Nocoj govorim z nebom
prerojen z tisoči novih zvezd
z nežnim sijem sije njihova mehka svetloba
na Zemljo polne njene mesečine.

Nihče ne govori
s svojimi dlanmi
pusti male otrokove sledi
kot dete rosa na travi čepi
mirno spijo Zemeljske oči
sprehaja se komet po nebu naprej po poti.

Zemlja razgrne nemirno svoje pročelje
zvezde ugasnejo kot naše poslednje želje
kot zrl bi v tvoje oči
v njih biserna solza se z jutranjo roso na travi zbudi.


Tiho še zadnji zvezdni žarek žari
da preprogo na nebu skali
v dnevu polnem ostane njegov žar
kot mavrične barve padajo k tebi v naročje kot od dneva dar
opeče te njihova neizmerna moč
odnesel jo boš v sanje-naslednjo noč.