Spet božam tvojo nežno dlan,
polepšala si moj turoben dan,
ko iz oči v oči ljubezen spregovori,
najlepše je kar nama srce si zaželi.

Že leta so mimo, minil je dan,
ko sem spoznal te, še pomnim nanj,
hladen zimski s soncem obsijan,
ko podala si mi svojo roko, dlan.

Čas teče srebrne lase tke,
a najin nasmeh ne zamre,
še vedno enaka si kot takrat,
a pred nama bila je pomlad.

Že mačice vabijo pobožaj jih lahno,
tam ob gozdu že sonce greje jih toplo,
in zvončke trobentice pod goro,
pomlad prevzela naju prelepo.

jože.k