Nekje globoko v meni
žubori tolmun užitka.
Čutno se pretaka
v božajoč objem.
Nežno, mehko, radostno
sprejemam polnjenje praznine
v svoj kelih voljne ženstvenosti.

V meni žubori tolmun užitka.
Sladko, po svileni poti teče globlje,
me preplavlja in me širi,
staplja vase in plimuje,
dalje, višje, globlje vame
in onkraj.
Ptica v meni je brez kletke,
njeno perje je rdeče
in njen let sledi občutku.

Zareže v srce moje bolečina,
na nebu sije bleda mesečina ...
Izbrisal rad bi jo iz spomina,
ubila me je kot pehotna mina ...
Ves premražen stojim zunaj,
gledam vlak, ki pelje za Dunaj ...
Ona sedi na tem vlaku,
pravi, da ne bo pri siromaku ...
Pelje k nekemu se bogatašu,
nekemu političnemu pristašu ...
Pelje pač v boljše se življenje,
pravi, da z menoj je le trpljenje ...

Od srca do srca, naj bo za vsakega dar,
od srca k srcu,
naj vam vsakdo bo mar.
Naj bo slehernemu med nami
vsaj nekaj dni toplo,
ker ve, da ni nikoli sam,
ker smo mu ponudili svojo roko.
Dajmo jim tisto, kar pač lahko.
Prihajajo prazniki,
mesec velikih in drobnih želja,
za tiste, ki imajo in one brez vsega.
Poskrbimo, da vsem vsaj za trenutek vsem
srce zaigra in jim ponudimo delček od svojega.
Akcij je mnogo, vključimo se,
razveselimo otroke, bolne, nemočne in razočarane.
Če kdorkoli med nami vključi se,
verjamem, da svet bo lepši in manjše gorje.

Jeanne

Sneženo bel poprh v zeleni travi.
Cvetlice nežne, drobne, bele.
A v njih je moč tolažbe,
ki celi vsako rano.
Ko jih umije rosa,
nje kapljice so lek
za vsako svinčeno zaveso,
ki se spusti nad srce.
Cvetlice nežne, drobne, bele,
sočutne tolažnice,
z ljubeznijo Boga.

Pred menoj so sijoče kroglice.
takšne ki jih bom spel,
spel v prečudovito ogrlico,
ki bo s svojim sijajem očarala,
prevzela vsakega in vsakogar,
ki jo bom imenoval domovina.

Prva je zlate pšenične barve,
Me spominja na Prekmurje,
Pomurje, skrivnostni pokrajini,
pokrajini naravnih danosti,
čudežnih termalnih vrelcev,
pšeničnih polj, reke Mure.

Nekateri šepetajo, spet drugi mrmrajo,
z mojimi verzi se le igrajo,
dodajajo, odvzemajo besede,
me napadajo kar iz zasede.

Jaz bom še pisala kot do sedaj,
se z besedami igrala kdaj,
pa čeprav gre komu v nos,
da mi pač ni kos, obut ali bos.

Ne bom menjala psevdonima,
Si popularnost na njem gradila,
Pišem ker mi to ugaja,
včasih le za zabavo, da bo le za rabo.

Delal je le to,
kar so od njega pričakovali,
v upanju, da bodo z njim zadovoljni.

Koščena levica se je trepetajoče
iztezala po miloščino.
V upanju, da ga kdo opazi,
da ga kdo nahrani.
V upanju, da ga kdo ljubi.
Sijoča desnica se je prsato odpirala
in razdajala
vso hrano drugim.
V upanju, da ga bodo zato
slavili, priznali, cenili, ljubili.

Ponovno pri nas se praznuje,
naj pesem doni, daleč se sliši,
Maistra slavimo, se veselimo,
zato zdaj v Sloveniji živimo.

Bil takrat vodja vojščakov,
v srcu predanih je vojakov,
da krajev ob Dravi ne dajo,
obdržati v Sloveniji ga znajo.

Ne le besede, dejanja so v čast,
iz roda v rod potuje beseda, glas.
Ponosno zrejo iz Pohorja v dolino,
s srcem živijo za svojo domovino.

Mir me odnaša domov.
Misli odtekajo,
v špranjah med njimi
se širi votla praznina.
Vzame si čas
in ga raztegne v brezčasje.
Poniknem vase,
v nič
in hkrati v vse.
Mir me odnaša Domov.

Ugašal je dan.
Sončna luč je žarela rdeče.
Škrlatni odtenki so posiveli.
Sonce je zatonilo za obzorjem.
Pospremila ga je gotovost,
ki je botra zaupanju.
Kdo neki bi dvomil o novem dnevu?
Za vsako nočjo vstane jutro,
pripelje ga Nevidna Sila,
ki ima neznansko moč.
Vse življenje ustvarja,
vse življenje napaja,
spaja, povezuje in prilagaja.

Zvestoba je zvesta nevesta.
Čuvaj do nje je osebna Božanska resnica.
Njen varuh je Duša.
Njen skrbnik je vsak sam.
Zvestoba je bajna,
a zahtevna posest.
Rodi in množi se od znotraj.
Odseva navzven,
kot cvet, ki diši iz sebe.
Zvestoba je sestra pravičnosti.
Zvestoba je odsev ljubezni.
Ljubezni do sebe.

Dežne kapljice polzijo po steklu,
Okno je kot objokano, žalostno,
Turoben dan je prinesel meglo,
Pogled skozi okno je nejasen.,
Le krošnje dreves oživijo,
Veter jih vzame v okrilje,
Z njimi maha v meglen dan,
Skozi objokano stekleno lice.

Je vse nejasno, izkrivljeno,
Kakor dan ki je cmerav,
Zvok dežja odmev iz žlebov,
Počasi vabi v dremež,
V sanje obogatene s soncem,
Ki bo osušilo okna, stekla,
Pregnalo megleno zaveso,
Utišalo ječanje vetra..

Berem pesem, mi je nerazumljiva,
besed veliko, na trenutke zapeljiva,
ni repa, glave, vsebina zamegljena,
že brišem vse, zdaj bo spremenjena.

Osladna bo, odpira se mi um,
še bolj preprosta pravi razum,
tudi komentarji bodo deževali,
ogledov več, bodo se smejali.

So tisti ki jim ne gre pisanje,
kritizirati so jim večne sanje,
obregniti se v vse je up zanje,
bo pravo kar besedno cefranje.

Ustavil se je.
Pojoča skrinjica je onemela.
Cvetoč vrt je zastal v rasti.
Šepet vetra se je potuhnil.
Vse je kazalo na zastoj.
Ustavil se je.
Uhojeno stezico je zakrila megla,
zdrizasta, gosta, siva.
Sprva je bil presenečen,
nato jezen in žalosten,
ker ni mogel dalje,
kot si je zamislil.

Srečko Kosovel
VEŠ, KAKO RASTE HRAST?

" Kadar popolnoma obupam, verjamem samo v materijo in vanjo vklenjeno misel, ki ne more  nikamor, pa samo malo in spet je v meni vse mogoče, vse, vse, duša dobi premoč in vidim, da je obup samo prevara nad resničnostjo, ki ne more biti laž. Tako živim, rad bi določil, kaj in kje živim, čemu in kako, kaj sem, toda ne morem.

Premalo miru imam in skoraj ne verujem niti v to, kar sem. Vendarle sem skoro uverjen, da ni nobene stvari tako resnične, kakor umetnost, nobene stvari tako visoke, kot je lepota. Če materije ni, eno je: duša. Če Resnice ni, eno je: Lepota. In v njej je skrita resnica, ki je Nadresnica."
(Pismo Avgustu Černigoju, 7.1.1924)

Klaviatura tipk,
same igrajo, brez not.
Čustvena lestvica
poje navznoter.
Odnos,
ki ni vez,
ampak bližina.
Prijateljstvo.
V njem bolje spoznavam sebe,
tudi v globinah,
kamor drugače ni možno priti.
Objeti, sprejeti,
izbrati.

Poljub tišine
je pobožal večer.
Ujel se je v moja krila
in jih umiril.
Spokojnost šepeče,
da je za danes dovolj.
Najboljše sem dala od sebe
in to je gotovo dovolj.
Poljub tišine je pobožal večer.
Vame diha utrip zadovoljstva.
Čutim ta pulz,
valovi mir.

Ti, ki ljubiš dež,
povej,
blodiš okoli to noč?
Nekje daleč
skozi kopreno dežnih kapljic
vidim tvoj obraz.
Morda niti ni tvoj,
ne vem,
ker je koprena gosta
in dež šumi.
Zaman kličeš to,
kar si izgubil,
ker te nihče ne sliši.

Koprenasta belina je zakrila temo.
Vase je spustila sončne niti.
Popile so meglo in pozdravile so sončni vzhod.
Ptičje petje se je oglasilo iz tišine.
Deviško čisto jutro je oznanilo nov dan.
Nov, edinstven dan Življenja.
Drugačen, od vseh že minulih dni.
Skrivnosten, ker svojo vsebino še skriva.
Njegovo bogastvo bo znano zvečer.
Deviško jutro je oznanilo nov dan.

Ko je spoznal svoje sanje,
jih je želel živeti.
Sprva je igro igral, kot vsi v skupini.
Šahovnica življenja, šah in pravila,
ki v tej igri veljajo.
Kot so ga naučili.
Igro je igral,
kot vsi v skupini.
Tako, kot so jih naučili.
Igra se je vlekla v nedogled.
Zdela se je težka,
naporna in neuspešna.

Ne druži se v jate.
On leta sam.
Njegov let je veličasten.
Jadra neviden val, pluje.
Je kralj višav
in svoj vladar.
Ne druži se v jate.
On leta sam.
On služi le sebi,
zanese se nase.
Ne druži se v jate.
On leta sam.

Življenje me množi
in me s tem blagoslavlja.
Spočela sem te
in zdaj rasteš.
Moja maternica je tvoj dom.
Vselil si se nekega dne,
s semenom Božanske ideje.
Povezana sva z ljubeznijo.
Povezana sva z zaupanjem.
Povezana sva s sodelovanjem.
Dan za dnem rasteš
in to mi je v veselje.

Zazibale so se v spanje.
v več mesečne sanje,
se nekatere pokrile z listjem,
našle počitek v rovih,
med skalami pred zimo
v varnem zavetju narave,
pred snegom, vetrom,
ko bo dan kratek, dolga noč,
tam kjer bodo varne,
pred sovražniki, človekom.