Hvala za povabilo na kavo, prijatelj!
Z vsem srcem svojega bistva
te bom s svojim pripovedovanjem malo zabavala
in potešila tvojo radovednost kaj počnem.

Povem ti, kako sem danes,
kako izgledam v dananšji podobi.
Ne glej mojega oblačila, ne sprašuj me
kaj sem si kupila in kam bom šla na dopust.

Za seboj imam celo odisejado tavanja,
vmes pa sem se tudi malce smejala.
Vendar to niti ni tako pomembno: smeh,
saj veš od zibelke do krste ga je nekaj vmes,
brez smeha enostavno ne gre.


Bolj pomembno je kako se dobim v novi podobi
in kako sem prebila oko svoje vesti.
Kako bi danes opredelila samo sebe?
Zbudila sem se in v hipu sem bila druga,
najprej sem pogledala svoje noge
in ugotovila, da zmorejo daljši korak;
nato sem si pogledala roke in ugotovila,
da zmorejo narediti več koristnega kot doslej;
nato sem si pogledala jezik pred ogledalom
in videla kako miruje v ustih, da se ne bi bahal.

In, ko sem se zazrla v svojo dušo,
sem čutila v sebi prav gorečo željo,
da oprostim vsem, ki so me kdaj užalili.
In, nato se je zgodila še izjemna stvar.
V dolgi vrsti pred ambulanto je čakala
preprosta kmečka ženica in zrla nemo predse.
Videti je bilo, da je hudo bolna in sama.
Rekla mi je, da se zelo slabo počuti,
me prijela za roko in mi dala vedeti,
da me potrebuje, da naj ji pomagam.
Prejela semo jo pod roko in posrbela zanjo.
Tako so mi dan napolnile izjemne stvari.
Vstopila sem in izstopila s preproge dneva,
ki me je ta dan vodila po poteh
moje svobodne volje na jezičku tehnice
dobrega in slabega življenjskega sloga.

...o0o...