razglabljali o tem, kakšna je razlika med permisivno in samoomejitveno vzgojo. O permisivni vzgoji smo vsi že veliko slišali, o samoomejitveni vzgoji, katere največji zagovornik in učitelj je dolgoletni družinski terapevt Jasper Juul, pa zelo malo ljudi ve kaj več. Pri njej gre za pozitiven pristop do otroka. To pa predvsem pomeni postavljanje meja z ljubeznijo.

Da se ne bomo narobe razumeli - pozitiven pristop ne pomeni, da otrok lahko počne, kar hoče. Ključno pri samoomejitveni vzgoji je, da z ljubeznijo in spoštovanjem otroka kot malega človeka poskrbimo, da bo tudi sam zrasel v človeka, ki bo znal z ljubeznijo postaviti meje. Meje tudi za dobro sebe. Da bo znal biti prijazen in empatičen, hkrati pa bo znal poskrbeti zase. Znal reči ne, ko je to dobro za njegovo zdravje, in ob tem ne bo obremenjen z občutkom krivde.

MALA SKRINJICA - VELIK ZAKLAD
Majhni in veliki, otroci živijo z nami. Ste v naglici vsakdana že začutili, da med vas in otroka lezeta utrujenost in odtujenost? Prihaja čas počitnic, morda se vas že zdaj loteva zaskrbljenost, kako jih boste preživeli skupaj. Ali pa se jih veselite? Ne glede na to, kakšen odnos imate s svojim otrokom, čas počitnic je priložnost, ko se mu kot starši lahko bolj približate in poglobite medsebojni odnos. Še zlasti, če med letom kljub vsemu prizadevanju ne morete razumeti svojega otroka in ga nekako 'ne začutite'? Kako premagati to oviro?

Ko - če imamo težave z otroki, se o tem lahko pogovorimo s prijatelji, poiščemo pomoč v meditaciji ali pa molitvi, prebiramo knjige o vzgoji otrok, se posvetujemo s strokovnjaki, preberemo tale članek ... Marsikje poiščemo pomoč in prav je tako.

Samozavest je bistvena sestavina uspeha na vseh življenjskih področjih. Brez nje si ne upamo tvegati in nimamo poguma, da bi med opravljanjem nalog v tem svetu raziskovali višja obzorja.

Prava samozavest ne temelji na dosežkih oziroma uspehih, temveč na izpolnitvi našega jaza, naše vloge in tega, kar predstavljamo sebi, svoji družini in okolici. Kdor ima tako samozavest, lahko prebudi zaupanje in vero v drugih. Z neuspehi ne izgubimo veliko, neznačajnost in nedoslednost pa sta velika izguba za naše notranje življenje.

Številne knjige nas učijo vodstvenih tehnik, da bi si lahko odebelili bančni račun, se povzpeli po karierni lestvici, si pridobili več moči, upravljali z življenji drugih in temu primerno napihnili svoj ego. Kakšno pa je vodenje, s katerim lahko znatno pripomoremo k izboljšanju življenja ljudi in sveta na splošno?

Pravo vodenje pomeni, da smo vodja, ki zares pozitivno vpliva na življenje drugih – ne pa da vodenje jemljemo le kot sredstvo za velik zaslužek. Najpomembnejši je pečat, ki ga pustimo svetu. Svet sovraži tiste, ki niso pošteni. Ljudje prezirajo hinavščino.

Najnovejše raziskave so pokazale, da človeška osebnost do tridesetega leta starosti ni popolnoma izoblikovana, tako kot že dolgo časa trdi tradicionalna teorija.

Pravzaprav do neke mere drži star pregovor, ki pravi o ljudeh, da postajajo z leti vse pametnejši. Ameriški raziskovalci s kalifornijske Univerze v Stanford so pod vodstvom Sanjay Srivastava na več kot 130. 000 ljudeh, starih od 21 do 60 let, preučili pet najznačilnejših oblik osebnosti, imenovanih »velikih pet«, ki zajemajo: natančnost, prijetnost, nevrotičnost, odprtost in način komuniciranja. Nobena izmed teh značilnosti ne temelji na razpoloženju.

Pred kratkim sem se z novinarko neke naše revije pogovarjala o nenavadnih pojavih, čudežih. Kako so možni, zakaj se nam zdijo nadnaravni, je vprašala. Ali gre pri tem za neko, nam neznano, nedoumljivo obliko energije, vrsto vibracije, morda skupek informacij, ki ga z našim umom ne razumemo? Ali se nam čudeži iz tega paralelnega, očem nevidnega sveta pokažejo prav zato, da nas spomnijo, da obstaja nekaj več, kot lahko doumemo z razumom in vidimo z očmi?

O vsem tem sem razmišljala, ko sem gledala filmski spektakel Avatar, ameriškega režiserja Jamesa Camerona. Zgodba sama je barvito črno bela. Barvita zaradi čudovitih prizorov narave in neverjetnih fantazijskih bitij, ki živijo na planetu Pandora. Črno bela je zaradi kontrasta med nasilnimi in pohlepnimi Zemljani, ki so prišli na planet, da bi ga izropali, in nenasilnimi, v harmoniji z naravo in med seboj živečimi prebivalci Pandore.

Če izhajamo iz dejstva, da je na svetu že okvirno 7.000.000.000 ljudi in če se dalje zavedamo, da nam nihče od preostalih 6.999.999.999 ljudi ni podoben, isti ali enak niti vizualno (če nimamo enojajčnega dvojčka) kaj šele v mislih, čustvih in prepričanjih, potem lahko lažje razumemo, da je naše medsebojno sporazumevanje zelo pomembno, če želimo biti razumljeni in sprejeti, kot bi si želeli.

Poleg neverbalne komunikacije, s katero tudi ogromno povemo in čedalje večje pojavnosti intuicijske ali telepatske komunikacije, imamo seveda verbalno-govorno ali zvokovno komunikacijo o kateri sem se odločila pisati, na podlagi izjave iz Biblije: »In beseda je meso postala in med nami prebivala«. 

Beseda, ki sem jo kot majhna, pridna in po vseh krščanskih kriterijih moje ljube babice morala pogosto uporabljati v svojem besednjaku. Pravzaprav je bila to ljubka koda, s katero sem dobila še več in to sem kot bistra deklica znala uporabljati.

Če dobro premislim, je bilo to v moji glavici enako kot prijazni" dobro jutro"," dober dan" in podobno. Zagotovo to ni bil namen mojih vzgojiteljev, ampak tako sem to besedo dojemala jaz  globoko v moja 20 leta.

Ko sem živel v študentskem domu, sem se spraševal, zakaj kak bivši študent nikoli ne pride obujati spominov na čase, ko je tam živel; da bi – po možnosti s steklenico v roki – potrkal na vrata in vprašal, če si lahko ogleda svojo bivšo sobo, kjer je preživel toliko odbitih trenutkov.

Odgovor mi je bil jasen tisti hip, ko sem študentski dom zapustil; v Bloku IV v Rožni dolini ni bilo ničesar, kar bi si želel še kdaj videti ali podoživeti. Zakaj? Verjetno iz istega razloga, ki pri bolnikih, norcih, zapornikih in taboriščnikih ne budi hrepenenja po tem, da bi še kdaj vdihnili postan zrak sobic, kjer so pustili najbolj nora leta svojih življenj …

Piše: Jana Pristovšek v novi reviji Karmaplus

V prejšnji številki revije ste spoznale, koliko hrepenenja je v vas, koliko sanj, želja. Težko je brskati po sebi, saj je človek sam sebi najbolj neizprosen sodnik. Zato bodite nežne s sabo, imejte enaka pravila zase in za okolico. Če ne veste, kakšna pravila uporabljate, si svojo situacijo predstavljajte, kot da je to situacija vaše najboljše prijateljice. Bi bili odgovori enaki? Ste enako razumevajoče? Jo tolažite ali obsojate? Spoznavajte sebe in se začnite imeti rade.

Samopodoba
Zdaj je čas, da se soočite s samopodobo. Ste samozavestne, tako nastopate, take vas ljudje vidijo, ste uspešne, sposobne, prijetne. Pravzaprav vam marsikdo zavida vaše življenje, potovanja, čas, ki ga same razporejate. Vendar se samozavestno vedenje dá tudi natrenirati. Samopodoba pa je nekaj drugega. Samopodoba je ocena vaše duše, ocena vaše biti. Sega daleč globlje od deloma razumske samozavesti. Samopodoba je tista ocena lastne vrednosti, ki vam pove, kaj si zaslužite in česa ne, kaj lahko dobite in česa ne. Neprestano tehta, meri, ocenjuje in sporoča.

Piše: Taja Veroti v novi reviji Karmaplus

Sreča ni nekaj izven nas, kar je namenjeno le redkim posameznikom. Sreča je dostopna vsem, če le znamo prisluhniti svojemu bistvu.

Srečni smo, ko imamo zadovoljene vse svoje najpomembnejše potrebe, in to na način, ki nam daje občutek, da smo vredni, spoštovani in sprejeti. Občutek, da naše življenje pripada nam. Sreča je povezana z ljubeznijo in svobodo. V prvi vrsti z ljubeznijo do sebe.

Kaj parom svetujeta zakonca, ki sta poročena že 80 let.
Da je ljubezen lahko večna, dokazujeta Maurice in Helen Kay, ki sta 27. avgusta praznovala 80. obletnico poroke. O svoji ljubezenski zgodbi sta spregovorila za britanski BBC in med drugim izdala svoj recept za srečen zakon.

Maurice, star 102 leti, in eno let mlajša Helen sta se spoznala leta 1929, ko sta bila še najstnika, poročila pa sta se pet let pozneje. "Nisem verjel, da bova skupaj več kot en teden. Neverjetno, da zveza traja že 80 let,“ je izjavil Maurice, Helen pa je dodala, da je podoben smisel za humor v zakonu zelo pomemben.

Piše: Jana Pristovšek v novi številki Karme plus

V hierarhiji potreb po Maslowu je potreba po pripadanju in ljubezni na tretjem mestu,  takoj za fiziološkimi potrebami in potrebi po varnosti. Ta potreba je v osnovi silno močna, če ji dodate še različna prepričanja, da je smisel življenja družina, da je človek brez duše dvojčice nepopoln ..., ter dodate pričakovanja družine in kulturnega okolja, lahko razumete, zakaj nekateri obupujejo, iščejo, ihtijo, želijo, izsiljujejo, moledujejo, pristajajo na nemogoča razmerja ... Z razumevanjem ozadja, lastnih občutkov in silnic, ki vas vodijo, pridete do odgovorov, da je ljubezensko razmerje več kot le 'živeti z nekom in imeti z njim otroke'.

Ozavestiti moramo lastne želje in hrepenenja, ozavestiti primanjkljaje, ki jih imamo iz otroštva, ozavestiti prepričanja, kaj vse ljubezen prenese, ozavestiti dilemo, ali ljubezen res premaga vse težave ali pa obstaja samo ena in edina ljubezen v življenju, pa tudi vprašanje, ali je vaš način, pogled in čutenje "edina prava ljubezen" ali pa obstaja več različnih ljubezni ... A najprej potrebujete nekoga, ki ga boste ljubili. In seveda, ki bo ljubil vas.

TAROT

Tarot je tehnika samospoznavanja, samoraziskovanja, čeprav se danes v glavnem uporablja kot metoda  razbiranja za  vedeževanje in je verjetno ena najbolj popularnih oblik  vedeževanja na svetu. Tako priljubljen je iz več razlogov, ker so karte izjemno lepe in ker večini ljudi podobe na kartah »skrivno« spregovorijo in posredujejo nenavadna in koristna pojasnila.

Tarot razbiramo preko simbolov, ki so narisani na karti. To so lahko osebe, različni vsakdanji predmeti, astrološki znaki, kabalistični simboli. Simboli in znaki so sestavni del našega vsakdana, ki nam prinašajo določeno sporočilo, nas obveščajo (npr. cestni znak). Obstajajo pa tudi simboli, ki so nekoliko drugačne narave. Njihovo sporočilo ni samo po sebi umevno in prepoznavno.  Gre za simbole, ki za svojo zunanjo formo skrivajo globjo notranjo vsebino.

Slediti in si želeti tistega kar obljublja religija, sveti spisi, voditelji…, je vzorec ki je zelo razširjen.
Toda na tak način zagotovo ne spoznavaš samega sebe.
To ne pomeni brati lastno knjigo o samemu sebi.
Tako še zmeraj bežiš pred tem kar si v resnici, v namišljeni (duhovni, svetleči, boljši…) svet.
Kopičenje t.i. »duhovnega« znanja, le še bolj otežuje direktno spoznavanje samega sebe, takega kot v resnici si.

Tako kot za opazovati lepoto sončnega jutra ne potrebuješ nobenega znanja, nobenih priprav, nobenih ritualov in tehnik, tako za opazovanje samega sebe in svojih notranjih procesov, ne potrebuješ ničesar.
Zadostuje le gola radovednost in pozornost.

Telo … tempelj, v katerem prebiva Duša. Čudovit tandem, vsak neponovljiv. 

Dandanes je telo zlorabljeno, največkrat s strani nas samih. Moj namen ni pisati o abecedi zdravega življenja niti o številnih raznovrstnih obsesijah. Poraja pa se mi vprašanje: Kdaj so nam uspeli podtakniti kvazi ideale o lepoti, ki puščajo kot sito in s tem posledično povzročili, da smo izgubili stik z lastnim telesom?

V procesu odkrivanja smisla lastnega obstoja in samospoznavanja ima sprejemanje celotnega sebe ključno vlogo. Dokler ne sprejmemo vseh aspektov, vključno s fizičnim telesom, stopicamo na mestu. Te stopničke se ne da preskočiti, pa bi si marsikdo želel. Ne moremo izkušati izpolnjenosti, dokler zavračamo del sebe. Nemogoče.

Pogovor s fizioterapevtko Melito Gole Kordiš pripravila Petra Arula

Pravilen telesni razvoj dojenčka vpliva tako na njegov zdrav telesni kot tudi intelektualni in lahko celo čustveni razvoj. In prav za pravilen telesni razvoj dojenčka je še kako pomembno pravilno rokovanje z njim. O tem, kako pravilno rokovati z dojenčkom, kako zaznati spremembe, ki jih ne želimo, in tudi kako jih omiliti, kdaj k pediatru oz. fizioterapevtu, pa tudi o prvih korakih in izbiri čeveljčkov bomo govorili s priznano fizioterapevtko Melito Gole Kordiš.

Kaj pomeni pravilno rokovanje z dojenčkom?
Beseda je prevod iz angleškega jezika baby handling. S pravilnim rokovanjem z dojenčkom lahko preventivno vplivamo na nadzor drže in gibalnih vzorcev. Sicer je to zelo pomembno pri tistih otrocih, ki so bili poslani na nevrofizioterapijo, da se tega rokovanja starši naučijo in potem to prakticirajo skozi ves dan.

Kaj hoče ženska, odgovor je preprost, ženska hoče hoteti. Hotenje je nek užitek, pa naj gre za subjektivno hotenje ali hotenje drugega v primeru katerega se subjekt manifestira skozi podvrženost, ki je spet stvar volje, razmerje do volje drugega. Med ženskostjo in voljo obstaja določena sorodnost, izraža absolutni, neskončni, brezpogojni značaj, ki se najbolje manifestira v kaprici. V Lacanovem nauku nastopi kaprica v okviru očetovske metafore, v kateri oče zastopa zakon in mati kaprico, pri čemer se za civilizacijski napredek označi pot od kaprice k zakonu.

V Grški mitologiji so bogovi kapriciozni, tako je vse do Mojzesa, prihoda civilizacije in njegovih tabel zakona. Čutiti kaprico do…pomeni biti v krempljih nenadne želje po flirtu, kar najbolje uteleša bog Grkov Zevs. Velik napredek je torej, da se v svet naseli religija zakona in nato pride tisti, ki govori o izpolnitvi v ljubezni. Skratka z smehom je konec, kar strukturira očetovsko patriarhalno metaforo. Tu je zakon s svojimi velikimi parklji, s šibo, z obljubo in zvestobo, zakon je tu zato, da brzda voljo.

Pogovor z Metko Zupančič pripravila Petra Arula

Z otrokom lahko takoj po rojstvu vzpostavimo nežno komunikacijo o izločanju in s tem zavedanja fizioloških funkcij izločanja ne zatremo z neprestanim povijanjem v plenice.

Metka Zupančič, svetovalka koncepta brez plenic in mamica dveh fantkov, ki sta zrasla brez plenic, pravi:

»Koncept brez plenic je metoda nežne komunikacije o izločanju, ki jo odrasli lahko vzpostavi z dojenčkom že takoj po rojstvu. Koncept temelji na naravnem dejstvu, da se dojenčki fiziološke funkcije izločanja zavedajo že od rojstva dalje. To zavedanje sicer najbrž ni na isti ravni kot pri odraslem človeku, pa vendar so dojenčki sposobni zavestno sprostiti ali aktivirati sfinktre – mišice, ki sodelujejo pri funkciji izločanja. Kadar se odrasli poleg potreb glede hranjenja, spanja in bližine odzove tudi na otrokove potrebe glede izločanja, je otrok bolj celostno zadovoljen. Otrok ohrani zavedanje o izločanju, tako da se mu le-tega ni treba pozneje ponovno naučiti.«

Pogovor z Damijano Medved pripravila Petra Arula

V čem se povezovalno starševstvo razlikuje od drugih tipov vzgoje?
Pri povezovalnem starševstvu gre za to, da s srcem in glavo prisluhnemo otroku. To se mi zdi bistvena lastnost in povzetek, kaj je povezovalno starševstvo.

Če predstavim na konkretnem primeru: prepričana sem, da čuteča mama ali oče ne more pustiti novorojenčka samega jokati v oddaljeni sobi. To resnično nikakor ne gre skupaj. Novorojenček, nebogljeno, komaj rojeno bitje seveda potrebuje varno in čuteče naročje svojih najbližjih. To pravzaprav sodi k humanosti. To je torej srčna plat povezovalnega starševstva.

Da je življenje v dvoje lahko lepo in izpolnjeno ali pa prazno in prežeto z nezadovoljstvom, vedo mnogi med nami. Večina tistih, ki živijo v dalj časa trajajoči zvezi, pozna svetlo in temno plat odnosa. Zakaj prihaja do tega, da človeka, ki sta si bila nekoč blizu, danes komaj še izmenjata nekaj besed na dan? In kakšen čarobni napoj poznajo pari, ki še po mnogih skupnih letih uživajo v medsebojni družbi? Je njihova skrivnost v prilagodljivosti, sorodnih dušah ali sreči?

Najbrž povsem zadovoljivega odgovora ne moremo dati, saj tako, kot je vsak posameznik edinstven in drugačen, ima tudi vsak partnerski odnos svoje posebne značilnosti, ki ga razlikujejo od drugih parov. Toda nekatere značilnosti so prisotne v taki ali drugačni obliki skoraj v vseh partnerskih zvezah. Poznavanje teh nam pomaga na poti rasti v dvoje. Preden se posvetimo tem 'stopnicam' v razvoju odnosa, pa si osvetlimo smisel skupnega življenja, kot ga lahko razumemo v današnjem času.