V morje je padla nežnost neba,
odsev miline na gladini,
mehkoba rožnatega cveta,
ujeta v modrini.

Ali me slišiš,
ko kličem zimo?
Ali me vidiš,
ko mirno hodim mimo?

Ta pot me pelje dalje.
Stopam po rosni travi,
ki prerojeva moje noge..
in staro življenje davi.

Ta pot je moja,
kliče na nove zmage.
in obeta nove poraze.
Nočem več zgage.

MODRI ANGEL
SKOZI MENE POLETI
KO TE ZAGLEDAM

Prežeta s prerajanjem prvin
v prostoru neznanega imena
vstopam v potopljene dvorane
z usnjeno kožo živali.
V mračnih hodnikih je bilo vse polno
udov nedokončanih ljudi,
ki so bili primešani kamnom
in nekateri so se sklenili roditi
kot konji apokalipse v ognju.

Spoznala sem tudi osebke,
ki so se spreminjali v prikazni,
prežeči na smrt drugih bitij.
In, ko so duše jokajoče prosile
za vodo in košček črnega kruha,
so nekateri sezidali steno iz njihove revščine
pred svojimi očmi in zabijali zlate žeblje vanjo,
da niso videli živali v Afriki in po kontinetnih.

Rada bi s teboj delila veselje, žalost, smeh, solze
S teboj bi šla na ples
Rada bi te začutila v vsej tvoji polnosti
Začutila bi rada tvoje veselje, ko si z menoj, vsak tvoj dih
Bodi moj vsak trenutek
Pobožaj me, nasloni se name, nežno me poljubi
Ni treba govoriti, ker bo namesto naju govorila tišina
Tišina=svoboda=ljubezen=nežnost=hrepenenje=neskončnost=brezskrbnost
Rada bi čutila, da sem na prvem mestu
Rada bi bila tvoja edina
Edina v tvojem srcu
Posesivnost=sebičnost
Vedno govorim kaj si jaz želim…Kakšne so pa tvoje želje?

Poj mi, prosim,
da bom vedno vedela,
kako zveni melodija,
zapeta iz srca...

Govori mi,
da bom slišala,
kako lepo lahko notranja lepota
prihaja na dan skozi besedo...

Glej me, prosim,
da bom lahko videla,
kako se v očeh odseva
čudovito lepa duša...

Prihajam vase.
Potiho.
Ta hip.
Po kapljicah.
Pronicam skoz luč,
kakor da bi v duši čakalo
milijon semen, da vzklije.
Ena sama gostoljubnost samotni sreči
in vrtoglava rezsežnost življenja.

Vstopam proti zlatemu somraku.
V sebi nosim zamolčane besede,
ki se zlagajo v zakladnico srca,
zatopljene v hojo
po svoji svetli sanjski stezi.
Sama sem.
Sama s svojim molkom.
Sedim v svoji cvetni čaši,
pogreznjena v cvetni mešiček,
kakor mravljica prekrižanih tačk.

Ko dan zaspi,
ko se vse pomalem umiri,
se zasliši šumenje dreves,
ki v vetru plešejo svoj ples.

Mir preplavi vse poti,
tema prestraši ljudi.
Ko dan zaspi,
takrat se noč rodi.

Ko dan zaspi,
lahko slišiš kako potok žubori,
Vidiš noč, kako v sijaju zvezdic zaživi..
In novo jutro se zbudi.

Oddaljujemo se od ljudi,
čeprav smo vedno bolj z njimi.
Od narave vsak hiti,
da ne sreča se s spomini.

Hitimo, bežimo vsi pred seboj,
ustavi se človek, malo postoj.
Življenje gre mimo, ti pa kar greš,
kratko, minljivo je. Kaj to ne veš?

Danes dojenček si, jutri že mož,
še malo, pomisli, pa starec že boš.

Kje si bil, kaj si počel,
ko v življenju si možnosti imel?

Izbirek teži k obstoju smisla.

Verjetnost pravilne izbire ne more biti smiseln.

Izgubil bi se občutek instinkta.

Klavdija KIA Zbičajnik

(Istrske podobe: Godd luck!))

Le kaj ribiči ob morju govorijo?
V duši jih gotovo nekaj muči.
Pred očmi jim vode Jadrana valovijo,
hladijo zagorele in razgrete grudi.

Le kaj govore istrska dekleta?
Sem ter tja veter po zalivu jih zanaša,
v ribiške mreže burja se zapleta,
nemirna je obala naša.

Le zakaj se vznemirja naše sinje morje?
Naše morje, ki je spremljalo Istrane
na ladjah, ki so odpeljale na odprto morje,
svetilnik rdečeok tedaj je jokal v obzorje.

Kako lepo je čututi ljubezen,
ko veš,
da nekdo si ti preda.

Kako lepo je,
ko ljubezen čutita
dva.

Najlepše pa je,
ko ljubezen
dajeta oba.

*O*

Našel boš
pitno vodo
v izviru svojega srca
in blaženosti duha
ko razum
ne bo nespremenljiv
od večnosti neulovljiv.
In jaz bila
na krilih tvojega srca
v obzorje večnosti
te popeljala
v ekstazi združenih teles
zdaj sva
vse do nebes...

Samo prepusti se
odpri oči,
videl boš
kaj univerzum ponuja ti...

Ostani edini labod,

ki ga vidim v soju.

S krili visoko tja

pod utrinek svetlobe.

Pleši le zame popoln.

Igraj se z vetrom

in prvo kapljo žeje.

Zaslepi mi razum,

pokrij mi telo, oči.

Hvala za povabilo na kavo, prijatelj!
Z vsem srcem svojega bistva
te bom s svojim pripovedovanjem malo zabavala
in potešila tvojo radovednost kaj počnem.

Povem ti, kako sem danes,
kako izgledam v dananšji podobi.
Ne glej mojega oblačila, ne sprašuj me
kaj sem si kupila in kam bom šla na dopust.

Za seboj imam celo odisejado tavanja,
vmes pa sem se tudi malce smejala.
Vendar to niti ni tako pomembno: smeh,
saj veš od zibelke do krste ga je nekaj vmes,
brez smeha enostavno ne gre.

Picasso in Jacqueline. Muza norosti.

Rada imam ta prostran travnik neskončnih idej.

Moder mehurček. Zelen smrček. Tebe.

Klavdija KIA Zbičajnik

Nakloni mi,
nekaj trenutkov veselja.
Podari vsaj malo mi življenja.

Nakloni mi,
tisto malo sreče,
naj me od nje vsaj malo meče.

Daj mi tisto nekaj,
da bo duša zaživela.
In da bom kot sveča zagorela.

Daj mi tisto nekaj,
da bo solza izhlapela
in žalost stran zletela.

Dan, ovit v sivo membrano Časa,
V katerega je ujet Tvoj Trenutek.
Tu je;
Osamljen čaka,
Da ga rešiš s svojim Namenom
In ga preko Domišljije popelješ
Na drugo stran Mavrice.

Skrivnosti, ki čakajo,
Da jih razkriješ…
Življenje, ki najbolje vé,
Kaj potrebuješ
In ki se Ti razdaja na vsakem koraku,
Ob vsakem pogledu,
Z vsakim Vdihom…

Vzemi ga…!
Osvobodi Trenutek in ga spremeni v Večnost,
Dokler igraš Igro, ki ji praviš –
»Moje Življenje«.

Samota,
je izgubljena za dva.
In najdena
v resnici ustroja.
Sama.

Beseda,
išče pot sočutja,
za dva.
In potone,
v lastnem odmevu
samotne resnice.

Ljubezen,
se prelije v dva.
In ostane prežarjena
samo v besedi boga.

Pot svobode okoli zmajevega repa.

Lačen. Žejen. Sestradan. Pekočih oči. Izgubljen. Sam.

Za en poljub resnice ogrožen.

Klavdija KIA Zbičajnik

Raziskovat, Spoznat in Sprejet
Stvari prav take, kot so.
Brez Besed in Občutkov,
Ki zavajajo.
V Stvareh vztrajat,
Ki opajajo
Dušo, Duha in Telo.

Beli kakadu na dlani,
frči perje samca.

Kljun prisesan na rami,
ščiplje do kosti.

Grizljaji do srca,
tresljaji da se da.

Okrvavljene hrapave roke,
gnetejo samotne boke.

Iščejo se miselne poti,
pletejo pa le strasti.

Beli ptič mefistovski.

Klavdija KIA Zbičajnik

Vse se spremeni,
v trenutku večnosti,
lahko se zgodi,
da tudi tebe doleti.

Greš,
pa sploh ne veš,
da tam nekje,
tudi zate sreča je.