V zraku čutim pomlad,
vonj prvih cvetic,
čebljanje drobnih ptic,
veter z lasmi se igra,
prava idila marčevska.

V nedeljo bo praznik,
mater, deklet in žena,
tisk bo spet poln dobrih želja,
v rokah moških kakšna rožica,
na mizi pa žlahtna kapljica.

Le kaj jim mar za ves denar,
pravijo tisti ki mu ne poznajo čar,
saj kupiš z z njim prav vse,
skrite želje, vse kar naprodaj je.

Lahko plačaš najboljšega zdravnika,
da pregleda te, ozdravi kot se šika,
a če mogoče neozdravljivo si bolan,
žal ti denar ne pomaga , vse zaman…

Lahko si kupiš ne hišo, kar grad,
ljudi ki te popazijo ko greš spat,
plačaš da o tebi vse dobro govorijo,
večinoma le denarcev si vsi želijo.

Moč vodnih kapljic
je umila umazanijo.
Raztopila je trdovratne madeže
in odplaknila prah.
Očistila je Dušo
in jo napojila s krepilnim napojem.
Svežina je zasijala
v vsej svoji lepoti, belini, čistosti.
Sprejela sem vase njeno milostno lahkost,
ugodje, veselje, polet.
Ves dan je zablestel v jasnini.
Odkril mi je nova obzorja
in me naučil,
kako lahko je leteti s čistimi krili.
Moč vodnih kapljic
je umila umazanijo.

Obiskala me je Priložnost.
Lahko se zame obleče v sivo,
lahko se zame obleče v zlato.
Sprašuje me, kaj bom izbrala.

Sivina mi pije veselje in moč,
zlata mi daje navdih in svežino.
Sivina me pelje na stare poti.
Zlata me vabi v neznano, v novo.
Podprem se v zaupanju
in izberem novo.
Obiskala me je Priložnost,
oblečena v zlato obleko.
Sprejmem jo in ji vdihnem današnje Življenje.
Obiskala me je Priložnost.

Kaj lepšega je kot imeti domačijo,
spomini vračajo se nazaj bežijo,
bilo preprosto vse kot od Boga dano,
skozi leta s časom žal pokopano.

Skromna čednost brez napuha, zla,
brez televizij jih svet še ne pozna,
sosed bil sosedu sosed kakor brat,
a tega je že dolgo, dolgo od takrat.

Preprosto oblečeni otroci so se igrali,
starši jih prepuščali v igri, nikoli sami,
v igri tam postali kralji, spet princese,
ko starši opazovali skozi so jih zavese.

Imela solze je na očeh,
klečala na hladnih tleh,
na pločniku v mrazu,
prosjačila tam je sirota.

Jo mati opazovala ,
od daleč se smehljala,
že šteje grenak denar,
izkorišča otroka ni ji mar.

Uboga Anka zaspanka, spet mulo kuhaš,
si bila kaznovana ker me ne poslušaš,
si ji vzela šminko, pa saj pust je minil,
si obraz si pordečila, se ves je spremenil.

Že res Pust je mimo, a šminka mi ugaja,
privlačna z njo sem porabila vso sem kraja,
mami pravi da lepa sem kot sonček ki zahaja,
ga rada gleda, čeprav majhen oblaček nagaja.

Pa saj meni pravi da sem sonček njen,
tudi naj gre za kogar koli brez izjem,
saj šmink v trgovini imajo še veliko,
vem naj ne kriči mi da naj sem tiho.

Kadar zadiši pomlad,
je čas prebuditve.
Nič je ne more ustaviti.
Sok življenja je njena oživitev,
pljuča dihajo svežino in moč.
Povsod se prebuja življenje,
brsti, cveti, zeleni, diši.
Spustila sem vase sonce
in podarila nasmeh življenju.
Zase!
Kadar zadiši pomlad,
je čas prebuditve in delovanja,
je čas za stvaritve življenja.

Vem ponovno bova skupaj
preživela prazničen dan…
Praznik deklet žena, mater
prihaja naproti, ga že čutim.
Obdaja me kot topel občutek,
kakor nekaj prijetnega…

Poklonil ti bom rože,
skupaj bova preživela
lep dan, dan žena 8. marec
dan ki je namenjen tebi,
vsem ženam in materam sveta.
Marsikatera tega ne bo občutila,
Krut svet in čas jim ne dovolita.

Spet božam tvojo nežno dlan,
polepšala si moj turoben dan,
ko iz oči v oči ljubezen spregovori,
najlepše je kar nama srce si zaželi.

Že leta so mimo, minil je dan,
ko sem spoznal te, še pomnim nanj,
hladen zimski s soncem obsijan,
ko podala si mi svojo roko, dlan.

Čas teče srebrne lase tke,
a najin nasmeh ne zamre,
še vedno enaka si kot takrat,
a pred nama bila je pomlad.

Z zaveso noči je ločen včeraj od danes.
Ne bom je odstirala.
Pustim ji,
da zastira spomine.
Nov dan, nov list,
deviško bel, čist.
Nanj rišem mavrico tega trenutka.
Vanj se potapljam,
v njem se ustvarjam,
v njem živim.
Nov dan, nov list,
deviško bel, čist.
Nove priložnosti,
novo Življenje.
Dano mi je,
da ga živim.
Z zaveso noči je ločen včeraj od danes.

Osvobojena ptica je odletela.
Živela je v kletki.
Nevidna ograja jo je omejila.
Njen svet je bil vedno enak.
Ko je bila drobcen mladič,
jo je prizadela krutost ljudi.
Steklene stene so bile privid,
ki ga je rodila bolečina.
Skrivala jo je pod pisano perje
in žgolela o sanjah v svobodi.
Bolečina pa je krvavela,
jemala je njeno življenjsko moč.

Pogosto je slišano:
Sram naj ga bo!
Sram naj jih bo!

Lahko je v pomoč
le blago izrečeno:
Zakaj to in tako?

Za dušo ni dobro
na jutri preloženo:
Sram naj me bo!

Treba je naprej po poti.
Skupaj s tabo sem odložila veliko bremen.
Nisi me nosil,
a dal si mi svoje ogledalo.
Skupaj s tabo sem odložila veliko bremen.
Težko je bilo vlačiti
vso to težo za sabo.
Nisi je vzel,
pustil si mi,
da sem to storila sama.
Kazal si mi pot
s svojim življenjem.

Iskala sem večne odgovore.
Kdo sem, kaj hočem, kam grem?
Neslišne besede so spregovorile,
zavite v molk, v tišino.
Stkale so sporočilo v svojem jeziku.
Šumenje potoka,
sij zvezd,
sončni vzhod,
svežina jutranje rose,
slavolok mavrice čez nebo,
večerna zarja,
pesem čričkov,
mlada luna,
zvezdnato nebo.
Besede so spregovorile
brez besed.
Pustile so mi, da sem slišala Sebe.

Ponovno pomlad je pred nami,
sneg naokoli povsod že kopni,
se zvonček prebuja, predrami,
kliče še druge, si družbe želi.

Jasa pod gozdom trobentic je tam,
ko jih pogledaš polepšajo dan,
saj v sončen dan kot da žarijo,
vse se prebuja nas razveselijo.

Življenje me je obdarilo.
V dar sem prejela seme
in ga posejala,
odločena, da vzgojim svojo rastlino.
Želela sem si njenih barvitih cvetov,
da me razveseljevali.
Želela sem si njenih sočnih plodov,
da bi me odžejali in nahranili
s svojo sladkobo.
Želela sem, da seme vzklije hitro…
A seme si je vzelo svoj čas.
Pustilo mi je,
da ga negujem, zalivam in čakam.
Naučilo me je potrpeti in opazovati.
Nekega dne je vzklilo in pričelo rasti.

Zvezdni utrinek me je osrečil.
Rojen je bil v neskončnosti,
doma je bil v zvezdah.
Priplul je v kraljevski kočiji,
razsvetlil je nebesni svod
in sijoče zdrsel po nočnem nebu.
Na njem je pustil zlato sled.
Dotaknil se je moje duše
in mi dahnil svoj poljub v srce.
Prinesel mi je Srečo v Življenje
in me nagradil z Zadovoljstvom.
Kot Tvoj pogled,
kot Tvoj nasmeh.

Ptičji mladič je pripravljen na let.
Krila Božanskosti so razprta.
Vabi prostrana modrina neba,
vabi širjava in vabi daljava.
Krila Božanskosti so razprta.
Kako poleteti?
Preprosto,
zamahniti s krili in odleteti.
Sprejeti, verjeti, ljubiti, živeti!
Leteti, leteti,
živeti, živeti.
Zamah kril in polet v nebo.
Ptičji mladič je odletel.
V širjave, v daljave,
v modra prostranstva,
v naročje Življenja.
Leti in živi!
Vse to je že v Njem,
leti in živi.

Kaj poje zvonček,
znanilec pomladi:
Nič več nazaj,
pomembno je Zdaj.
Pomembna je Moja Misel, Navdih,
Oblika, Vsebina, Živost in Ritem.
Moja Pomembnost je Odločitev,
ki ji sledi vse v Stvarstvu.
Nič več nazaj.
Moja Pomembnost napaja Življenje,
mu daje Moč in vso Živost.
Moja Pomembnost je Moč,
je Življenje!
Moja Pomembnost je Odločitev.
Nič več nazaj!

Prišla sem iz dolge poti,
utrujena in lačna.
Iskala sem Srečo,
Iskala, iskala..
Končno sem izbrala lažji način.
Sezula sem popotniške čevlje
in pozdravila rane ožuljenim nogam.
Napisala sem prijazno vabilo.
Odločila sem se za Srečo
in jo povabila k Sebi.
Prišla je k meni, Domov.
Pravi mi, da je to njen Dom,
že od nekdaj.

Pot vedno pelje naprej.
Tja, kjer še nisem bila.
Tja, kamor sem odločena priti.
Pot vedno pelje naprej.
Tajanstveno mi odkriva svojo deviškost,
znova in znova,
z vsakim korakom.
Pot vedno pelje naprej.
Vseeno ji je
kako jo prehodim,
če stopam po njej hitro ali počasi.
Pot vedno pelje naprej.
Ve svojo Resnico
in jo razkriva na vsakem koraku,
pomembna je Pot in ne Cilj.
Pot vedno pelje naprej.

Nelepe misli so kot šibre,
sejemo jih okoli sebe;
veter jih lovi in ujame,
vse po svetu razpošlje.

Nelepe misli so kot šibre,
sad nezadovoljstva in jeze;
porojene so iz zavisti,
nemoči in sebičnosti.

Nelepe misli so kot šibre,
razpršene in pomnožene
kot bumerang so nam vrnjene,
za dušo njih osti so boleče.