Prežeta s prerajanjem prvin
v prostoru neznanega imena
vstopam v potopljene dvorane
z usnjeno kožo živali.
V mračnih hodnikih je bilo vse polno
udov nedokončanih ljudi,
ki so bili primešani kamnom
in nekateri so se sklenili roditi
kot konji apokalipse v ognju.

Spoznala sem tudi osebke,
ki so se spreminjali v prikazni,
prežeči na smrt drugih bitij.
In, ko so duše jokajoče prosile
za vodo in košček črnega kruha,
so nekateri sezidali steno iz njihove revščine
pred svojimi očmi in zabijali zlate žeblje vanjo,
da niso videli živali v Afriki in po kontinetnih.


Viharno je bilo v peščenih podzemeljskih sobanah
zaradi kipov, ki so oživeli iz zgodovine.
Mrtve živali so še imele svoje pomembno ime.
V naglici so zrahljale svoje grobove
in vstajale iz starodavnih historičnih zapisov
ter vnovič stegnile svojo medvedjo šapo.
Med dežjem in šumenjem uničujočega vetra
sem zaznala bolečino in nemir udov
nedokončanih ljudi, bližje krvi kakor črnilu,
ki je spremenilo barvo in risalo bele križe,
bele obeliske in pobelilo kosti.

Sprehajam se po pepelu med skeleti železa
in štrcljem drevesa, na katerem poje mrtev vran.
Puščavski bojevnik me je povabil
pod edino drevo oaze in mi govoril
o besneči slani vodi, ki preplavlja
in potaplja dvorane in kako usnjene živali
dobivajo krokodilje noge, plazijo in požirajo svet.
Tedaj mi je rekel, da je izprosil človeka
v Božjem sinu, da malce koregira svet
in ustvari svetlobo tudi v podzemnih dvoranah,
da kamni oživijo in udje živali shodijo pokončno
in da naj dokonča začeto delo po svoji podobi.

…o0o…