Delal je le to,
kar so od njega pričakovali,
v upanju, da bodo z njim zadovoljni.

Koščena levica se je trepetajoče
iztezala po miloščino.
V upanju, da ga kdo opazi,
da ga kdo nahrani.
V upanju, da ga kdo ljubi.
Sijoča desnica se je prsato odpirala
in razdajala
vso hrano drugim.
V upanju, da ga bodo zato
slavili, priznali, cenili, ljubili.

A človek je stradal,
ljubezni, hrane in priznanja.
Naveličan se je spraševal,
kako naj prekine krog revščine.

Naposled je tvegal drugačno ravnanje.
Velikodušno je najprej ljubil sebe.
Prenehal je skrbeti za to,
da bi ga drugi ljudje imeli radi.

Delal je,
kar ga je radostilo,
s tem je zadovoljil sebe.

Velikodušno je najprej nahranil sebe.
Sit ni bil odvisen od tuje miloščine.

Kaj kmalu si je opomogel.
Zato je s tem nadaljeval.
Z drugimi je izmenjeval le presežke.
Množili so se,
množili so se.
Tako je lahko dajal več in več,
sebi in drugim.
Zato je s tem nadaljeval.