Ko je spoznal svoje sanje,
jih je želel živeti.
Sprva je igro igral, kot vsi v skupini.
Šahovnica življenja, šah in pravila,
ki v tej igri veljajo.
Kot so ga naučili.
Igro je igral,
kot vsi v skupini.
Tako, kot so jih naučili.
Igra se je vlekla v nedogled.
Zdela se je težka,
naporna in neuspešna.

Ne druži se v jate.
On leta sam.
Njegov let je veličasten.
Jadra neviden val, pluje.
Je kralj višav
in svoj vladar.
Ne druži se v jate.
On leta sam.
On služi le sebi,
zanese se nase.
Ne druži se v jate.
On leta sam.

Življenje me množi
in me s tem blagoslavlja.
Spočela sem te
in zdaj rasteš.
Moja maternica je tvoj dom.
Vselil si se nekega dne,
s semenom Božanske ideje.
Povezana sva z ljubeznijo.
Povezana sva z zaupanjem.
Povezana sva s sodelovanjem.
Dan za dnem rasteš
in to mi je v veselje.

Zazibale so se v spanje.
v več mesečne sanje,
se nekatere pokrile z listjem,
našle počitek v rovih,
med skalami pred zimo
v varnem zavetju narave,
pred snegom, vetrom,
ko bo dan kratek, dolga noč,
tam kjer bodo varne,
pred sovražniki, človekom.

Sij mesečine me je ogrel.
Navdihnila me je moč lune,
tako nevidna,
a tako silna,
da dviga tudi morsko gladino vseh morij.
Sprejela sem svojo Moč.
Svojo zavestno izbiro
sem zasejala v svoje srce,
tja, kjer izvira ljubezen,
tja, kjer domuje ljubezen,
tja, od koder se širi ljubezen.
Moč srca v ljubezni zmore karkoli in vse.

Jesenska tapiserija igraje preliva svoje barve.
Gozd jo je obarval rumeno, oranžno, škrlatno.
Nadel si je pisana oblačila.
Prvi mraz naznanja zimo.
A gozd se ne meni za to.
Uživa v paleti pisanih barv.
Lovi sončne žarke
in pleše v vetrnem plesu.
Živi danes, v vsakem trenutku,
tukaj in zdaj.
Ve, da ima tukaj in zdaj in v vsakem trenutku
vse, kar potrebuje,
vse, kar je zanj zdaj potrebno in dobro.

Gre Marko z Anko po borovnice,
Anka gleda, posluša ptice,
le barva okoli ust jo izda,
da borovnice rada ima.

Zdaj Marko postal že hud,
zakaj ves moj je ta trud,
naj sam nabiram, Anka le je,
Anka si moj kavalir mar ne?

Ob gozdu našla pravega je jurčka,
a Marko preganjal že metuljčka,
se spet jezi sreča ni mu dana,
imej jurčka, sekira bojna zakopana.

Sočutje je ljubeč varuh.
V svojih krilih nosi zlat prah.
Siplje ga v špranje
ranjenega samospoštovanja
in ga celi.
Nežno, z ljubečo toplino,
brez odvečnih besed.
Siplje ga v prizadetost
in jo pozdravi.
Nežno, z ljubečo toplino,
brez odvečnih besed.
Sočutje je ljubeč varuh.

Šel Luka je prvič v živalski vrt,
a se že kmalu prestrašil na smrt,
zagledal žival podaljšan ima vrat,
videl žirafo da ne bo mogel spat…

Mami pomirja vse dar je narave,
to je žirafa višine je prave,
spet slon tam z ušesi zmiguje,
so prevelika fantič namiguje…

Res so velika a nič ne presliši,
tvoja so večkrat premajhna,
a konj tam je zebra ga opazuje,
kdo risal črte Luka modruje...

Je učiteljica videla mu je v dlan...
operi si roke ne bodi zaspan,
ko prideš nazaj pregledam te jaz,
pred tablo bom slišala tvoj glas.

Spet Janezek naglas premišljuje.
v šolski je klopi vse huje,
napisane formule na dlan več ni,
za vse dobro milnico krivi...

Zdaj tamkaj pred tablo stoji,
malo prestrašen se vidno boji,
ga vpraša kaj mamica pravi,
ko Janezek na nalogo pozabi.

Znotraj mene živiš, mala punčka.
Tu sem, da poskrbim zate.
A tega sem se lahko naučila le ob tebi in s tabo.
Oba potrebuješ.
Mamo in očeta.
Torej sem hkrati oboje.
Sebi in zase in hkrati tebi in zate.
Vem, ni bilo tvoje,
da boš kdaj odrasla.
To je bilo moje, ne tvoje.
Tu sem, da poskrbim zate.
Tako sem to sprva dojela,
misleč, da naj prej poskrbim zase in zatem zate.

Sedi dekletce očetu v naročju,
noč se nagiba k polnočju,
očka zakaj buljiš v ekran,
saj jutri je še en dan…

Teh igric imam že vrh glave,
želela sem si narave,
je sonce odšlo že spat,
čas je nehaj se že igrat.

Igrata Mihec se in Nataša,
ko prestrašena Mihca vpraša;
kaj je tisto tam rep ima beži,
zakaj si najine družbe ne želi…

Ne veš ti šleva je ogabna miš,
naj le beži ven iz toplih hiš,
jo mucek naokoli preganja,
o polnem želodčku rad sanja…

Tako ljubka mi je žival,
mucek ne dela nič prav,
še dobro se k tebi je skrila,
v torbo ki sva jo tam prislonila.

Barka je bila prepuščena morskim valovom.
Jambor je ležal na krovu,
zvezan nanj.
Vrvi so ga rezale v meso.
Napenjal se je, da bi jih potrgal,
popolnoma brez uspeha.
Z vso silo se je uprl, da bi popustile ,
popolnoma brez uspeha.
Vrvi so ga ob tem
le še bolj rezale v meso.
Zavedel se je,
da se bo s takim početjem le še bolj ranil
in da bo ranjen ostal zvezan na tleh.

Zagledal Jurček je ježa,
neka posebnega je seveda,
premika se, je poln bodic,
razložil mu bo kaj to je kar stric.

Nikar se ne dotikaj te živali,
težko imel jo boš na dlani,
le trebušček nič ne bode,
za te ima kar urne noge.

Prvič videl Jurček to žival,
nima repa da bi ga lovil,
šel pit je mleko kakor muc,
poln zobotrebcev ni od muh.

Z vetrom poplesava listje,
snežno pregrinjalo ga prekriva,
tam potok razlil se čez trate,
povoden prihaja v svate.

Ponekod že črpajo vodo iz kleti,
konec prijetnih jesenskih je dni,
ljudje s strahom čakajo noči,
ko narava besni z obilo moči.

Je jutro pozdravilo z obilo snega,
uta podreta tam polna sena,
kot jezero je pašnik v dolini,
noč neprespana v zimski idili.

Igra fantič se ob ograji,
z žogo ki ušla mu do soseda,
jo od daleč tam le gleda.

Iz nič se sosed vzel,
mu ljubko žogo je vzel,
fantič je jokati začel.

A soseda žogo mu vrnila.
obraz otroku razvedrila,
kaj ni prav ga tiho poučila.

Pišem, včasih premalo zbran,
z bolečino takšen je moj dan.
Besede moje so preproste,
večkrat kamen so spotike,
tudi takšnim brez olike.

Ljudem pomagam če imam moči,
se veselim noči ko bolečina popusti,
dnevom ko sonce me prevzame,
z žarki, toploto me objame,
odžene temen dan, oblake.

A najslajši mi je njen objem,
ko čutim njen dotik je mik,
nasmeh na licih in smeh,
ko občutim da mi je predana,
plamen ljubezni je z nama.

Dež je izmil preostanek.
Oprijem je popustil.
Našla sem darilo spremembe.
Vem, da je neprecenljivo.
Diham med včeraj in jutri.
Vmes sem ustvarila danes,
ko sem po tej poti naredila prve korake.
Balast sem spustila.
Vem, tako je prav zame.
Dež je izmil preostanek.
Oprijem je popustil.
Našla sem darilo spremembe.

Sprememba pravil je prinesla spremembo.
Tipaje sem iskala vrata naprej.
Ko so se pojavila pred mano,
so se mi zdela zaklenjena.
Iskala sem ključ, da bi se odprla.
Bilo je drugače, kot ponavadi.
Bilo je po novih pravilih.
Brez starih, poznanih vzorcev.
Brez, da bi vedela, kako.
Spomnila sem se,
da zdaj ključ nemara izgleda drugače
in da morebiti še ne vem, kako.

Spleteno iz varnosti srčnega sprejema,
iz objema miru,
iz topline in nege.
Mehko zavetje,
ki ščiti, tolaži in me opogumlja.
Veliko delo srčne arhitektke.
Dovolj je, da me čutno poboža,
da vem, da sem v njem sprejeta.
Brez okraskov in brez igric.
V solzah in smehu,
taka, kot sem.
Veliko delo srčne arhitektke.

Puščava se je zdela neskončna.
A to je bil le njen privid.
Vsak drobec rumenega prahu
je sporočal zgodbo o oazi.
Pel jo je veter
in dihala jo je vsa karavana.
Z neskončno vztrajnostjo se je pomikala dalje.
Zelene datljeve palme
so rasle v dušah vseh njenih jezdecev.
Utrip oaze je bil v njihovih srcih.
Let kanje je po nebu risal njeno bližino
in zrak je dišal po vodnem izviru.

Rada bi napisala plesen pardon pesem,
Da ustregla bi njemu je besen pardon resen,
Je v sobi z gladiatorji pardon radiatorji,
Želim slišati sproščen meh pardon smeh.
Pravkar kuham milo pardon kosilo.

To bo za dragega polom pardon poklon,
Le meso, da še zažge, pardon zavre,
Krompir se oskubi, pardon olupi,
Hitim saj se palačinka žre pardon žge,
Je že pripravljena kosmata pardon solata.

Iz gorilnika odstranim zvonec, pardon lonec,
Pripravim za na lizo, pardon mizo,
Mi ne ugaja namizni krt pardon prt,
Sem ugasnila morilnik, pardon štedilnik.