Kaj lepšega je kot imeti domačijo,
spomini vračajo se nazaj bežijo,
bilo preprosto vse kot od Boga dano,
skozi leta s časom žal pokopano.

Skromna čednost brez napuha, zla,
brez televizij jih svet še ne pozna,
sosed bil sosedu sosed kakor brat,
a tega je že dolgo, dolgo od takrat.

Preprosto oblečeni otroci so se igrali,
starši jih prepuščali v igri, nikoli sami,
v igri tam postali kralji, spet princese,
ko starši opazovali skozi so jih zavese.

Ne avto prej kočija za vse očarljiva,
peljala skozi mesto vsem zapeljiva,
konjička dvigovala prah po cestah,
nikogar od otrok takrat ni bilo strah.

A danes sosed pred sosedom se zapira,
če pomoči potreben je si pogled zastira,
kot tujci smo si, zaželimo le še dober dan,
ko z mislijo hitimo, si bo že pomagal sam.

Za računalniki smo, se svet je spremenil,
vsak gleda ta uro kot da bi lr čas lovil.
Na cestah vse nekam dirja, vsi hitimo,
čas peščenih cest, kočij je že davno mimo.