Takrat, ko si odšla s svojimi sanjami k Njemu,
sem videl, kako te je spremljala bela preproga,
oblečena pa si bila v plašč svojega upanja,
ki me je prizemljil in sem se odločil, da ostanem tu.

Angeli so te na ramenih odnesli pred večni oltar,
dobila si Njegove darove, katerih nisi mogla dobiti ob meni.
Hvaležen sem Mu, da te je naredil srečnejšo v svojem objemu.
Vem tudi, da se počutiš varnejšo kot sicer.

Vsako noč poslušam, kako ti duša poje,
kako srce igra na harfo in jo spremljajo angeli s trobento.
Nikoli me ni strah, ker še vedno voham tvojo prisotnost,
čeprav me je zlomila izguba do tebe.

Na koncu poti sem zagledal tebe
gledal si me z mrkimi očmi kot da bi pripovedovale tragedijo
nisem opazil njih pač pa njihovo hladnost ki je sijala iz tvojega srca
tako je bilo hladno da sem odmaknil pogled v sonce ki mi je zasijalo resnico.

Obraz tvoj je tonil v njegovem čudežnem namigu
odšel si kot on ki se je zbudil na drugem koncu sveta
zbrisal se z neba kot veter ki zbriše oblake
jokal si kot dež ko zavedel si se da me ne vidiš več.

Kot bi gledal zadnji tvoj pogled tako si vse zapolnim
ko ležeš obme se duša počuti varnejšo kot v nevihti solz
rešil si me objema besa in uničujoče tišine v mojem srcu
kot divji veter si me odnesel v svet sanj in ljubezni.

Skozi dan vidim tvoj pogled ki mi ga pošiljaš skozi sonce
ko name pade drobna kaplja pomislim na tvoj žalosten pogled
misleč da si ga skril pred vsemi vsiljivci tvojih nevidnih pogledov
se skriješ za ozadje tvoje vesele duše.

Ko ponoči sanjam o tebi na svojem krhkem telesu
mehko proti meni plava tvoj pogled
z njim odpravim se iskat neizmerne zaklade novih sanj ki si jih podarjava
tako jih skrbno skrijem na zadnjo stran srca.

Gluhe solze polzijo po mojem bledem licu
noč tako hitro je padla danes na zemljo
čakam na nov dan
vem da polno jih je, a jaz sem z njimi brez tebe sam.

Odšel sem brez tebe
s seboj odnesel sem s teboj spomine
katere čuvam jih zdaj kot zlato
katere nosijo najino ime.

Ne govori mi laži
to v srcu najbolj me boli
če resnico bi govorila
nebi se razdvojila.

(Prebliski ob Dnevu mrtvih)

Ali si opazil,
da na pokopališčih
rastejo visoka drevesa,
sloki večno zeleni častilci neba.

Ali si opazil,
da ciprese tiščijo veje ob telesu,
da njihove roke ne bi komu
kaj žalega sotorile.

Ali si opazil,
kako so se pomladila
človeška telesa,
ko so vstopila v rastlinski svet
in koliko svetlobe imajo v krošnjah.
Z veliko več svetlobe se hranijo,
kot so se hranili njihovi predniki,
ki so načrtovali in preurejali svet.

Tišina me je poljubila
s krili metulja
in me naučila
kako izreči ljubezen
speči besedi,

ki je zatisnila oči
in se pogreznila v molk rože,
ki je vstopila vame
in se naselila v barve
zakona lakote in žeje.

Starejši gospod v lepi obleki s klobukom,
z že počasnejšimi, a usklajenimi gibi
in s čudovitim šopkom nežno pisanih barv v rokah...
Na obrazu nosi skromen, zadovoljno žareč nasmeh.

Štirje mladi gredo po pločniku, veseli, sproščeni, glasni,
kot bi se jim nikamor ne mudilo,
vsi prijatelji med seboj...
Srečamo se in na njihovih obrazih spet žari smeh, poln žareče sreče.

Ogledujem si police trgovine, ko slišim, da nekdo vstopi,
in vrisk in čebljanje, otroško in lepo...
Zagledam nasmejano mamico in malčka, ki je ravno dobro shodil,
z nasmehom, ki mu je razgalil cela usteca.

Ko mrak spusti se nizko
in okrog vseh vogalov dol tišči.

Ko okus v ustih vlecljivo težko
in nemočno skorajda kriči.

Ko že bezlja vse brezvoljno
in nemalokrat nejeverno poči.

Brezglavo deluje in neokretno
si meče poslednji pesek v oči.

Takrat stori se nežno in milo,
kot še zadnji klic domačih zvonov.

Prebudi se z vso domoljubno silo,
Slovenec, Slovenka, brez okov...

Klavdija KIA Zbičajnik

Včasih,
ko hodim
po ulicah,
po cesti,
po ozki potki
ali ko umirjeno
sedim na klopci,
mi misli
odplavajo stran
od mesta,
kjer sem.

Preprosto odidejo,
brez kakršnega koli
vprašanja,
k tebi.
In čeprav ne vem
vedno točno,
kje si,
te moje misli
vedno najdejo.

Nocoj govorim z nebom
prerojen z tisoči novih zvezd
z nežnim sijem sije njihova mehka svetloba
na Zemljo polne njene mesečine.

Nihče ne govori
s svojimi dlanmi
pusti male otrokove sledi
kot dete rosa na travi čepi
mirno spijo Zemeljske oči
sprehaja se komet po nebu naprej po poti.

Zemlja razgrne nemirno svoje pročelje
zvezde ugasnejo kot naše poslednje želje
kot zrl bi v tvoje oči
v njih biserna solza se z jutranjo roso na travi zbudi.

Osamljen popotnik na cilju brezpotja želi najti izvir ljubezni
ta kraj je spoznal, ko srečal je svojo senco.

Gospodar neba je razsvetlil njegovo dušo
ona pa je rasla v vsej njegovi svetlobi.

Nemirno je hitel skozi tok časa
kot reka skozi polno mesto spominov.

Obračajoč se proti svojimi obrazi
vsrkal vase vsak nehvaležen steklen pogled.

Njegovo srce, spremljevalec, je edino kar ima
razdal ga je, zato ostal praznih rok.

Tam nekje v srcu sem jih imel
zaradi njih je obraz zbledel
ukradel mi solze je
kako, kdaj nespolnim se.

Odšel z skrivnostnim ključem
do mojega zaklada ni več poti
svetilnik nekje v daljavi še žari
vseeno potonila je ladja na poti do oaze
prišla je le do čeri
ujela se v mrežo med poraze.

Grem po poti, čeri, naprej
vidim že sij zakriva južno stran neba
samo jaz in ti v oblakih narisana midva
bled tvoj obraz, zakaj, saj ni te več
samo še odmev odzvaja v prah v pest zmletih tvojih praznih obljub.

Avtor: Dušan
Prevod: Tatjana Malec

Ljubljana miruje v snu,
breze naznanjajo dan
izpod svojih krošenj,
tihotno teče reka mojih ulic,
vonj ženske na vzglavniku
se meša z uzdi puščavskih vetrov,
tonem v objem vsemirja
in nosim njeno telo na oltar večnosti.

Že spet mi beži,
kar vedno je bežalo.
Moje srce se spet uči,
ni še našlo kar je iskalo.

Vse v meni kriči,
ko se pogledam v ogledalo.
"Lepa si!" mi govori,
"nič ne bo te osvinjalo!"

Moje roke tu so..
tako čiste, kakor nebi bile iz mesa in krvi.
In moje oči,
tako svetlikajoče in vlažne so.

Razkrinkajo moje razpoloženje,
kakor detektiv ki morilca išče.
V ušesih slišim grozno šumenje,
pravi " ne boš me, ti si pišče."

Avtor: Dušan
Prevod: Tatjana Malec

Ti, ki me ljubiš,
bolj kot ljubi mati svoje dete
Ti, ki me hrabriš,
ko mi klecajo moje noge
Ti mi me dvigneš ko padem
in mi nežno rečeš:
Dobro je, nadaljuj naprej!
Ti, ki mi pošiljaš pozdrave,
ko ni nikogar, ki bi mi jih poslal
Ti, ki me zdraviš, ko ležim v postelji
bolan in betežen
Ti, ki takoj prideš,
ko sem osamljen in sam
Ti, ki mi šepečeš nežne besede,
ko ni nikogar, ki bi me ljubil

Bil je dan od vse mogočnega poslan.
Dan, ko srečali sta se dlani.
Topla, mehka, okorna in hrapava

Moja mala dlan, čuti, joče in se smeje.
Desna dlan daje, leva sprejema.
Topla, mehka, okorna in hrapava.

Dve dlani združili sta se v celoto.
Dve različni polovici čutili sta enako.
Topla, mehka, okorna in hrapava.

Driade v mahu se igrajo,

skozi krošnje mesec sije.

Smola teče v njihove dlani,

listje v vetru riše telesa.

Nimfe, male, skrite in plesoče.

Vile dreves, kraljice noči.

Samotne jase so jih polne,

daleč od ljudi, daleč od skrbi.

Klavdija KIA Zbičajnik

Vera svet drži, premika, suče.

Vera v ljudi, stvari in misli. Božje.

Kdo pa vero verovati verje?

Klavdija KIA Zbičajnik

Ni mar!

Ni mi mar, kaj si misliš in govoriš.
Ni mi mar, kaj delas in kje si.

Sem le duša, ki v temi išče sonček.
Sem le majhen delček celote.

Ni mi mar, če čutim drugače.
Ni mi mar, če sem samosvoj.

Sem enkraten in neponovljiv.
Sem kar sem in grem le za soncem.

Srž problema ni problem sam.

Tisoč majhnih nepomembnih oči, ušes, dotikov, poljubov.

Mnogo iskalcev ne najde jedra.

Klavdija KIA Zbičajnik

Zasadil sadiko je stari Breščak
v Dobravljah – hruško, ki še vedno rodi –
visoko, mogočno in kleno stoletno drevo,
sredi »Ograde«, na sredi vetrovne vasi.

Iz kraja krivic pred vaščani je moj ded vstal
se vrasel v mogočno deblo rasti,
da bi po šegah prednikov iz Kozjepare
svoji družini krivico s pravico zravnal
- kar Bog je združil
v mizerjo in bedo, brez milosti,
ki jo je v grlo potisnila slina pelina
po brazgotinah deda, kmeta trpina.

Rada bi s teboj delila veselje, žalost, smeh, solze.
S teboj bi šla na ples.
Rada bi te začutila v vsej tvoji polnosti.
Začutila bi rada tvoje veselje, ko si z menoj, vsak tvoj dih.
Bodi moj vsak trenutek.
Pobožaj me, nasloni se name, nežno me poljubi.
Ni treba govoriti, ker bo namesto naju govorila tišina.
Tišina=svoboda=ljubezen=nežnost=hrepenenje=neskončnost=brezskrbnost.
Rada bi čutila, da sem na prvem mestu.
Rada bi bila tvoja edina.
Edina v tvojem srcu.
Posesivnost=sebičnost.
Vedno govorim kaj si jaz želim…Kakšne so pa tvoje želje?

Samo ti veš, kako ranjeno srce boli.
Samo ti veš, kako duša joče in ihti.
Samo ti veš, da le zlagane besede so bile.

Duša in srce je ljubila.
Duša in srce se je odprlo, dajalo.
Duša in srce preveval je nemir.

Le ti veš, da besed nebroj je bilo.
Le ti veš, da podpiral sem ji glavo.
Le ti veš, da rad sem jo imel

Zakaj poznal si to iluzijo?
Zakaj poznal si in molčal?
Zakaj poznal si preizkušnjo?